Zakonca po dolgi preizkušnji: “Popolna družina sva bila že pred otroki”

Pot je bila polna naporov in trpljenja, zato zakonca danes še toliko bolj cenita sadove tega obdobja ter spoznanja o družini in rodovitnosti.

"Spoznala sva, da je bil najin zakon tudi brez otrok že sam po sebi popolna družina in da zaradi tega nisva bila nič manj vredna, čeprav ti družba včasih daje drugačen občutek," sta povedala za Aleteio.

"Naučila sva se tudi, da zakon lahko ima ali nima bioloških otrok, vendar je vedno poklican k rodovitnosti – da njegova ljubezen prinaša sadove v družbi in da zakonca živita tudi duhovno starševstvo do drugih ljudi, ki jim lahko pomagata, ne le do svojih otrok."

Težave s plodnostjo so se pokazale, ko je bila Marta stara 21 let, Jaime pa 24, le leto po začetku njune zveze.

Zdravniki so ji diagnosticirali sindrom policističnih jajčnikov in predpisali kontracepcijske tablete, ki so sicer uravnavale ciklus, niso pa odpravile vzroka težav.

"Kmalu zatem sva imela srečo, da sva na predavanju v župniji spoznala NaPro tehnologijo," se spominjata. Zakonca, ki sta predavanje vodila, sta ju usmerila na drugačno pot: naučila sta ju spremljati in beležiti menstrualni ciklus ter ju uvedla v poglobljeno medicinsko obravnavo.

Cilj je bil naravno obnoviti plodnost s celostnim pristopom, ki vključuje hormonsko, prehransko in presnovno področje. "Za naju je bilo zelo pomembno, da sva z NaPro tehnologijo začela tako zgodaj, saj njen prvi cilj ni zanositev, temveč celostno zdravje ženske."

Ko sta se poročila, sta že dobro poznala spremljanje ciklov, Marta pa je bila že dlje časa vključena v zdravljenje, kar je proces precej pospešilo.

Po nekaj mesecih zakona, ko nosečnosti še ni bilo, so zdravniki njun primer temeljito preučili s pomočjo številnih preiskav: krvnih analiz, spremljanja ovulacije, ultrazvokov, citoloških pregledov, magnetne resonance, mikrobioloških kultur in drugih testov.

"Vedno naju je navduševala njihova predanost, še bolj pa človeška in celo duhovna podpora, ki sva jo prejemala ob trpljenju zaradi neplodnosti," pravita hvaležno.

Sledila sta natančnemu načrtu zdravljenja in prehrane, ki je zahteval veliko discipline, časa, truda in potrpežljivosti.

"Včasih se nama je zdelo, da ne napredujeva," priznavata, "v resnici pa sva odkrivala nove vzroke in prihajala do novih diagnoz."

"Pogosto se zdi, da obstajajo hitrejše poti, vendar te velikokrat ne privedejo do uspešne nosečnosti, predvsem pa ne odkrijejo vzroka težav in ne rešijo zdravstvenih problemov."

Leta 2024 so dodatne preiskave pokazale še eno težavo – povišan prolaktin. Po uvedbi nove terapije je po dveh letih prizadevanj prišla prva nosečnost.

"Najino veselje je bilo neizmerno. Komaj sva verjela. Zdravnica me je od prvega trenutka zelo skrbno spremljala in nama nudila osebno obravnavo, kakršne nisva doživela nikjer drugje."

Nista si predstavljala, da bi lahko izgubila otroka med nosečnostjo. Toda v 11. tednu nosečnosti sta na kontrolnem ultrazvoku zaslišala strašne besede: "Srčnega utripa ni." Na zaslonu sta videla drobno telo svoje hčerke Clare.

"Svet se nama je sesul. Vedela sva, da bo težko imeti otroke, nisva pa si predstavljala, da bi lahko otroka izgubila med nosečnostjo."

"Na to te nihče ne pripravi, še posebej ne v družbi, kjer je izguba otroka med nosečnostjo še vedno velik tabu."

Pozneje sta med molitvijo ob spominu na ta trenutek začutila, kot da ju v ambulanti spremljata Jezus in Marija ter brišeta njune solze. "To je povsem spremenilo pogled na tisti trenutek. Trpljenje dobi smisel in se spremeni v hvalo, ko ga prežema vera."

Marta je tri dni pozneje morala prestati poseg odstranitve otroka iz svojega telesa. "Ti trije dnevi so bili zelo težki, saj je bila najina hčerka še vedno v meni. Hkrati pa so bili tudi dragoceni, ker sem lahko še zadnjič varovala njeno telo in se od nje poslovila."

"Takrat sem resnično občutila, kako se lahko trpljenje preobrazi v globoko ljubezen. Z upanjem sem si predstavljala, da so to podobni trije dnevi, kot so minili med Kristusovo smrtjo in vstajenjem."

Prepričana sta bila, da čeprav njuna hčerka ne bo rojena na tem svetu, je bila rojena za nebesa. Njen datum še danes obeležujeta kot njen "nebeški rojstni dan".

Ne želita ostati pri misli, da se je zgodilo nekaj slabega, temveč želita slaviti ljubezen in življenje ter v vsem iskati globlji, duhovni smisel. "Zato naju gane, ko nama kdo pove, da se je priporočil najinima otrokoma ali se ju preprosto spomni."

Prepričana sta, da ti otroci, čeprav gredo neposredno "iz maminega naročja v nebesa", pridejo na svet z namenom in svoje poslanstvo nadaljujejo tudi tam.

V svojo družino sta vključila tudi Klaro: dala sta ji ime, opravila tako imenovani krst želja.

Nekaj mesecev pozneje sta prejela rezultate genetskih preiskav, ki so nakazovale večje tveganje za spontane splave ali določene bolezni pri potomcih.

Še vedno sta žalovala za Klaro, zato so jima dolgi pogovori z zdravnico pomagali znova zaupati. "Odločiti sva se morala, ali bova nadaljevala pot do nosečnosti, čeprav sva vedela, da lahko pride do novih izgub. Zdravnica naju je spodbujala k pogumu."

"Odločila sva se za življenje, čeprav je obstajala možnost, da se trpljenje ponovi. To sva sprejela iz ljubezni do svojih prihodnjih otrok."

Po novih preiskavah in zdravljenju sta decembra 2024 znova pričakovala otroka. Toda tudi ta nosečnost ni imela srečnega konca.

"Najin drugi otrok, Álvaro, je zelo hitro odšel v nebesa. Šla sva skozi enako žalovanje in enak proces sprejemanja njegovega mesta v družini."

Maja 2025 je Marta tretjič zanosila. "Prevevala naju je negotovost, ki sva jo lahko le izročila v Božje roke," se spominja. Tokrat pa se je zgodba srečno končala in aprila 2026 se je rodil Tomás.

Zakonca se danes Bogu zahvaljujeta za vse, kar sta doživela v teh štirih letih, "saj zna vse obrniti v dobro in dati smisel tudi trpljenju". Bolečina zaradi neplodnosti ju je še bolj povezala in jima pomagala na novo postaviti življenjske prioritete ter prepoznati, kaj je v resnici pomembno.

"Naučila naju je ceniti to, kar imava. Predvsem pa nama je pomagala bolj zaupati Bogu, se zavedati, da ne moreva nadzorovati vsega in da sva vedno v njegovih rokah," priznavata.

Hkrati sta realna: "Ne veva, ali bova imela še kakšnega otroka. Tega v resnici nihče ne ve, saj ne moremo nadzorovati vsega in otroci niso naša last – so Božji dar."

Svoje pričevanje skleneta s pomembnimi besedami: "Karkoli se bo zgodilo, zdaj veva, da ni najpomembnejše, koliko otrok ima družina v očeh sveta. Popolna družina sva postala že z dnem poroke. Najina naloga je ljubiti brez pogojev in doseči cilj – nebesa, kjer naju že čakata najina otroka."

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie.