Premagovanje stisk in preizkušenj: ločitve, izgorelost in alkoholizem

Večer, posvečen damam, imenovan Ponedeljek zate, je doživel že svojo peto izvedbo. In ob tej priliki dodobra napolnil Galerijo Družina. Obiskovalke najrazličnejših generacij so prisluhnile trem zanimivim sogovornicam. Tokrat so ob voditeljico Heleno Rozman, ki zna pritisniti na prave tipke, da so sogovorniki obenem sproščeni in poglobljeni, sedle televizijska voditeljica Katarina Braniselj, žena in mama petih otrok Hana Strajnar in Carmen Breznikar Ruparčič, zakonska in družinska terapevtka ter predavateljica.

Tokratna rdeča nit pogovora so bile ob knjigah Tesse Afshar preizkušnje. Sogovornice so razkrile, kako vsaka na svoj način išče smisel in kako stiske včasih na dolgi rok postanejo blagoslovi.

Prvorojenka Gregorja in Hane Strajnar je Evelin, hči z redko gensko napako. Nosečnost ni bila nič posebnega, pravi Hana. Pozno so ugotovili, da ni zrasla, rodila se je z dobrima dvema kilogramoma.

"Na začetku je bil velik šok, čeprav sva se o taki možnosti pred poroko z možem tudi pogovarjala. Potem se mi je podrl svet. Ni se hotela dojiti, bila je zelo nemirna, po ultrazvoku glave so ugotovili, da nima strukture, ki povezuje levo in desno hemisfero možganov. Prvi meseci so bili psihično zelo zahtevni. A kar nekako sva zmogla vsak dan posebej reševati situacije. Vedela sva, da veliko ljudi moli za naju. Topel občutek je, če veš, da nisi sam."

Pred kratkim je Evelin, zdaj že krepko najstnica, imela operacijo kolka in Hana je veliko časa preživela z njo v bolnišnici: "Začutila sem jo v trpljenju, dodatno sva se povezali. Čeprav ne govori in ne hodi, je zelo senzibilna. Ko je začutila, da sem v stiski, me je stisnila k sebi. Ugotovila sem, da dojema svet; na drugačen način, a ga. Velikokrat dobim od nje tolažbo. Je zelo potrpežljiva, takšna svetniška duša. Evelin je blagoslov. Umirja situacijo pri nas, kot nek balzam," je hvaležna Hana.

Hvaležnost je bila tudi sicer ena od ključnih besed večera. Biti hvaležen tudi za preizkušnje, ki nas oblikujejo, brusijo, gnetejo. Četudi ob veliki bolečini, a vendarle. Bolečino je doživela tudi v zelo zgodnjem otroštvu. Ko je bila stara pet let, sta se oče in mama ločila. Leto pozneje se je oče smrtno ponesrečil z motorjem.

"Milost je, da sem doživela očeta na pravi način. Čutila sem, da me ima rad. Vzel me je na motor, letela sva z balonom, učil me je plavati. Hitro je živel, veliko je doživel, vse je hotel preizkusiti. Kot bi čutil, da bo njegovo življenje kratko." Pravi, da so jo rešile knjige in babičina molitev, ki ji je zdaj velika opora. Ne le v stiskah, ampak vsakodnevno.

Katarino Braniselj je prav tako zaznamovala ločitev staršev. Še bolj pa očetov alkoholizem. Spomni se, da je v nekem obdobju ob študiju opravljala dve službi. Vsakokrat, ko je prišla domov, pa je bil oče pijan. "Nikoli ne pokličem očeta, ne da bi preverjala, ali je trezen. Zdaj je trezen 20 let, vmes je imel zdrse," priznava, a je ponosna na njegovo odločnost, da se reši zasvojenosti.

Kot pravi, ji je nekoč dejal: "Alkoholizem je kot hudič, ki ti sedi na rami. Vsake toliko se zgodi in te nagovarja." Veliko razmišlja o odnosu do dela: "Včasih je največja moč človeka, da prosi za pomoč. Dobro je, da se nehamo delati, da smo boljši od drugih. Samo ljudje smo. Pri nas je vrednota, če si utrujen. Včasih kar tekmujemo v tem. Ne izgorevamo od količine dela, ampak zaradi toksičnih odnosov."

Poleg izgorelosti je doživela še hudo nesrečo s kolesom. Zbil jo je neodgovorni voznik in pobegnil s kraja nesreče. Zdaj sicer ... "hodim in tečem (celo na maratonu, op. a.), lahko pa ne bi. Z zlomljeno hrbtenico sem se plazila po nekem krompirju, na srečo me je nekdo slišal, kako sem klicala na pomoč," se spominja teh srhljivih trenutkov. Ampak … "Sliši se zelo kruto, a tako huda nesreča me je rešila pred kliniko," je namignila na mogočo še hujšo obliko izgorelosti.

V slogu terapevtke je Carmen Ruparčič, vsaj tako se nam je zdelo, več poslušala kot govorila. A tudi ona je povedala številne modrosti.

"V partnerstvu želimo biti videni, slišani, sprejeti, imeti nekoga, na katerega se lahko naslonimo. Do zadnjega diha si želimo, da je nekdo ob nas," je dejala. Glede terapevtov se marsikdo vpraša: Zakaj potrebujem pogovor pri nekom, ki ga sploh ne poznam? "Terapevti moramo skozi osebno izkušnjo, sama sem veliko hodila h Gostečniku in se prebijala skozi osebne procese."

"Čustva se dogajajo v nanosekundah, v terapevtskem prostoru smo se naučili, da to ustavljamo. Kot da bi gledali počasni posnetek – ugotavljaš, kaj je pognalo konflikt. Tako se umiri eskalacija čustev; ko smo drug ob drugem videni in slišani, sprejeti, na varnem, se umirimo. Začnemo se pogovarjati o pravih potrebah. Začnemo počivati." Vsekakor torej koristi nase in na odnose pogledati nekoliko z razdalje, ki bo morda lažje odkrila izvor konflikta, stresa, jeze, užaljenosti.

Ob sogovornicah, ki so delile toliko spoznanj, je skoraj dvourni pogovorni večer minil, kot bi trenil. Voditeljica Helena je za zadnje vprašanje omizje spodbudila k razkritju stvari, ki tri dame dvigajo, ko jim je težko. Skupna imenovalca sta šport in duhovnost. Ko je utrujena, se Hana odpravi ali molit ali teč ali morebiti na klepet s prijateljicami – k temu jo spodbuja tudi mož Gregor. Otrokom pove, ko je v slabi koži, in starejši že priskočijo na pomoč. "Če sem kot cunja, ne morem nič dati drugim, takrat si moram vzeti čas zase," pravi.

Katarina pobegne v knjige ali šport. Tek, kolesarjenje, fitnes, nekaj plavanja. "Ko sem v stiski, se zavedam, da jo imam sama. Ob vseh navezanostih se mi zdi, da moram najmočnejšo zgraditi sama s sabo, a ne v egocentričnem smislu," razmišlja. Ima zakramente, a ni globoko verna. Zato vernim malce zavida duhovno oporo, na katero se lahko naslonijo.

Carmen pa je povedala tako: "Molitvena opora je na prvem mestu. Z možem sva v težkih trenutkih zatekala h klarisam, karmeličankam in njihovi molitvi." Dodala je še: "Ena misel hvaležnosti sproži 1500 hormonskih in bioloških dobrih povezav." Zato gojimo hvaležnost načrtno in sistematično. Bolj kot na to, česa nimamo, razmišljajmo o tem, s čim smo obdarjeni. Tudi s takšnimi večeri.