Novomašnik Luka: “Vrata župnišča in mojega srca bodo vedno odprta”

"Gospod, če je to tvoja volja, mi pokaži pot, jaz pa ti bom sledil." Tako se spominja začetkov razločevanja svojega poklica letošnji novomašnik, 26-letni Luka Anžič.

Čeprav pravi, da je najraje med ljudmi in daleč od pozornosti širših množic, ga v teh dneh čaka obdobje, ko bo marsikatera pozornost usmerjena prav vanj. Čaka ga najprej duhovniško posvečenje, nato nova maša v domači župniji. Iskreno priznava, da se veseli, da bo vse mimo in se bo lahko posvetil duhovniški službi.

Celoten pogovor z Luko Anžičem si lahko ogledate tukaj.

Njegov prvi odgovor na zaznani Božji klic sta bili molitev in izročitev Bogu. "Gospod, če je to tvoja volja, mi prosim pokaži, jaz ti bom sledil," se spominja svoje prošnje. S tem vprašanjem je nato hodil skozi leta, opazoval in prepoznaval znamenja, za katera ostaja hvaležen.

Na koncu je dozorela odločitev, da stopi na pot duhovništva. Razlog zanjo vidi predvsem v odnosu z Bogom. "Želim pripadati Gospodu, ker moje srce pripada njemu in ker želim tudi drugim pokazati, da je prava sreča pri Bogu."

Med številnimi spomini iz bogoslovja posebej izpostavlja trenutke, ki so sledili skupnim praznovanjem in pripravam na slovesnosti. Ko je bilo vsega konec in so drugi odšli, so bogoslovci pogosto še dolgo ostali skupaj. "Usedli smo se, začeli kramljati in spontano kaj zapeli. Najpogosteje kakšno Marijino," pripoveduje. Prav to spontano petje z bogoslovci mu ostaja kot dragocena popotnica za prihodnost.

Posebno mesto v njegovem spominu ima tudi prostovoljno delo v Hiši Ljubhospic, kjer se je srečeval z umirajočimi, bolnimi in trpečimi. Izkušnjo opisuje kot eno največjih popotnic za duhovništvo.

"Vsi pridemo na isto točko," ugotavlja. Hvaležen je, da je lahko ljudem stal ob strani s človeško bližino, spremljanjem in neposredno pomočjo. Hkrati pa je v teh srečanjih odkrival tudi globljo duhovno razsežnost. Zanje je molil, jih izročal Gospodu in se ob njih učil, kako pomembno je, da človek ni pretirano navezan na to življenje, ampak ostaja pozoren na Božjo voljo.

Ko razmišlja o stiskah sodobnega človeka, poudarja, da ni enotnega odgovora nanje. "Stisk je toliko, kolikor je ljudi," pravi. Nekateri se srečujejo z materialnim pomanjkanjem, drugi z osamljenostjo, ranjenimi odnosi ali izgubami, tretji pa kljub materialni preskrbljenosti doživljajo duhovno praznino.

Po njegovem mnenju Cerkev ljudem pomaga predvsem tako, da je navzoča med njimi in jim ponuja roko. Ob tem posebej izpostavlja zakramente, evharistijo in sveto mašo, iz katerih kristjani črpamo moč za premagovanje življenjskih preizkušenj. Pri materialnih stiskah vidi pomembno vlogo dobrodelnih dejavnosti in Karitas, pri spremljanju umirajočih pa delo ustanov, kot je Hiša Ljubhospic.

Za novomašno geslo si je izbral besede iz Janezovega evangelija: "Gospod, ti vse veš, ti veš, da te ljubim." Geslo je izbral zato, ker po njegovih besedah povzema vse njegovo življenje – preteklost, sedanjost in prihodnost.

"Gospod, želim te ljubiti. Želim pripadati samo tebi. Želim biti trdno sklenjen s teboj in želim k temu pripeljati tudi druge," pojasnjuje. V teh besedah vidi tudi odgovor na Božjo ljubezen, ki se je najpopolneje razodela na križu. Zato se zaveda, da duhovniško poslanstvo vključuje tudi pripravljenost sprejeti preizkušnje in ostati zvest v težkih trenutkih.

"Zato prosim vse, ki molijo za duhovnike, tudi za novomašnike, za nove duhovne poklice, naj molijo tudi za to, da bi bili zvesti tej Božji ljubezni," sporoča Luka.

Pomemben del njegovega duhovnega pogleda predstavlja tudi Marija. Spominja, da je pod križem ostala zvesta do konca, zato njej izroča svoje življenje in duhovniško poslanstvo ter jo prosi za pomoč pri hoji za Kristusom.

Kakšen duhovnik želi biti? Odgovor je preprost in zelo konkreten. "Želel bi si, da bi zaznali, da so vrata zmeraj odprta, tako vrata župnišča kot mojega srca." Želi si, da bi mu ljudje zaupali in da bi ob srečanju z njim doživeli bližino.

Toda pri tem ne želi ostati le na človeški ravni. "Želim pa si tudi, da bi prepoznali, da se naši odnosi ne končajo samo pri nas, ampak da nas Gospod vabi v odnos s seboj," poudarja. Njegova želja je, da srečevanje z ljudmi ne bi vodilo k njemu samemu, ampak k Bogu.

Po vseh novomašnih slovesnostih se najbolj veseli preprostega vsakdana duhovniškega življenja. "Ko se bodo slovesnosti polegle, bo prišlo do izraza življenje," pravi. Veseli se konkretnega dela, srečevanja z ljudmi, vsakodnevnega maševanja in molitve.