Z Dušanom Poslekom se je mogoče pogovarjati skoraj o čemerkoli; o športu, družabnem življenju, dogajanju v župniji in Cerkvi, vzgoji, zakonu, medijih, javnem prometu ... Z njim hitro vzplamti iskra hudomušnosti, njegovo žogico dovtipov pa je včasih kar zahtevno odbiti na drugo stran mreže. Skozi življenje oče štirih otrok skupaj z ženo Lucijo koraka z nasmehom in zaupanjem, čeprav je doživel že marsikatero bridkost: prezgodnjo smrt ene hčerke, trepetanje za življenje druge, hudo bolezen sina. Popisal je že nešteto zgodb, tudi na Aleteii. Zdaj je v knjigi Ta otrok bo živel ubesedil najpomembnejšo – življenje sina Klemna, ki je v paliativni oskrbi vse od rojstva, a vsej družini in širši okolici prinaša dragocene nauke.
Službi, žena, otroci, knjiga, čas zase … Kako krmariš med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Predvsem ne gledam na vse to, kot da te stvari tekmujejo za moj čas. Odkar sem zamenjal službo in imam svoje podjetje, sodelujem tudi pri Aleteii, imam dobrodelni zavod, me veliko ljudi vpraša, kje najdem čas. Rad odvrnem, da res še nikoli nisem imel toliko projektov, a obenem tudi nikoli toliko časa za vse.
In vsaka od teh zadev me po svoje polni. Absolutno pa gre velika zasluga moji ženi Luciji, ki razume, da mi vse našteto veliko pomeni, me v mojih "projektih'" in idejah podpira ter me obenem malo "zabremza", ko ima občutek, da malo pretiravam. :)
Kako razvajaš svojo ženo? Si znata vzeti odklop, odmik, večer zase?
Veliko mi pomeni, da imava vsak teden dva termina v fitnesu, ko skupaj trenirava (oz. telovadiva, kot pravi ona). To je ena najina naložba, najin čas, ko se veliko tudi pogovoriva, nasmejiva, obenem pa dava ven odvečno energijo. In tudi narediva nekaj za najini telesi.
Odklopi so pa predvsem dragoceni, ko spontano odideva na kakšno večerjo, dogodek, tudi pričevanje. Ali pa samo na kavo in tortico, ko čakava kakšnega otroka, da konča trening.
Se ti zdi velik izziv "razdeljevanje" pozornosti in energije med tri otroke – Filipa in Rebeko, ki živita doma, in najmlajšega, zdaj šestletnega Klemna, ki je zaradi hude napake možganov v otroški bolnišnici v paliativni oskrbi?
Odkar je Klemen v bolnišnici, je to veliko lažje. Pred tem sva prvi dve leti Klemnovega življenja živela tako, da je bil Klemen doma in je bil eden izmed naju ves čas ob njem. Jaz sem tako pogrešal svojo ženo, otroka pa svojo mamo. Zelo malo stvari smo delali skupaj.
Zdaj pa vem, da ko sem doma, sem na voljo ženi in otrokom, ob vseh ostalih obveznostih. Kadar gremo h Klemnu, pa je to ponovno čas za nas in gremo še npr. v kino, na bovling, v sobo pobega. Zdaj ne delim energije in pozornosti, ampak združujemo naše načrte tako, da smo vsi zadovoljni.
Prav Klemen je bil navdih za čisto svežo knjigo z naslovom Ta otrok bo živel. Kaj tebi, vama, vam daje Klemen in kaj ti je dalo snovanje knjige?
Predvsem je Klemen moj največji učitelj. On je dokaz, kaj pomeni brezpogojna ljubezen. Od njega nihče nič ne pričakuje, a daje toliko. Med drugim je "kriv" za to knjigo. Želim, da to, kar je Klemen naučil mene in nas vse še vedno uči, začutijo tudi drugi.
Snovanje knjige pa me je naučilo predvsem tega, da sem skozi njo šel tudi skozi neke vrste osebno terapijo. Občutke, ki sem jih po Klemnu zakopal, sem s pisanjem spravil na plano. Zato sem včasih v solzah končal kakšen odstavek, a vse to je znak, da je knjiga več kot le pripoved. Je zgodba o brezpogojni ljubezni. Nas do Klemna in Klemna do nas.
Kakšno sporočilo prinaša svetu?
Za ta odgovor si bom izposodil besede zdravnice pediatrinje Tine Kaparić, ki je dejala, da je naš cilj ta, da hudo bolnim otrokom prinašamo življenje v vse dneve, ki so jim dani na tem svetu.
Skozi Klemnovo zgodbo želim spregovoriti o pomenu otroške paliativne oskrbe ter o svojem velikem cilju, to pa je prvi paliativni dom za otroke v Sloveniji.
Vem, da so to sanje, a Klemen in ostali otroci si to zaslužijo. In naša odgovornost je, da jim to skušamo omogočiti, da bodo na enem mestu lahko bivali ti otroci, njihove družine, prisotna bo tudi zdravstvena oskrba in vse, kar potrebujejo. Zato, da se bo družina lahko osredotočila le na eno – skupni čas, ki jim je dan na tem svetu.
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegaš, rušiš?
Ne zahajam v gostilno na pijačo. To je čas, ki ga po službi raje namenim ženi in otrokom. Nimam potrebe, da bi svoj čas zapravljal tam, kjer se le stežka rodi kaj pametnega. Zato tudi večina lokalnih gostilniških debat odplava mimo mene.
Prav tako nisem skregan z likalnikom. Srajce, ki jih občasno oblečem, si običajno zlikam kar sam. Potem sem lahko tudi jezen samo nase, če se kakšna guba preveč vidi. :)
Tri stvari, ki jih po tvojem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Spoštovanja. Tega, da bi enostavno spoštovali drug drugega v naših odločitvah. Ne pa da toliko sodimo in smo "pametni" na zalogo.
Miru. Pa ne govorim samo o vojnah, ki vladajo svetu. Ampak o osebnem miru, da ne bi bili vsak trenutek na voljo nekomu, ki nas (navidezno) potrebuje, in da bi prepoznali potrebo, da se umaknemo. Od vsega, še najbolj pa od ljudi, ki nas vlečejo pod svoje okrilje in nam vzbujajo slabo vest, če zanje česa ne storimo.
Zakonske ljubezni. Tudi sam se trudim vedno znova čim bolj v polnosti živeti zakonsko obljubo. V dobrem in slabem, v bolezni in zdravju … To ni lahko, velikokrat je to veliko težje, kot odmahniti z roko in iti svojo pot, stran od zakonca. A ravno v preizkušnjah se rodi najlepši in najgloblji odnos. Če znaš svoj zakon živeti v iskrenosti in ljubezni, bo tvoj zakonec vedno ob tebi. Ne glede na vse. In tudi preizkušnje so posledično veliko bolj premagljive.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta ti dala najbolj misliti?
V mojem življenju jih je bilo že toliko, da mi je kar izziv izbrati tisto, ki mi je dala najbolj misliti. Vse preizkušnje, od izgube v drugi nosečnosti prek Rebekinega prezgodnjega poroda (rodila se je v 26. tednu s 640 g porodne teže) ter seveda do Klemnove neozdravljive diagnoze, so mi pokazale, kako majhni smo ljudje v resnici.
Sem človek načrtov, tabel in organizacije, ki imam zadeve rad pod kontrolo. Vse preizkušnje pa so mi pokazale, da nekaterih stvari v življenju enostavno ne moreš načrtovati, se jim upreti ali jih usmeriti v smer, za katero ti misliš, da je prava. In preizkušnje so me naučile, da je včasih treba reči: Zgodi se! Bog, tebi zaupam, da me boš vodil. Tega se sicer vedno znova učim in sem daleč od tega, da bi znal reči, da sedaj v polnosti zaupam Božji previdnosti. Se pa trudim in po vsaki preizkušnji sem malo bližje temu zaupanju.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolniš?
Veliko mi pomeni preprost obisk svete maše. Ko grem med tednom npr. na Ptujsko Goro k Mariji pod njen plašč. Tam ji v praktično prazni cerkvi izročim strahove ter vse, kar me teži. Ta tišina, osebni odnos z Jezusom, ki ga začutim, kadar ni "motečih" faktorjev pri maši, mi pomenijo res veliko.
Priznam pa, da si preredko vzamem čas za takšen jutranji odmik. Vedno bolj blizu mi je sodobna duhovna glasba, zadnje čase me v avtu spremlja Dominik Lučić, hrvaški ustvarjalec. Iz njegovih pesmi, preprostega aranžmaja, a globoke vsebine res odnesem veliko.
