Zakaj majhne laži niso tako nedolžne, kot si mislimo

Prvič: lažemo zato, da se izognemo zadregi v pogovoru. Morda se malce zlažem o tem, "kako zelo sem zaposlen", da se izognem družabnemu dogodku. Rečem, da sem delal, v resnici pa sem doma gledal televizijo. Če se vsi drugi v skupini glasno strinjajo glede, recimo, politike, vere ali krajevne športne ekipe, se včasih pretvarjam, da se z njimi strinjam, ker se preprosto ne želim počutiti kot nekakšen obrobnež.

Drugič: lažemo zato, da bi se predstavili v boljši luči. Imam nekoliko neobičajno sposobnost, da vedno uspem postati junak zgodbe, ki jo pripovedujem. Vse, kar sem izrekel, je bilo duhovito in pomenljivo. Ravno pravi odgovor sem imel pri roki, ko me je nekdo užalil. Vedno sem imel prav – glede vsega.

Tretjič: lažemo zato, da se izognemo težavam. Ko sem bil otrok, sem mami rekel, da sem pospravil sobo. Učitelju pa, da sem naredil domačo nalogo. Šefu sem sporočil, da sem svoje delo opravil. Trdil sem, da sem pojedel ves brokoli, čeprav sem ga v resnici skril v prtiček.

Bolj razmišljam o tem, kaj nas žene v laganje, bolj se mi zdi, da je zares velika večina laži povsem nepotrebnih in se jim lahko v celoti izognemo brez večjega truda. Zadrego brez težav spregledamo, preprosto je ne opazimo. Samopoveličevanje je slaba navada, ki jo lahko z nekaj zavestne namernosti povsem odpravimo iz svojega pripovedovanja. Če bomo delo opravili pravilno in dejansko naredili domačo nalogo, bomo dosti raje povedali resnico o uspehu kakor lagali (nihče se zlepa ne zlaže in mami reče, da domače naloge ni opravil).

Drobne bele laži pripovedujemo iz udobja in lenobe. Če uspemo odpraviti slednje, bomo dosti lažje odpravili tudi prvo. Bolj živim na način, da mi ni treba lagati, manj lažem. Seveda še vedno obstajajo trenutki zadrege, ko ljudje ne razumejo, kaj mislim, ko zavrnem povabilo ali se odpovem udeležbi na dogodku, toda ugotovil sem, da je lažje, če dosledno in pregledno postavljam svoje meje.

Recimo: ker ljudem povem, da zgodaj vstajam, vedo, da zelo redko sprejemam povabila na dogodke, ki trajajo do poznih večernih ur. Ne gre za to, da imam kar kar koli proti osebi, ki me vabi; težava je v tem, da v takšnem primeru zlahka zaspim na svojem sedežu. Poleg tega ugotavljam: če svoje odločitve pojasnim odločno in natančno, so ljudje precej razumevajoči.

Seveda veliko ljudi v drobnih belih lažeh ne vidi nobenih težav in se sprašuje, ali nas bi to vprašanje sploh moralo kakor koli skrbeti. Majhne neresnice veliko stvari olajšajo in četudi jih izrekamo zgolj zaradi udobja, močno pripomorejo k lajšanju številnih morebitnih zadreg v družbi ter odpravljajo potrebo po dolgotrajnih, mučnih razlagah.

Ali so te drobne bele laži resnično nekaj slabega? Neškodljive stvari, ki jih izrečemo, da se rešimo večerje ali družinskega srečanja, ali ko se pretvarjamo, da smo preveč zaposleni, da bi prikrili zadrego in morda nekoliko začinili svojo zgodbo … kaj je s tem narobe?

Poleg tega: kaj pa stvari, ki jih izrečemo, da ne bi prizadeli čustev bližnjega? Ko lažemo in prijateljici povemo, kako všeč nam je njena prenovljena kuhinja, pa kako ji nova obleka odlično pristoji in podobno. Neolepšana resnica pogosto ni vljudna in nihče noče prizadeti čustev ljudi, ki jih ima rad. Preprosto nismo nagnjeni k temu, da bi uživali v sporih. Veliko raje se z vsemi dobro razumemo. Toda: ali je vredno, če je cena lepih odnosov nenehno izrekanje drobnih belih laži?

Resnično mislim, da ne.

Sv. Justin Mučenec, ki goduje 1. junija, je v svoji razlagi Rimljanom zapisal, zakaj se kristjani nikoli ne bi zlagali, četudi bi bila laž edini način, da si rešijo življenje. Takole pravi: "Kajti jasno je: četudi bi nas obglavili, križali in vrgli divjim zverem ali v plamene, nas zvezali z verigami ali kakor koli drugače mučili, se ne odpovemo svoji veri." Z drugimi besedami: ne glede na to, kako jih bodo preganjali, vedno bodo govorili resnico o svoji veri.

Sv. Justin je dokazal resničnost svojih besed, ko je bil leta 165 tudi sam deležen mučenja, potem ko je zavrnil daritev bogovom v Rimu. Rustik je bil rimski prefekt, ki je kristjanom ukazal, naj častijo lažne bogove, in Justin mu je pojasnil: "Noben človek pri zdravi pameti ne opusti resnice zaradi laži."

Morda se zdi, da ta scenarij nekoliko presega področje "drobnih belih laži", vendar je bilo takrat veliko kristjanov, ki so trdili, da so ravno to pravšnje okoliščine. Žrtvovanje rimskemu bogu navsezadnje ni pomenilo nič drugega kot pred kipom zažgati nekaj zrn kadila. Nič posebnega. Rimljani niso zahtevali ničesar več. Za kristjana je bilo to preprosto, drobno dejanje, ki bi ga pozneje lahko zavrnili ali zanikali. Vsakdo bi razumel – zažgali so nekaj zrn kadila, da bi se izognili težavam. To je bil vsekakor greh, ki bi jim bil zlahka odpuščen.

Sv. Justin pa ga je zavrnil. Verjel je, da je izdaja resnice, četudi na droben, družbeno sprejemljiv način, v nasprotju z njegovo vestjo. Laganje je v osnovi nerazumno dejanje.

Če se trdno oklepamo resnice, tudi v drobnih stvareh, nas ta osvobaja. Ljudem omogoča, da spoznajo naš pravi jaz, naše resnične misli in vzgibe.

Katekizem (2482) pravi: "Laž je v tem, da kdo reče kaj napačnega z namenom, da bi drugega varal." Gospod ožigosa v laži delo hudobnega duha: "Hudiča imate za očeta … v njem ni resnice. Kadar laže, jemlje iz svojega, ker je lažnik in oče laži."

Spominjam se večera, ko se nam je pri večerji pridružil gost. Moja žena je preizkusila nov recept in ko smo zaključili, me je vprašala, ali mi je bila jed všeč. Vljudno, toda po resnici sem ji povedal, da ne preveč. Najin gost je bil osupel. V takšnem primeru bi se vsakomur zdelo razumljivo, če bi se zlagal. Toda z ženo imava dogovor: če mi nekaj ni všeč, si želi, da ji to tudi povem. Noče me siliti, da bi jedel hrano, ki mi ni všeč (seveda je izjemno pomembno, da ji povem tudi, kdaj mi je všeč tisto, kar skuha, in da sem vedno hvaležen, ne glede na to, ali mi je stvar všeč ali ne).

V kakšnih drugih okoliščinah morda ne bi bil tako odkrit. Če sem recimo gost za mizo nekoga drugega, kuharja vedno pohvalim. Je to laž? Tu moramo biti previdni. Sam to uvrščam med vljudnostne izjave. V medosebnih odnosih z nizkim tveganjem ni vedno cilj, da povemo neolepšano resnico, ki bo morda koga prizadela. Gre preprosto za to, da smo dobri gostje, da smo hvaležni za obrok, ki so nam ga postregli, in da to tudi povemo. Ni nam treba lagati in reči, da je bila hrana dobra. Morda pa "dobra" za vas pomeni, da je bil ugodna za vaše zdravje in način prehranjevanja. Preprosto se zahvalite gostitelju za njegov trud in gostoljubnost.

Podoben primer bi bil tale: kadar me kdo vpraša, kako sem, najpogosteje samodejno odvrnem, da sem odlično. Zakaj? Ker je vprašanje obredni pozdrav, ki zahteva obredni odgovor. Seveda me lahko ta trenutek kaj teži, vendar namen pozdrava ni, da bom podrobno spregovoril o svojih težavah. Ni laž, če rečemo, da smo v redu. Morda se bo pogovor pozneje poglobil in se bomo odprli, podelili svoje občutke, vendar za vse obstaja pravi čas in pravi kraj.

Zdi se mi, da je najboljši način, kako se izogniti laganju, če imamo pripravljene odgovore za običajne okoliščine. Radovedna oseba želi, da bi nekoga opravljal? Ne zlažem se in ne rečem, da ničesar ne vem, ampak pojasnim, naj se pozanimajo neposredno pri dotični osebi. Vedno lahko najdem nekaj, kar lahko pohvalim, ali pa se domislim pozitivnega odgovora, če ga potrebujem.

Ključnega pomena je, da vedno iščemo pozitivne stvari. Šele ko se počutimo neprijetno, ko nam je nerodno, ko se poskušamo izogniti priznanju krivice, takrat se zatečemo k laži.

Tudi če nekateri trdijo, da drobne bele laži niso nič posebnega, njihovi razlogi za laganje nikoli niso povsem upravičeni. Mislim, da se lahko postavimo ob bok sv. Justinu Mučencu in vedno pričujemo za resnico.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.