“Človek je lep predvsem takrat, ko je pristen in dober do drugih”

Lucija je trenutno še študentka predšolske vzgoje, svoj čas pa najraje preživlja v naravi – največkrat v družbi skavtov – in pri ustvarjanju miniatur iz fimo mase ter akvarelov.

1. Kakšen je zate idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Jutra niso moj najljubši del dneva, saj sem izrazito večerni tip človeka. Kljub vsemu pa mi je začetek dneva ljub takrat, ko se zbudim v naravi – to se največkrat zgodi na skavtskem taboru. Objem narave mi res veliko pomeni. To so tako brezskrbna jutra! Prebudi me sonce in takoj sem obdana s stvarstvom.

Običajno se, ko se zbudim, hitro podam v akcijo, tam pa si lahko vzamem trenutek zase in se že zjutraj poglobim vase. Takrat je lahko tudi budilka nastavljena nekoliko bolj zgodaj.

2. Ko se zjutraj pogledaš v ogledalo, si rečeš …?
Običajno si rečem nekaj v smislu: "Gremo na delo, aktiviraj se." Hkrati pa se skušam spomniti, da s svojimi skrbmi in obveznostmi, ki me čakajo, nisem sama.

Pogosto se zgodi, da se dnevi ponavljajo in da imam sto in eno stvar, na katero moram misliti. Takrat hitro pozabim, da imam ob sebi Nekoga, ki me spremlja in vodi, in da ni nujno, da vse skrbi nosim sama. Ko se tega spomnim že zjutraj, je dan veliko lažji.

3. Biti urejena je zate pomembno, ker …?
… ker verjamem, da z obleko navzven sporočamo to, kakšni smo navznoter. Ljudem, ki nas ne poznajo ali pa nam niso blizu, z obleko sporočamo, da nam je za nekaj mar.

Predvsem mislim, da je urejena obleka tista, ki je situaciji primerna. Primerna obleka za k skavtom so udobna in praktična oblačila, v katerih sem lahko fizično aktivna, obleka za opravljanje študentskega dela ali za sestanek pa je popolnoma drugačna. Primernost obleke se mi zdi pomembnejša od njene estetske vrednosti. Ali se bom morala veliko gibati? Ali v tej obleki lahko počnem to, kar me čaka? Ali kaže spoštovanje do prostora in ljudi? To se mi zdi bistveno.

Podobno gledam tudi na mejkap. Zdi se mi, da ličila niso nujna – so predvsem dodatek obleki.

Mislim, da je veliko pritiskov glede lepote in zunanje urejenosti namerno ustvarjenih. V reklamah in na socialnih omrežjih vidimo zelo naličene ženske, in družba se je na to navadila. Sama mislim, da je človek lep predvsem takrat, ko je pristen in dober do drugih. Nasmeh, dobra beseda, dober namen – to je tisto, kar človeka dela lepega.

4. S čim, kje in kako se duhovno napolniš?
V naravi, na sprehodu ali v kratki molitvi. Včasih si samo dovolim občutiti stvari. Ni nujno, da se z Bogom pogovarjam z besedami ali molim v klasičnem smislu. Dovolj je, da preprosto občutim.

Narava me vedno znova spomni, da ljudje nad njo nimamo popolnega nadzora. Lahko se trudimo, vendar vedno obstaja nekaj večjega od nas. To je zame opomnik, da človek ni središče vsega.

Pri naravi me najbolj nagovarja občutek moje majhnosti in hkrati veličine stvarstva. Neverjetno se mi zdi, da sem lahko tako majhna in obenem tako pomembna za Boga in za ljudi okoli sebe, ko pa je ustvarjeno toliko večjega od mene.

Duhovno se napolnim tudi pri delu z mladimi, ko vidim, da jih vera močno nagovarja. Veliko dobim od njih s tem, da jim dajem zgled in se o veri učim ob njih. Čeprav mi je najbližje narava in osebno premišljevanje o duhovnih vsebinah, hkrati mislim, da je pomembna kombinacija različnih oblik izražanja duhovnosti – tudi sveta maša in življenje v občestvu. To daje spodbudo in nov zagon.

5. Si skavtska voditeljica in stegovodja. Kako se je začela tvoja skavtska zgodba? Kaj ti skavtstvo daje in česa te uči?
S skavti sem začela v devetem razredu osnovne šole – kot izvidnica. Dve leti sem bila v četi, potem pa sem se skavtov pravzaprav malo ustrašila. Popotniki, starejša skavtska veja, so delovali drugače, meni pa je bilo zelo všeč v manjši skupini deklet, kjer smo se dobro razumele in imele nekaj čisto svojega. Za eno leto sem naredila premor in ugotovila, da skavte pravzaprav pogrešam.

Vrnila sem se v klan, zelo me je zaznamovalo leto, ko sem bila "na služenju" pri bobrih. Tam sem dobila konkretne naloge in odgovornosti in sem se lažje našla v skupnosti. Prav tam sem začela razmišljati, kaj mi skavti prinašajo. Ugotovila sem, da me učijo odgovornosti, pripravljenosti, pa tudi načrtovanja, organizacije in predvsem dela z ljudmi.

Delo z mladimi mi je blizu, veseli me, da lahko spremljam njihov razvoj, ob vsem tem pa me nagovarja prostovoljstvo, ki mi omogoča osebno rast. Pridobivam izkušnje o vodenju, delu v skupnosti.

Prav zato vodim tudi različna usposabljanja: letos smo imeli umetniško-naravoslovni tabor za izvidnike in izvidnice iz vse Slovenije v Kočevskem rogu. Spoznavali smo zdravilne rastline, ustvarjali z glino, gostili umetnike in preizkušali različne ustvarjalne tehnike. Bilo je zelo zanimivo in navdihujoče. Usposabljanja me vedno napolnijo z energijo, ker spoznam ljudi, ki so pripravljeni sprejeti odgovornost in stopiti na pot dela z mladimi.

6. Misel, ki te spravi pokonci, ko si slabe volje?
Pogosto se spomnim na stavek: "Tudi to bo minilo." Spomni me na to, da nimam vsega pod nadzorom in da se bodo stvari odvile tako, kot se morajo. Morda me bo preizkušnja nekaj naučila, čeprav zdaj še ne vidim smisla, mogoče nikoli ne bom v celoti razumela, a bo minilo in prineslo nekaj dobrega. To se mi zdi zelo uporabna misel tudi danes, ko je med mladimi veliko stresa in negotovosti.

Pogosto poslušamo, da gre svet v napačno smer, da prihajajo nove tehnologije, umetna inteligenca in številne spremembe. Sama mislim, da se je treba sprememb zavedati in jih razumeti, ni pa dobro, da nas popolnoma ohromijo. Ne moremo rešiti vseh velikih problemov sveta, lahko pa prispevamo tam, kjer imamo vpliv: spodbujamo kritično mišljenje, gradimo dobre odnose …

7. Preizkušnja, za katero si v življenju najbolj hvaležna in kaj si se iz nje naučila?
Mislim, da me je najbolj zaznamovalo obdobje najstništva. Zame je bilo to obdobje velikih sprememb, sprejemanja novosti in razmišljanja. Kot otrok se s tem nisem toliko ukvarjala, v najstniških letih pa mi je postalo pomembno, kako izgledam, kako me vidijo drugi, želela sem ugajati in biti sprejeta.

Težko sem sprejemala spremembe, ki so se mi dogajale, in spomnim se obdobja, ko sem se zjutraj rutinsko uredila in se sploh nisem mogla pogledati v ogledalo. Potem pa sem v nekem trenutku zaslišala misel: "Tvoje telo je darilo in moj sveti tempelj." Ne vem, od kod je prišla. Morda je bila povsem moja, morda pa tudi ne. Vem le, da mi je odprla nov pogled.

V tistem obdobju sem prvič gledala film o Mojzesu, Egiptovski princ, in v njem je pesem Through Heaven's Eyes (Skozi nebeške oči). Takrat sem prvič dojela, da lahko nase pogledam tudi skozi Božje oči, ker sem njegova stvaritev. To me je popolnoma spremenilo. Prej sem bila ujeta v svoje skrbi, v to, kaj vse narobe z mano, potem pa sem naenkrat videla nekaj večjega od sebe.

8. Kaj pa ustvarjanje? Si že od malega rada risala?
Ja, ustvarjam že od nekdaj. Najprej sem največ risala z barvicami in suhimi svinčniki. Pogosto sem si v knjižnici izposojala knjige o risanju in preizkušala različne tehnike. Pozneje sem za rojstni dan dobila akvarelne barvice in takrat sem se zaljubila v akvarel. Tam nimaš popolnega nadzora – mokra slika izgleda drugače kot suha in včasih nastane nekaj čisto drugačnega od prvotne zamisli.

V zadnjih letih pa me je navdušila tudi polimerna glina oziroma fimo masa. To je trenutno moj najljubši ustvarjalni pobeg. Najraje izdelujem miniaturne stvari, saj me je vedno privlačilo ustvarjanje drobnih predmetov in detajlov. Izdelujem obeske, uhane, broške, magnete, majhne figurice, pečate, voščilnice, akvarelne ilustracije, kazalke za knjige in še kaj.

Počasi sem ugotovila, da to, kar ustvarjam zase, lahko razveseli tudi druge. Pred nekaj leti sem imela prvo stojnico pred cerkvijo v Cerknici, pozneje sem jo ponovila, zdaj pa imam tudi razstave svojih del v knjižnici v Cerknici in na Rakeku. Če koga nagovori, sem zelo vesela.

9. Kaj je tvoj večerni ritual, ki te umiri?
Največkrat je to ustvarjanje planerja, umetnin ali molitev. Imam kuverto in v njej namene – včasih molim za mir na svetu, včasih za nerojene otroke, za matere samohranilke, za moje bližnje in podobno. Pogosto se namen pojavi tudi spontano in molim za stvari, ki me trenutno najbolj skrbijo.

Zvečer grem rada tudi na sprehod. Tam se sprostim in odmislim stvari. Včasih poslušam glasbo ali podkast, največkrat pa hodim v tišini. Dandanes živimo v svetu, polnem dražljajev in informacij in včasih potrebujemo trenutek, ko delamo samo eno stvar naenkrat.

10. Biti ženska je lepo, ker …
… ker se mi zdi lepo čutiti stvari, slediti občutkom in intuiciji. Lepo se mi zdi, da si dovolimo biti nagovorjene od ljudi, odnosov in dogodkov, da znamo v človeku videti vrednost zaradi njega samega, ne zaradi njegove uporabnosti, funkcionalnosti ali dosežkov.

Zdi se mi, da imamo ženske poseben dar za širjenje topline, nežnosti in povezanosti. Ko nas nekaj nagovori, želimo to deliti naprej. Želimo povezovati ljudi, ustvarjati bližino in odnose.

Pri ženskah me najbolj nagovarja skrb, s katero človeka zares opazimo. Skrb zame pomeni željo biti dobra do drugih in jim pomagati nositi njihove vsakodnevne skrbi.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.