Od malega sem bila vzgajana v tem, da moram biti močna. Delo se opravi, ne obupaš, potrpiš, stisneš zobe, greš naprej. V tem je bilo seveda veliko dobrega. Naučila sem se odgovornosti, vztrajnosti, delavnosti. Ne obupam ravno ob prvi težavi.
Tudi vera, ki sem jo živela, je dolgo izgledala tako: "Bog mi pomagaj, da bom zmogla. Daj mi moč. Stoj ob meni, da se bom prerinila skozi." Ampak v središču sem bila še vedno jaz. Jaz, ki moram uspeti. Jaz, ki moram zdržati. Jaz, ki moram stvari izpeljati. Bog pa naj mi pri tem pomaga.
Utrujenost močnih
Dolgo sploh nisem opazila, kako globoko je ta drža zakoreninjena v meni. Opazila sem samo utrujenost. Tisto utrujenost, ki ni posledica prevelike količine dela, ampak tega, da ves čas nosiš vse sam. Da se zanašaš predvsem nase. Da moraš biti močan tudi takrat, ko nisi več. Da si ne dovoliš ranljivosti. Da moraš vedno nekako naprej.
In nevede je srce postajalo trdo. Navzven sem morda delovala zrela, sposobna, disciplinirana. V sebi pa sem postajala vedno manj občutljiva. Vedno manj preprosta. Vedno manj otroška pred Bogom.
Povsod napor
Tudi duhovno življenje sem živela precej "aktivno": sklepi, napori, delo na sebi, boj proti grehu. In spet: vse to samo po sebi ni slabo. Problem je bil, da sem globoko v sebi še vedno verjela, da moram jaz postati sveta. Jaz moram priti do Boga.
Svet nas neprestano uči prav to. Moraš se samouresničiti. Moraš postati najboljša verzija sebe – delaj na sebi, premaguj se, investiraj vase, zaupaj vase. In človek začne verjeti, da je njegovo življenje predvsem njegov projekt.
A Gospod najde pot tudi do zakrknjenih src. Prišle so življenjske preizkušnje. Začele so mi kazati mojo nemoč in obračati mojo perspektivo. Ker sama nisem zmogla, sem se od svojega ega začela obračati k Svetemu Duhu.
Nisem ga spoznavala kot neko lepo teološko idejo. Ampak kot resnično Božjo navzočnost, ki deluje v človeku. Ki vodi, odpira, mehča srce.
"Predaja" Svetemu Duhu
In najbolj me je osvobodilo to, da je drža do Svetega Duha v bistvu zelo pasivna. Ne v smislu lenobe ali neodgovornosti, ampak v smislu prepustitve. Da ne rinem ves čas sama. Da ne rešujem vsega sama. Da ne gradim sama sebe. Ampak da pustim, da Bog dela v meni.
To mi dolgo ni šlo v račun in le počasi je pronicalo v moje celice. Zveni preveč preprosto, nezanimivo in udobno. In tako nasprotno je logiki, ki sem jo toliko časa živela in ki jo uči tudi svet okoli mene.
Počasi sem začenjala razumeti Jezusove besede, da je njegov jarem prijeten in njegovo breme lahko. Prej se mi je zdelo krščanstvo predvsem napor. Zdaj pa odkrivam, da je bistvo prav v tem, da neham živeti iz svoje moči.
Koliko stvari sem prej poskušala spremeniti s silo. Pri sebi, pri drugih, v odnosih, v duhovnem življenju. In bolj ko sem pritiskala, bolj trda sem postajala, kakšnega posebnega napredka pa ni bilo.
Gospod, kaj delava?
Sveti Duh pa ne lomi človeka, ne pritiska, ne kriči. Deluje nežno, vabi, odpira in me nosi.
To ne pomeni, da ničesar ne naredim. Še vedno živim, delam, sprejemam odločitve, vztrajam. In seveda še velikokrat padem v stare vzorce razmišljanja. A notranja drža postaja drugačna. Manj je v meni tistega: "Moram jaz." In vedno več: "Gospod, kaj delava? Kam me vodiš?"
Tako stvari postanejo bistveno lažje. Ne nujno navzven. Tudi križi in težave ostanejo. Ampak v notranjosti ni več tiste strašne napetosti, kot da je vse odvisno od mene.
Ker končno lahko neham igrati Boga v svojem življenju.
Lahko sem samo hči.
Pridi, Sveti Duh, osvobodi nas!
