“Ko otrok najde nekaj, v čemer je dober, zacveti tudi drugje”

Včasih mislimo, da so uspešne zgodbe sestavljene iz velikih načrtov, drznih odločitev in natančno začrtanih ciljev. A ko se pogovarjaš s Simonom in Anjo Plemenitaš, dobiš drugačen vtis.

Njuna zgodba se ni začela z ambicioznim poslovnim načrtom. Začela se je z glasbo. Z dvema mladima človekoma, ki sta igrala vsak v svojem ansamblu. Z enim televizijskim snemanjem. In z vztrajnostjo.

"Jaz njega takrat še nisem opazila," se danes smeje Anja, ko pripoveduje o njunem prvem srečanju. Simon jo je opazil v oddaji na TV Celje, ona njega nekoliko pozneje. Od takrat je minilo 14 let.

Danes sta zakonca, starša dveh deklic in soustvarjalca glasbene šole, v kateri se vsako leto srečujejo številni otroci. A če ju vprašaš, kaj je njun največji uspeh, ne bosta govorila o številkah. Govorila bosta o odnosih.

V času, ko se mnogi starši vrtijo med službo, otroki in obveznostmi, je njun odgovor presenetljivo preprost. Vsak petek zvečer pripada samo njima. "Že pet let zagotovo imava vsak petek zvečer zase," pove Anja. Glasbena šola je njuna družina, a pomembno je, da znata odklopiti, poiskati čas samo zanju.

Njuni hčerki odideta k babici in dedku, onadva pa si vzameta čas zase. Za pogovor. Za večerjo. Za stvari, za katere med tednom zmanjka časa. Poudarita, da se zavedata, da je ključen njun trden odnos: "Prva sva bila midva in tega se zavedava, da morava ostati midva." Simon nadaljuje s stavkom, ki bi ga brez težav obesili na steno marsikaterega doma: "Otroci so srečni, če sva midva srečna."

"Na začetku so se najine obveznosti razporedile tako, da sem jaz dopoldne delala v šoli, Simon je imel popoldne učence. Videla sva, da manj časa, ko sva preživela skupaj, manj sva si povedala. Zato je zadnjih pet let veliko lažje. Jaz še sicer vedno delam v podaljšanem bivanju v šoli, a sva vseeno veliko časa skupaj."

Prav zato si tudi sredi vseh obveznosti prizadevata, da ne postaneta samo organizatorja družinskega življenja, ampak ostaneta mož in žena.

Mnogi bi rekli, da je nevarno združevati zakon, družino in skupno delo. Pri Plemenitaševih se je zgodilo ravno nasprotno. Njuna glasbena šola ni nekaj, kar bi stalo ob družinskem življenju. Postala je njegov del.

"Glasbena šola je pri nas isto kot družina," pravi Anja. "Lepše, kot se prepleta, se ne bi moglo." Ko sta se spoznala, je Simon sam vodil svojo glasbeno šolo, število učencev je naraščalo in kmalu je ugotovil, da vsega ne bo več zmogel sam. Anji je "predal" kitariste, tistega leta je začela s šestimi učenci, leto pa končala z več kot štiridesetimi.

Danes je vseh učencev več kot 200, ob njiju pa je v glasbeni šoli še pet učiteljev.

Med pogovorom Simon omeni zanimivo zgodbo. Že kot osnovnošolec je doma, v svoj zvezek, napisal svoj sanjski urnik. V zvezek je zapisoval, kako bo nekoč učil harmoniko, koliko učencev bo imel in kako bo videti njegov delovni teden.

To so bile otroške sanje, a pred leti je med pospravljanjem garaže naletel na ta isti zvezek. "Odprl sem zvezek in videl, da sem napisal, da bom imel 100 učencev. V trenutku, ko sem zvezek našel, sem jih imel 98." Naključje ali ne, anekdota lepo opiše človeka, ki je že zelo zgodaj vedel, kaj ga veseli in kakšni so njegovi cilji.

Če človek nekaj minut posluša Simona in Anjo, hitro ugotovi, da zanju glasba nikoli ni bila samo glasba. Je prostor, kjer lahko otrok odkrije svojo vrednost. Anja se spominja dečka, ki mu šola ni šla najbolje. Okolica ga je pogosto gledala predvsem skozi njegove težave. Potem pa je prišel k Simonu.

"V dveh tednih se je na harmoniko naučil igrati toliko, kot drugi potrebujejo več mesecev, da usvojijo. Po dveh letih je igral več kot petdeset različnih skladb. Z neverjetno predanostjo je vadil doma, napredoval in dobival potrditev, da zmore."

Ta sprememba pa ni bila spregledana. Tako starši kot šola so opazili, da se je deček spremenil, uspeh je postal boljši, zato Anja dodaja: "Vsak mora prepoznati, v čem je dober, v čem je uspešen, kaj ga veseli. Nekaterim šport ne leži, šola jim ne gre. A tukaj imajo prostor, da najdejo nekaj, v čemer bodo uspešni." pravi Anja.

A uspeh teh otrok Simon in Anja ne merita v nastopih, priznanjih in udeležbi na tekmovanjih. Simon danes uči z veliko mero sproščenosti, a njegova lastna izkušnja glasbenega šolanja ni bila vedno prijetna. "Meni je bilo to muka iti," prizna, da ga v poučevanju vodi predvsem to, da so otroci zadovoljni, da radi prihajajo, in prav zato si je že kot otrok obljubil, da bo, če bo nekoč učitelj, delal drugače.

Čeprav ga večina pozna kot glasbenika, Simon zase pravi, da nikoli ni bil človek, ki bi si želel biti v središču pozornosti. "Nisem tak, da bi se rad kazal." Čeprav mu nastopi niso tuji, se veliko bolje počuti v vlogi učitelja. Na koncertih glasbene šole ga pogosto najdemo nekoliko v ozadju. Tam, kjer pomaga, usmerja in skrbi, da vse teče, kot mora. "Prostor dam učencem, da se lahko pokažejo. Jaz pa jim samo pomagam pri tem. Oni morajo biti v ospredju."

Anja, ki prav tako skrbi, da na teh koncertih in predvsem v pripravah teče vse tako, kot mora, Simona dopolni: "Jaz imam rada to, česar on ne mara," zato veliko lažje stopi pred občinstvo, vzame mikrofon in pove nekaj besed. Prav ta različnost je postala ena od največjih prednosti njunega sodelovanja.

Med pogovorom večkrat pridemo do nastopov. Ne zato, ker bi bili pomembni zaradi aplavza. Simon in Anja se s svojimi varovanci udeležita in sodelujeta na dogodkih v lokalnem okolju, največji odmev pa zagotovo pritegne sedaj že tradicionalni letni koncert, kjer se predstavijo vsi učenci njune šole.

Anja poudari: "Midva imava za sabo toliko nastopov na odru, da veva, kaj to potegne za sabo, kakšen stres, pritisk ipd. To ti lahko vzame tudi ljubezen do nastopanja, igranja. Če lahko vsaj nekaterim izmed teh otrok dava to, da bodo imeli radi nastopanje, da bodo radi zasijali, potem je najin cilj dosežen."

V času, ko je veliko področij otroštva prežetih s primerjanjem, Simon ostaja zvest nekoliko drugačnemu pogledu: "Ne silimo jih s tekmovanji. Če si učenec to želi, ga podpremo, bolj pomembno je, da igrajo za dušo."

Zato Simona posebej razveseli, ko sliši, da nekdanji učenci igrajo doma, na praznovanjih ali med prijatelji. Takrat ve, da je glasba ostala del njihovega vsakdana, Anja pa poudari, da je težko opisati veselje in ponos, ko sedita na terasi domače hiše in iz sosednjih vasi slišita harmoniko ter rečeta: "Ta je pa naš."

Posebno zanimivo opažanje imata tudi pri odraščajočih mladih. Puberteta pogosto prinese obdobje, ko se zanimanje za glasbo nekoliko umakne. Pridejo drugi interesi, prijatelji, šolske obveznosti in odkrivanje sveta.

Simon zato ne dela drame, če kdo v tem obdobju izgubi motivacijo: "Večinoma pridejo potem tam pri 18, 19 letih nazaj." Pomembno je predvsem, da otrok iz njune glasbene šole odide z lepim spominom.

Ob vseh pogovorih o talentih pa Anja opozori še na nekaj: "V življenju so resnično pomembne delovne navade. To velja tudi doma pri vzgoji njunih hčerk.

Po njunem prepričanju prav delovne navade ostanejo tudi takrat, ko note, nastopi in šolske obveznosti že zdavnaj minejo.

Strinjata se, da je otroka treba poslušati, a ne takoj uslišati. Otrokova želja mora dozoreti, a ko se za nekaj odloči, je pomembno, da v tem vztraja "Tudi najini hčerki vesta, da ko se za nekaj odločita, morata v tem vztrajati. Ne zato, ker mi za to plačujemo, ampak zato, ker je to dobro za njiju. Ja, če si se odločila za igranje inštrumenta ali za petje, potem je treba vaditi," pravi Anja, ki obenem poudari, da sta oba s Simonom neizmerno hvaležna svojim staršem, ki so jima privzgojili delovne navade in pomen odgovornosti.