18-letnik nesel križ na najvišji vrh Pirenejev

Maël Le Lagadec, 18-letni mladenič, je živ dokaz, da mladost ni nujno povezana le z nepremišljenostjo, ampak tudi z drznostjo, pogumom in odločnostjo.

V začetku maja je na Pico de Aneto, najvišji vrh Pirenejev, prinesel lesen križ, težak približno 35 kilogramov. Z njim je želel nadomestiti kovinski križ, ki so ga vandali nekaj tednov prej poškodovali in je bil odstranjen.

"Izvedel sem, da je nekdo zlonamerno odstranil križ na vrhu Aneta. Ni bilo prvič, a sem pomislil, da bom, namesto da bi stresal jezo, tako kot vsi drugi na družbenih omrežjih, raje ukrepal," je povedal mladenič.

Aneto, najvišji vrh Pirenejev, leži v španski pokrajini Aragon, blizu meje s Francijo, in se dviga 3404 metre nad morjem. Na njegovem vrhu je od leta 1951 stal kovinski križ, ki so ga postavili katalonski planinci in prebivalci okoliških dolin. Za nekatere je bil le prepoznavna značilnost pokrajine, za druge pa znamenje zaupanja Kristusu.

Križ je skozi desetletja postal del zgodovine Aneta, ne glede na vero ali svetovni nazor tistih, ki so se povzpeli nanj. Zaradi vremenskih razmer in številnih obiskovalcev je sčasoma propadal. Leta 2018 je bil med političnim protestom, povezanim z napetostmi v Kataloniji, prebarvan z rumeno barvo, leta 2023 pa so ga zaradi slabega tehničnega stanja odstranili in prenovili. Po dveh letih obnove so ga avgusta 2025 s pomočjo helikopterja in gorske reševalne službe vrnili na vrh.

Aprila 2026 pa so planinci in vodniki opazili, da križa ni več. Ostale so le sledi rezov. Po poročanju španskih in francoskih medijev je bil odrezan s kotno brusilko. Primer je začela preiskovati civilna garda. Ker je kovinski križ tehtal približno 100 kilogramov, ga ni bilo mogoče odstraniti po naključju – za to so bili potrebni oprema, načrt in prevoz. Storilcev niso identificirali.

Nekaj tednov pozneje se je križ na vrhu znova pojavil. Tokrat lesen. Prinesel ga je 18-letni Maël, doma iz Montaubana, ki se že četrto leto izobražuje za krajinskega arhitekta. Iznajdljiv in spreten se je sam lotil izdelave novega križa: visok je 1,10 metra, širok 70 centimetrov in težak približno 35 kilogramov.

Maël prihaja iz katoliške družine, čeprav zase pravi, da ni posebej pobožen. Križe v gorah vidi predvsem kot pomembne simbole. "Za vernike križ varuje dolino. Za planince je tudi prava znamenitost. Med vzponom ga moramo videti, saj označuje cilj, ki smo si ga zadali. Mislim, da sem nanj navezan, ker je del naše zgodovine," je pojasnil.

Nekaj dni pred vzponom s križem je Aneto že poskušal osvojiti, a se je moral zaradi razmer obrniti. "V gorah se vse zelo hitro spremeni. Znati moraš prebrati znake in se vrniti, četudi je to frustrirajoče," pravi mladenič, ki je pohodništvo odkril šele nekaj mesecev prej, jeseni leta 2025.

Na zahtevno pot je Maël vzel tudi prijatelja. Ker pa ta v gorah ni bil dovolj izkušen, mu Maël ni dovolil, da bi pomagal nositi križ. Tako si ga je Maël naložil sam – skupaj z vso alpinistično opremo je imel na hrbtu približno 50 kilogramov.

Vreme jima je bilo razmeroma naklonjeno: bilo je oblačno, z nekaj sončnimi obdobji. Toda napor je bil velik. Pot je vodila čez ledenik in zahtevne odseke, kjer so bile potrebne dereze in varovanje. "Seveda sva se premikala počasi. Ramena in spodnji del hrbta so me res boleli. Hodil sem zelo počasi, pogosto sva se ustavljala. Bilo je zelo težko. Ampak nisem se vdal: resnično sem si želel priti na vrh," se spominja Maël.

Na poti sta s prijateljem srečala tudi druge planince, ki so ob prizoru mladeniča s križem na hrbtu obstali. "Bili so nekoliko osupli," pripoveduje. "A obenem so bili ganjeni nad mojim trudom. Mnogi so mi ploskali in čestitali. To me je spodbudilo." Ena od planink mu je celo dala svojo pohodno palico, da bi se nanjo lahko oprl in lažje nadaljeval pot.

Ure in ure se je prebijal skozi sneg. Z vsakim korakom ga je utrujenost bolj pritiskala k tlom.

V nekem trenutku ga je eden od planincev z nasmehom vprašal: "Ali veš, kdo je to storil pred tabo?"

"Bil sem tako izčrpan, da nisem bil ravno razpoložen za ugibanje in sem težko jasno razmišljal," priznava Maël.

"Ne, ne vem," mu je odgovoril.

"Jezus," mu je odvrnil planinec.

Takrat se je Maël spomnil križevega pota. Podoba Kristusa, sklonjenega pod težo orodja mučenja, ki je postalo tudi znamenje odrešenja, ga je spremljala v zadnjem delu poti.

Na vrh je prišel ravno takrat, ko se je vreme začelo slabšati. "Prišla je megla s snegom. Bilo je minus štiri stopinje Celzija. Pohitel sem čez Pas de Mahomet, zelo izpostavljen greben, ki povezuje predvrh z vrhom. Nato sem s cepinom izkopal približno 40 centimetrov globoko luknjo v sneg, da sem lahko zasadil križ," pripoveduje Maël, ki se je nameraval čez nekaj dni vrniti in križ še utrditi.

Mladenič si ne dela utvar. Tako kot mnogi drugi se boji, da bi bil križ lahko znova tarča vandalizma. "Veste, če je bil nekdo dovolj zlonameren, da je prišel s kotno brusilko in prerezal kovinski križ, ga moj križ ne bo prestrašil," pravi.

A Maël že ima načrt. "Naj to stori. Jaz se bom vrnil. In takrat bomo postavili trden jeklen križ. Še preden ga bo uspel prežagati, bo izpraznil baterijo kotne brusilke!"

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katarina Berden.