Jure in Estera Novak sta starša Juriju in Štefanu, družinici pa se bo že kmalu pridružil še peti član. Jure je direktor podjetja, ki se ukvarja z avtomatskimi krmnimi sistemi za živino, Estera pa je na drugi zaporedni porodniški in se doma posveča vzgoji. Pogovarjali smo se o tem, kako vzgajati v svetu, ki ne ponuja veliko gotovosti, o podjetništvu in o tem, kako ustvarjati topel dom.
Kako sta vedela, da sta prava izbira drug za drugega?
Jure: Ko sem izvedel, da gre Estera v Medžugorje na Mladifest, sem se hitro pridružil romanju. To je bil teden osvajanja v najinem slogu – hitro, spontano. Po 14 dneh sva bila že fant in dekle.
V Medžugorju smo veliko molili, imeli skupne svete maše, šli smo tudi na Križevec. Večkrat sem slišal zgodbe ljudi, ki so tam prejeli posebna znamenja, zato sem se odločil, da bom tudi sam molil za potrditev, da je Estera prava zame. Pokleknil sem in zmolil rožni venec. Ko sem se že pozno ponoči vrnil do prenočišča, sem na vratih zagledal listek z mojim imenom. Obrnil sem ga in na drugi strani prebral: Ključ je pod predpražnikom. – Estera. To sem razumel kot zelo jasno znamenje.
Estera: Tudi meni je Jure v Medžugorju postal zelo všeč, vendar sem vse skupaj izročala Bogu. Spomnim se zelo močnega notranjega občutka, da imava Marijin blagoslov. To je bilo moje znamenje.
Kako se spominjata obdobja skupne hoje? Kaj vaju je povezalo?
Estera: Prvo streznitev sem doživela že na prvem zmenku. Zmenjena sva bila že popoldan, potem pa je zaradi dela prišel zvečer. Pričakovala sem, da bova skupaj preživela ves večer. Ko se je bližala deseta ura, mi je Jure povedal, da mora domov. Prihaja s kmetije, kjer je bilo vedno veliko dela, zato sva se videvala veliko manj, kot bi želela.
Jure: Pri nas je veljalo pravilo, da smo bili ob desetih doma.
Estera: Morala sem sprejeti, da je Jure zelo zaseden. Nisva mogla pogosto hoditi na izlete ali v hribe, zato sva najino zvezo gradila predvsem skozi pogovore in krajša srečanja. Velik del najine hoje je sovpadal tudi z obdobjem covida. Hodila sva dobri dve leti in pol, nato pa sva se poročila.
Jure: Ko sva začela hoditi, sva si oba želela zvezo pripeljati do poroke, morala pa sva se uskladiti, kdaj časovno si to želiva. Estera je bila že kmalu prepričana, da bi to moralo biti čim prej, jaz pa sem vseeno verjel, da si morava vzeti čas za to, da se bolje spoznava. Zdi se mi, da sva si dobro prišla naproti in je bila poroka ravno ob pravem času.
Zelo mlada sta se poročila – oba sta še študirala. Kako se spominjata prvih mesecev po poroki?
Estera: Največ mi je pomenilo, da sva lahko zaživela skupaj in začela graditi svoj dom. Postavila sva svoja pravila, svoje navade in vrednote. Ko sem odšla od doma, sem začela drugače gledati tudi na stvari, ki so se mi prej zdele samoumevne. Ugotovila sem, da marsikaj, kar mi je domače, ni nujno edini pravilen način življenja, ampak zgolj nekaj, kar smo poznali v naši družini.
Jure: S finančnimi skrbmi se nisva veliko obremenjevala. Vedela sva, da sva mlada, zagnana, pridna, in malo verjetno se nama je zdelo, da ne bi mogla skupaj spraviti toliko, da bi prišla čez mesec. Takrat sem delal kot programer. Bila sva mlada, zaljubljena in brez otrok, jaz pa sem celo poletje preživel v službi. Veliko sem vlagal v delo in v občutek, da bom nekaj dosegel.
Estera je kmalu zanosila in ko sva pričakovala prvega otroka, sem se nenadoma zavedel, da sem za službo žrtvoval nekaj, česar ne bom nikoli dobil nazaj – čas z mlado ženo. To me je streznilo, da sem začel na trenutne probleme gledati s širše perspektive. Ali je res en projekt ali delovni teden vreden žrtvovanja lepih skupnih trenutkov?
Spomnim se tudi, da sem bil precej nezadovoljen sam s sabo in veliko sva se kregala. Čutil sem, da moram nekaj spremeniti. Dal sem odpoved in se podal na samostojno podjetniško pot, kjer sem bolj svobodno zaživel in bil zadovoljen, da lahko ustvarjam nekaj, kar me veseli.
Estera: Takrat se nama je zdelo, da si mora Jure zgraditi kariero in pridobiti izkušnje, preden začne s samostojno potjo, ki ga je že prej zanimala. Je bilo pa v tistem času veliko pogovorov in tudi prerekanja o tem, koliko časa bova skupaj in koliko bo Jure doma.
Zelo zgodaj sva začela postavljati meje med delom in družino. S tem se ves čas ukvarjava. Pri kakšnih starejših parih sem videla, da so žene dosti bolj sprejele to, da mož pač veliko dela, one pa so doma same z otroki. Videla sem, kako so ti pari odtujeni in nimajo ljubeznivega, živega odnosa. Postali so mi spodbuda, da midva ne bova taka in bo čas za družino najina prioriteta.
Kako pa se je pravzaprav začelo? Kaj je bila prva podjetniška ideja, ki sta jo imela?
Jure: Na začetku je bilo veliko navdušenja. Prebral sem nekaj knjig o podjetništvu in povsod videl poslovne priložnosti. Najprej sva redila pašne piščance, jih zaklala in prodajala meso, pozneje pa sva gojila mikrozelenje in ga prodajala. Še danes se spomnim veselja ob prvi prodaji – za trinajst evrov. Z veseljem sem delal – spomnim se, da sem imel računalnik kar na previjalni mizi v majhni kopalnici, da nisem motil Jurija in Estere, ki sta počivala. Poskusil sem z dimljenimi piščanci in ugotovil, da tudi iz te moke ne bo veliko kruha.
Takrat sem veliko razmišljal o različnih poslovnih idejah. Kakšen teden sem porabil za to, da sem preigraval različne scenarije in se pogovarjal s tistimi, ki so imeli malo več izkušenj. Poskusil sem tudi s premičnimi kurniki – izdeloval sem hiške, velike približno 8 krat 3 metre, nekakšne prikolice na kolesih, v katerih je bilo prostora za približno 300 kokošk. Ko sem naletel na tehnične težave, sem ugotovil, da delo v sami proizvodnji ni moje najljubše.
Bilo je veliko optimizma, pa tudi razočaranj. A če se sedaj ozrem nazaj, vidim, da so bili to minimalni stresi glede na probleme, ki jih imam zdaj, v poznejši fazi podjetja, ko zaljubljenost mine, ko pridejo plače, računi, stranke in situacije, ki te res spravijo v kot. Takrat se moraš dobro držati, da te ne odplakne v pesimizem. Priznati si moraš, da vse tvoje ideje ne bodo uspele in da nimaš vedno prav. Potem pa postane lažje.
Po naključju sem na naši domači kmetiji srečal Janeza in ga vprašal za nasvet pri projektu, na katerem sem takrat delal. Vedel sem, da je dober inovator, ki je razvil že kar nekaj produktov. Videl sem priložnost in velik potencial, da se z njim povežem in njegove izume pomagam spraviti na trg. Tako sva ustanovila Inokron, kjer je on zadolžen za tehnični del in proizvodnjo, jaz pa za organizacijo in prodajo.
Zdaj se torej ukvarjate s proizvodnjo kmetijske mehanizacije?
Jure: Razvijamo sisteme za avtomatsko krmljenje živine. V sistem naložimo osnovne komponente, ki se nato zmešajo, zrežejo ter dostavijo živini.
Kako usklajujete podjetništvo in družino?
Estera: To je življenje, za katerega sva se odločila. Ko je Jure veliko odsoten ali pa tudi doma zvonijo telefoni, se spomnim, da je to obdobje vlaganja in gradnje podjetja. Hkrati pa ves čas paziva, da delo ne prevzame vsega prostora. Jure zna kljub velikim odgovornostim in stresu ob otrocih odmisliti probleme. To zelo občudujem. Vsak dan se veselim, da pride iz službe in večkrat si želim, da bi skupaj postorila še kakšno hišno in vrtnarsko opravilo. Vidim pa, da se moram večkrat potruditi in ne pričakovati preveč. Učim se sprejemati, da je v redu tudi, če smo samo skupaj, počivamo in se igramo.
Vi ste ostali doma z otroki. Zakaj?
Estera: Materinstvo zelo čutim kot svoje poslanstvo, čeprav ni vedno lahko. Preden se je rodil Štefan, mi je bilo z Jurijem večkrat težko, ker ima močan karakter in sva se veliko kregala. Počutila sem se nemočno in vesela sem bila, da je bil kdaj v vrtcu.
Ko sem drugič rodila, pa se mi je zdelo mnogo bolj enostavno, da imam doma tudi Jurija in mi zjutraj ni treba tako zgodaj vstati, zbuditi in obleči dveh majhnih otrok, ker smo bolj večerni ljudje in zjutraj radi spimo. Od takrat sva z Jurijem veliko bolj povezana, jaz lažje vzdržujem več reda, znotraj katerega se tudi on počuti bolj varno in lažje sledi mojim navodilom.
V celem dnevu je tudi več priložnosti za vzgojo, lažje si dovolim biti bolj stroga, več je priložnosti za tolažbo, več je pogovorov in odgovorov na vprašanja "Zakaj?". Več skupaj molimo, se igramo, kuhamo in več časa imam, da v potrpežljivosti vztrajam, da je opravljeno tudi kakšno delo. Doma jima je tudi večkrat dolgčas, kar je super, da dela domišljija.
Katere vrednote želita predati otrokoma?
Jure: Pred kratkim je starejši sin mlajšemu, ki je metal hrano po tleh, rekel: "Štefan, radi te imamo, ampak ne pljuvaj." Res sem bil ponosen nanj, saj je v enem stavku znal izraziti ljubezen in postaviti mejo.
Estera: Otrokom si zelo želiva predati dejavno in živo vero. Sedaj, ko so majhni, je njihova predstava o vsem presežnem še bolj živa, zato poskušam v vsakdanje situacije čim večkrat vključiti Jezusa in Marijo. Imamo Marijin oltarček v dnevni sobi in Jezusov oltarček v otroški sobi na njuni višini. Zaenkrat predvsem Jurija večkrat spodbudim, da gre k Jezusu, kadar mu je težko, se mu je zgodila krivica (običajno je jezen name 😊), ali pa se mu gremo za kakšno stvar zahvalit, ga prosit, da ga čuva, ko dela premete s kavča in včasih tudi opravičit za kakšno lumparijo.
Pomembno se mi zdi, da ustvarjava varen dom, kjer se bodo otroci počutili sprejete in ljubljene. Verjamem v trdne meje in vzgojo za samostojnost, delavnost in poštenost, obenem pa vse bolj spoznavam, da jih bo svet marsičesa naučil sam. Dokler so majhni, potrebujejo predvsem varen pristan in starše, ki jim stojijo ob strani.
Po naravi sem bolj stroga in otroke spodbujam k samostojnosti, vendar se učim, da sem zanje predvsem oseba, ki jim daje občutek varnosti. Čutim pa tudi veliko odgovornost, da otroke telesno in duhovno zaščitim. Tako kot skrbimo za otrokovo zdravje in varnost, moramo skrbeti tudi za njegovo dušo.
Sicer nisem zaščitniška mama: Jurij ima delavnico s pravim orodjem in v kuhinji mi pomaga rezati s pravim nožem, ne preprečujem vsakega možnega padca. Moj moto je, da otroka vse, kar zmoreta, naredita sama. V kuhinji nalašč nastavim krožnike na tako višino, da mi lahko starejši sin pomaga pri pripravljanju mize.
Da moram otroka duhovno zaščititi, pa me je pred kratkim spodbudila debata o neki krščanski družini, kjer je hči spremenila spol. Takrat me je razjezilo mnenje, da starši niso nič krivi za to in da so naredili vse, kar so lahko. Jaz se s tem nisem mogla strinjati in morda bom pojedla še veliko zarečenega kruha, vendar se sprašujem, kaj je potem smisel vere in zaupanja v Jezusa?
Jaz zaupam, da nas bo vera in molitev ohranila na pravi poti. Vseeno sem se takrat zbala, saj hudi duh hodi po svetu v pogubo duš in v svetem pismu beremo, naj neprenehoma molimo (1 Tes 5,17). Tudi jaz ne molim ves čas in ne vem, koliko je dovolj, čutim pa, da je to moja odgovornost in da mi zaupanje v Jezusa daje mir.
