Papeževo učinkovito pravilo o prijateljstvu

Posebej prijateljstva odraslih se pogosto znajdejo stisnjena nekje med delom, družinskimi obveznostmi, izčrpanostjo in vedno bolj mamljivo privlačnostjo, da odpovedujemo načrte in ostanemo doma, v udobju trenirk in hišnih copat. Ker smo preobremenjeni s svojim natrpanim življenjskim urnikom, si izmislimo izgovor: Kdo pa sploh še ima čas za prijatelje? To je ena tistih misli, ki jih zlahka izrečemo, povzroči pa lahko trajno škodo.

Zelo malo stvari v življenju preživi povsem brez darovanega časa in pozornosti. Odnosi, vrtovi, zakonske zveze, vera, mišice, droži – če jih dovolj dolgo zanemarjamo, sčasoma vsi ovenijo. Seveda, razen če sodite med tiste redke skrivnostne ljudi, katerih trajnica srečno uspeva v kotu dnevne sobe, ne da bi ji kdaj koli namenili trenutek pozornosti.

Zanimivo je, da se je ista zamisel nedavno pojavila v novi okrožnici papeža Leona XIV., Magnifica Humanitas, v kateri ljudi spodbuja, naj "skrbijo za medosebne odnose". Papež ob premišljevanju o vse bolj digitaliziranih družbah svari pred oblikami osamljenosti, ki se skrivajo pod nenehno spletno povezavo, obenem pa poudarja pomen resnične človeške navzočnosti, pogovora, prijateljstva in občestvenega življenja.

Njegova izjava je preprost stavek, ki pa je v naših življenjih vedno bolj pomemben, saj v sodobnem času prijateljstvo pogosto obravnavamo kot nekaj, kar bi se moralo nekako samodejno ohranjati.

Tudi zato v zadnjem času med številnimi ljudmi odmeva preprosta ideja ameriške izvedenke za družbeno zdravje Kasley Killam.

Avtorica v svoji knjigi z naslovom Umetnost in znanost povezovanja: zakaj je družbeno zdravje manjkajoči ključ do daljšega, bolj zdravega in srečnejšega življenja premišljuje o tem, kako so ljudje v sodobnem življenju pogosto družbeno "podhranjeni", kljub temu da so v nenehni digitalni navezi.

Ena uporabna ideja, ki jo predlaga, je t. i. "pravilo 5-3-1" za prijateljstvo. Številke same po sebi niso znanstvene zapovedi ali čarobni recept, pač pa nežen opomnik, da odnosi za preživetje običajno potrebujejo ritem in stalnost.

Pet: Vsak teden preživite nekaj časa s petimi različnimi ljudmi ali družbenimi skupinami – od družine in prijateljev do sosedov in sodelavcev. V idealnih razmerah naj bi bil ta redni stik naraven in odprt.
Tri: Vsak mesec poskrbite za najmanj tri tesne odnose. Vzemite si čas za nekaj globokih in smiselnih srečanj, prisluhnite bližnjim in tudi sami spregovorite.
Ena: Vsak dan poskusite skupno eno uro nameniti smiselni družbeni interakciji. To je lahko hiter klepet ob avtomatu za kavo, nekajminutni pogovor s poštarjem ali 45-minutni telefonski klic z enim od staršev. Te interakcije so vsaka zase morda res kratke, vse skupaj pa se združijo v prijetno doživetje.

Kasley Killam pogosto govori o tem, kako pomembno je, da medčloveške povezave obravnavamo kot del svojega splošnega zdravja in ne kot neobveznega dodatka, stisnjenega v čas, ki nam ostane po delu in vseh drugih obveznostih. V pogovoru za Podkast z Mel Robbins je pojasnila: "Povezovanje ni nujno zamudno, pa je kljub temu lahko smiselno."

Že zgolj ta misel verjetno prinaša olajšanje mnogim odraslim, ki se že počutijo preobremenjene, še preden se v njihovem rokovniku pojavi nova družabna obveznost. Od prijateljstva se namreč vedno ne pričakuje, da bomo preživljali razkošne konce tedna zunaj doma ali za prijatelje prirejali popolna večerna druženja ob hrani. Včasih zadošča preprost mekajminutni telefonski klic, ko se vozimo proti domu, sporočilo, ki ga pošljemo, ko čakamo v vrsti za kavo, ali glasovno sporočilo, ki pravi: "Mislim nate."

Malo je stvari, ki bi bolj zanesljivo oblikovale vsakdanjo srečo, kot oseba, ki ji lahko pošljemo zabavno sporočilo, oseba, ki opazi, da nas nekaj časa ni bilo, ali pa oseba, ob kateri se tišina zdi prijetna in ne nekaj, kar nas spravlja v zadrego.

Težava je, da se ob tem, ko se ljudje staramo, prijateljstvo spreminja. Otroška prijateljstva se pogosto samodejno gradijo v šoli, ob športu, v soseski ali med študijem. Odraslost pa zahteva nekaj veliko manj priročnega: namen.

Prijateljstva se morajo nenadoma kosati s službenimi potmi, kariero, odnosi, otroki, utrujenostjo in rokovniki, v katerih so obveznosti za naslednje tri tedne že zabeležene. Mnogi ljudje zato nazadnje čakajo, da se prijateljstvo zgodi spontano, namesto da bi ga po tihem ohranjali z drobnimi, rednimi dejanji.

In morda prav zato premišljevanja papeža Leona in pravilo Kasley Killam trenutno tako močno odzvanjajo med ljudmi. Večina jih v resnici ne išče še več obvestil, še več sledilcev ali še več spletne prepoznavnosti. Želijo si le, da bi kdo pomislil nanje, da bi se počutili sprejete, da bi jih nekdo spremljal skozi vsakdanje življenje. Izgradnja lastne skupnosti je pri tem lahko ključnega pomena ne le za vašo lastno srečo, temveč tudi za srečo vaših bližnjih.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.