Že kot otrok je vedel, da bo kmetija del njegovega življenja

Danes skupaj s partnerko Valerijo razvijata živinorejsko kmetijo, ki temelji na veselju do dela, prilagajanju razmeram in močni povezanosti z zemljo. Iz skromnih začetkov z nekaj hektarji in nekaj živalmi je kmetija postopoma zrasla v resno usmerjeno rejo pitancev in krav dojilj, ob tem pa se je oblikovala tudi ljubezenska zgodba, ki povezuje Andreja in Valerijo.

Smrekarjeva kmetija stoji v vasi Zalog v občini Škocjan. Kmetija je živinorejsko usmerjena, ukvarjajo se z rejo bikov pitancev, imajo manjšo čredo krav dojilj, za lastne potrebe pa vzredijo tudi nekaj prašičev, zato je njihov način življenja precej samooskrben.

Andrejevi sorojenci so že vsi zapustili domače gnezdo, sam pa je kot najmlajši in najbolj zaprisežen kmetijstvu ostal na kmetiji, ki jo je vsa leta povečeval. V času njegovega otroštva je kmetija obsegala približno pet hektarjev obdelovalnih površin z le nekaj živalmi. Že kot otrok je kazal veliko zanimanje za delo na kmetiji. Vedno je bil prisoten pri delu, bodisi v hlevu bodisi na traktorju.

Čeprav je Andrej še vedno zelo mlad, je kmetijo vedno prilagajal trenutnim razmeram na trgu. Pred leti je redil teličke za meso, pozneje se je raje odločil za pitance, v zadnjem obdobju pa je oblikoval čredo dojilj. Meni, da se je treba prilagajati tistemu, kar je finančno najbolj smiselno, zadnja leta pa to v govedoreji zelo niha.

Obiskoval je Srednjo kmetijsko šolo Grm, smer kmetijsko-podjetniški tehnik. Šola mu je dala nova znanja, ki jih danes uporablja pri delu. O svoji življenjski poti pravi, da nikoli ni pomislil, da bi izbral kaj drugega kot kmetijstvo.

Partnerico Valerijo je spoznal v zelo mladih letih. V šali rad pove, da jo je iskal po celem svetu, našel pa doma. Valerija prihaja iz sosednje vasi Zbure, zato s Smrekarjeve domačije skoraj lahko vidiš njen rojstni dom. Čeprav Valerija ne prihaja z velike kmetije, se je hitro prilagodila vsakdanu in delu. Andrej jo je postopoma priučil prav vsakega dela na kmetiji in prav skozi te trenutke sta se še bolje spoznala.

Kmetijstvo je način življenja, ki ne odgovarja prav vsakomur, toda Valerija je pokazala interes ter spretnost in kmalu poleg Andreja vzljubila še zemljo in živali. Danes na kmetiji živita skupaj z Andrejevimi starši.

Delo je med člane družine razdeljeno. Andrej je večinoma na strojih, Valerija skrbi za delo v hlevu, starši pa za gospodinjstvo in lažja dela na kmetiji, ki jih nikoli ne zmanjka. V njuno življenje prihaja tudi nova generacija, kmalu namreč pričakujeta naraščaj. Občutek, da bo kmetija dobila nadaljevanje, opisujeta kot nepopisen. Takrat se še bolj zavedaš, da ima vsak korak pomen in da ima vse delo smisel. Podkast lahko poslušate tudi TUKAJ.

Na kmetiji obdelujejo približno 35 hektarjev zemlje in okoli osem hektarjev gozda. Ukvarjajo se z rejo govejih pitancev in krav dojilj. Dodatni dohodek prinaša tudi gozd, saj prodajajo drva končnim kupcem. Tak način reje sta izbrala tudi zato, ker jo je mogoče usklajevati z redno službo, saj oba z Valerijo ob delu na kmetiji hodita v službo.

Njegov cilj za prihodnost je kmetijo razviti do te mere, da bo omogočala vsaj eno polno delovno mesto, čeprav si oba želita ostati na kmetiji. Kadar jima čas dopušča, se z Valerijo najraje odpravita na pohod. Oba sta namreč navdušenca nad naravo in mirom. Večino časa pa preživita v delu v naravi ter dodajata, da ne pogrešata tipičnih oddihov.

Zgodba Andreja Smrekarja in Valerije Lesjak ni le zgodba o delu in vztrajnosti, temveč o globoki povezanosti z zemljo in življenjem, ki ga ta narekuje. Je zgodba o mladih, ki kljub izzivom verjamejo v svojo pot, jo gradijo korak za korakom ter vanjo vlagajo znanje, pogum in medsebojno podporo. V njuni zgodbi je čutiti, da kmetija ni le delo, ampak način življenja. Prav v takšnih zgodbah se skriva prihodnost slovenskega podeželja.

 
Prispevek je bil najprej objavljen na druzina.si.