Rana, ki je zdravniki niso mogli pozdraviti, je izginila po devetdnevnici

Poljska zakonca Klaudia in Łukasz Janicki sta bila dve leti priča trpljenju sina Michała. Pomagati mu niso mogli niti najboljši specialisti. Ko je bilo zdravljenje negotovo in je bilo vsakdanje življenje polno strahu za sina, je bila molitev njuno edino zatočišče. Danes s hvaležnim srcem pripovedujeta o Božjem posegu, zaradi katerega je njun otrok popolnoma ozdravel.

Nesreča se je zgodila v trenutku. Triletnik je skočil na tekalno stezo in tako hudo padel, da si je posnel kožo na sencih. Zdravniki so rano oskrbeli in celjenje jih ni pretirano skrbelo.

Ko pa se je stanje v naslednjih nekaj dneh poslabšalo, so zaskrbljeni starši stopili v stik z vodilnim specialistom na njihovem območju. Diagnosticiral je opeklino tretje stopnje in predlagal operacijo za odstranitev odmrlega tkiva ter presaditev nove kože na prizadeto območje.

Toda dečkovi starši so kmalu opazili nenavaden vzorec: rana se je zacelila, izginila za teden ali dva in se nato spet pojavila. "Zelo sva bila v skrbeh," pripoveduje Klaudia. "Molila sva in bila hkrati šokirana. Počutila sva se kot v grozljivki."

Zdravniki niso našli pojasnila, kaj se dogaja z dečkom. Iskali so rešitev in ga v različnih bolnišnicah premeščali z enega dermatološkega in kirurškega oddelka na drugega. Ugledni specialist za zdravljenje ran je priporočil dodatne preiskave v Krakovu. Primer se mu je zdel tako nenavaden, da je menil, da si zasluži objavo v medicinskih revijah. Tam so dečkove vzorce pregledali vodilni virologi in imunologi, vendar tudi oni niso našli odgovora.

"Bili smo prestrašeni," pravi Klaudia. "Bil je čas koronavirusa, ko je vsak sprejem v bolnišnico vključeval odvzem brisa iz nosu in grla. Sin je prestal še nekaj operacij, nobena ni prinesla izboljšanja. Po vsaki je bila rana še večja. Počasi smo izgubljali upanje."

Rana se je gnojila in starši so se bali okužbe. Michał je po vsaki odrgnini močno krvavel, zato ni mogel obiskovati vrtca ali se igrati v peskovniku; težava je bilo že večerno kopanje.

Starši so nad dečkom bdeli tudi ponoči in ga obračali med spanjem, da se mu rana ne bi še bolj razširila. Kupovali so najrazličnejša mazila, nato pa jih povsem nehali uporabljati. Nič ni pomagalo. Tudi strokovnjaki so en za drugim obupali. Rana se je gnojila kar dve leti.

"Prišli smo do točke, ko nismo več vedeli, kaj bi še storili. Živeli smo kot v nočni mori. Veliko nam je pomagala širša družina. Prijatelj je za Michała prižigal sveče v katedralah v Nemčiji, kjer živi. Moji stari starši so vsak dan molili zanj."

Septembra 2022 je Klaudia začela novo službo v šoli. Michała je pazila njena babica. Devet mesecev pozneje je Klaudia med pogovorom zaupala svojo težavo sestri Elżbieti iz kongregacije sester Marije Brezmadežne, ki je bila učiteljica na isti šoli kot ona.

Sestra ji je pripovedovala o Božji služabnici, sestri Dulcissimi, ki je vse življenje pomagala bolnim in že ob smrti so jo imeli za svetnico. Dodala je, da po njeni priprošnji ljudje še danes prejemajo posebne milosti. "Začni moliti devetdnevnico k njej," jo je spodbujala. "Vsak dan. Ko boš končala, začni znova."

Zakonca sta skupaj s sinom res začela moliti devetdnevnico in skupaj so bili presenečeni, ko so videli, da se rana celi. Vendar so bili previdni: glede na pretekle izkušnje se je namreč rana najpozneje po dveh tednih znova poslabšala. Situacija je bila podobna tempirani bombi: bali so se, da bo eksplodirala. Vendar se tokrat stanje ni več poslabšalo.

"Boste videli, vse bo v redu," jih je mirila sestra Elżbieta. Minili so trije tedni, nato en mesec in vse je bilo v redu. Družina se je počasi začela prepuščati dejstvu, da se je zgodilo nekaj neverjetnega. Karolina je nehala uporabljati vsa mazila in tudi noči so za družino postale bolj mirne.

Takrat so se prvič odpravili v kraj Racibórz-Brzezie, kjer je pokopana sestra Dulcissima, da bi se ji zahvalili. Na grob so položili cvetje in ji prižgali sveče. Mihał je bil presenečen, da je Dulcissima mrtva – prepričan je bil o nasprotnem. Srečali so se tudi s sestrami iz njene skupnosti.

Družina je srečna, da se je lahko vrnila v normalno življenje. Veliko časa preživijo na prostem: skupaj lahko grejo plavat, v gore in se igrajo na igrišču. Michał ima danes osem let. Klaudia in Łukasz z navdušenjem opazujeta, kako se razvija in trenira nogomet. Radi tudi skupaj kuhajo in igrajo družabne igre.

Ko sta se zakonca pred enim letom razveselila rojstva drugega otroka, hčerke, sta ji dala isto ime, kot ga je sestra Dulcissima prejela ob krstu: Helenka. Na ta način sta se ji želela zahvaliti za njeno posredovanje.

Še danes vsak dan molijo dvetdnevnico k sestri Dulcissimi. Mihał jo zna že na pamet. Rana se mu od takrat ni več pojavila.

"Bog govori tudi po drugih ljudeh," pravi Klaudia. "In včasih prav koga od teh srečaš v temnem trenutku svojega življenja."

"Smo živ dokaz, da vera dela čudeže," dodaja. "Ko je s človeškega vidika vse odpovedalo, nas je Bog uslišal po priprošnji Božje služabnice sestre Dulcissime. Dobro se je zavedati, da duhovni svet – čeprav je neviden – obstaja in da se čudeži dogajajo."

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie.