"Popolnoma človeško je, da kdaj pride do kakšnega zloma. Pomembno je, da potem človek najde neko moč in se ponovno pobere," pravi Anja Vračević iz skupnosti Most
Ko se ljudje soočijo z odvisnostjo, je pot nazaj v urejeno in samostojno življenje pogosto dolga ter polna izzivov. Prav zato so dragoceni programi, ki posameznikom pomagajo ne le pri opuščanju škodljivih navad, temveč tudi pri ponovni vključitvi v družbo.
Eden takšnih je program Most, ki predstavlja nadaljevanje rehabilitacijske poti za osebe po zdravljenju odvisnosti od alkohola. Uporabnikom pomaga pri prehodu v samostojno življenje ter utrjevanju sprememb, ki so jih začeli graditi že v programu Vrtnica, namenjenem socialni rehabilitaciji oseb z odvisnostjo od alkohola.
O delu programa Most smo se pogovarjali z Anjo Vračević, ki zaključuje magistrski študij socialne pedagogike. Programu se je leta 2022 pridružila kot prostovoljka, danes pa je v njem zaposlena kot višja laična delavka. V pogovoru je spregovorila o svojem delu z uporabniki in izzivih, s katerimi se srečujejo na poti okrevanja.
Kaj vas pri vašem delu najbolj izpolnjuje in kaj vam je po drugi strani največji izziv?
Najbolj me navdihujejo prizadevanja uporabnikov, da spremenijo svoje življenje. V življenju so marsikaj prestali, od težkega otroštva do poznejših težkih preizkušenj, ki so jih pripeljale do prekomernega pitja. Njihova motivacija in želja, da delajo na sebi, ponovno stopijo v stik z bližnjimi, spremenijo svoje navade, motivira tudi mene. Veliko mi pomeni, da sprejmejo kakšen naš nasvet in da do novih spoznanj pridejo tudi sami.
Delamo z moško populacijo in nekateri uporabniki so zelo motivirani, medtem ko so drugi veliko bolj pasivni. Izziv je, kako vsakomur od njih pomagati poiskati vsaj eno dejavnost, ki ga veseli in napolnjuje. Lahko damo neke predloge, do končnih uvidov pa morajo priti sami. Pomembno se mi tudi zdi, da uporabnikom pomagamo ohranjati dosežene spremembe in jih podpiramo na novi poti.
Kakšne spremembe opažate pri uporabnikih po nekaj tednih bivanja v skupnosti?
Na misel mi prihaja eden od uporabnikov, ki je prišel k nam lani oktobra. Na začetku ni imel nobene volje, bil je zelo pasiven in že po naravi je precej flegmatičen. Po drugi strani pa zelo rad ustvarja z lesom. V zadnjih dveh mesecih smo pri njem opazili, da se je začel veliko bolj odpirati in deliti tudi kakšne bolj osebne stvari. Ne rabi več toliko naše potrditve, ki mu sicer veliko pomeni.
Začetki so tudi za nas vedno zahtevni. Ne veš, kakšno osebo imaš pred seboj, kako jo motivirati in podobno. Tudi oni rabijo čas, da zaupajo, da zanje ustvarimo varno okolje in vidijo, da jim želimo dobro in da naredijo nekaj iz svojega življenja. Pomembno je, da znajo pohvaliti sami sebe, najdejo zadovoljstvo in nek cilj, ki mu sledijo.
Brez nas bi bili po končanem programu Vrtnica najverjetneje prepuščeni sami sebi in tveganje, da bi ponovno zapadli v alkohol, bi bilo veliko večje. Sami povedo, da rabijo našo podporo. Na ta način se povežejo tudi z drugimi uporabniki, slišijo njihove dvome in dileme, spoznajo, da so na zelo podobni poti. Hkrati se naučijo poslušati drug drugega, učijo se novih navad in socialnih veščin.
Kako pristopate do tistih, ki vsaj na začetku niso pripravljeni govoriti o sebi, svojih doživljanjih?
S sodelavko se trudiva, da pogovor vedno obrneva na šalo. Pri tem seveda spoštujeva njihove meje, hkrati pa jih poskušava mehčati. K temu pripomorejo sproščeni pogovori o njihovem trenutnem položaju. Predvsem je njihova potreba, da jih nekdo posluša.
Postopoma se začnejo odpirati sami. Pri nekaterih posameznikih je ta proces počasnejši kot pri drugih, odvisno tudi od njihovega karakterja. Veliko jim pomeni, da jih nekdo posluša in se počutijo slišane. Marsikdo v družini ni dobil občutka varnosti in slišanosti, zato mu veliko pomeni že vprašanje, kako je, kaj se dogaja v njegovem življenju, kaj mu je pomembno.
Zaradi česa se največkrat začnejo zatekati k alkoholu?
Veliko uporabnikov je imelo travmatično otroštvo; prisotno je bilo fizično in verbalno nasilje, prevzemali so različne odrasle vloge. Alkohol je bil eden od načinov bega. V mladostništvu so začeli uživati alkohol predvsem zaradi družbe. Številni imajo izkušnjo alkoholizma v družini in so ji podlegli tudi sami, saj jim je to predstavljalo normalen način življenja. Ko so pozneje zaradi tega izgubili službo, prijatelje, stik z bratom oz. sestro, se je pitje še stopnjevalo. Doživeli so resnično travmatične stvari, ki se jih sami morda sploh ne zavedajo.
Veliko vlogo pri tem, kako uspešni bodo, ima gotovo podpora družine, bližnjih. Koliko so vključeni v sam proces?
Odvisno od vpliva, ki ga je družina prej imela na njih. Tisti, s katerimi so prej imeli dobre odnose, se zelo zanimajo za potek rehabilitacije. V veliko primerih pa so morali uporabniki sčasoma tudi prekiniti stike, bodisi z družino ali bivšo ženo.
Prav tako se zgodi, da bližnji ne želijo več stika z družinskim članom, ki se zdravi. Zasvojenost je za bližnje še vedno zelo občutljiva tema, zato nikogar ne silimo, naj se vključi.
Katere skrbi uporabnike najbolj obremenjujejo, preden se spet vključijo v življenje izven skupnosti?
Velikokrat so negotovi, nimajo zaupanja vase, sploh tisti, ki na tej poti nimajo podpore bližnjih. Težave imajo tudi z zaupanjem drugim in strah jih je začeti neko novo življenje. Sprašujejo se, kako se bodo znašli v novem okolju in kako bodo izstopili iz svoje cone udobja. Nekateri morajo razrešiti finančne stiske. Soočajo se tudi s strahovi samote, čeprav večkrat poudarimo, da niso sami in se lahko vedno obrnejo na nas.
Na kakšne načine ostajate povezani z njimi tudi potem?
Redno se slišimo prek telefona, tudi večkrat na teden, sicer pa vsaj na mesečni ravni. Večina znova zaživi, najdejo službo in se ustalijo. Trudimo se prilagajati njihovim obveznostim in organiziramo kakšne skupne dejavnosti, izlete, delavnice na področju osebne rasti. Prav tako opravimo individualne pogovore z njimi. Tovrstni stiki so zelo pomembni, čeprav zaradi številnih administrativnih stvari za kakšno stvar tudi zmanjka časa.
Bi lahko delili kakšno zgodbo uporabnika, ki vas je posebej nagovorila?
V zadnjem času me je nagovoril primer uporabnika, ki ima velike zdravstvene težave. Zelo se me je dotaknila njegova vera. Ko je bil v bolnišnici, je povedal, da je videl list s sporočilom: verjemi, da zmoreš. In res je našel moč. Njegovo stanje se je izboljšalo in spet se lahko udeležuje različnih dejavnosti. V vsaki stvari najde smisel in daje maksimalno od sebe, čeprav mu še vedno nagaja zdravje.
Kako vam uspe predelati vse težke zgodbe, ki jih slišite?
Enkrat na mesec imamo supervizijo, kjer poslušamo drug drugega, si podelimo, kar nas teži, in se o tem pogovorimo. Predvsem pa je že na začetku pomembno, da razmejimo delo in zasebnost. Pri tem mi pomagajo sprehodi, druženja, pa tudi da sem sama s sabo.
Verjetno vse zgodbe uporabnikov nimajo srečnega konca in komu tudi spodleti. Kako jih opogumite, da se tudi po padcu spet poberejo?
Spodrsljaji so na nek način del življenja. Popolnoma človeško je, da kdaj pride do kakšnega zloma. Pomembno je, da človek potem najde moč in se ponovno pobere. Tako se najprej pogovorimo o tem, kateri dogodek je v njih sprožil ponovno pitje. Pomagamo jim spet poiskati tiste začetne razloge, zakaj so se sploh odločili za zdravljenje. Največkrat so to njihovi bližnji. Opomnimo jih, da če jim je enkrat že uspelo, jim lahko uspe še enkrat. Večinoma izgubijo željo po alkoholu, drogah, ker vidijo, da lahko funkcionirajo tudi brez tega.
Kakšno bi bilo vaše sporočilo vsem tistim, ki se že zavedajo, da imajo težave s takšno ali drugačno zasvojenostjo, pa še zbirajo pogum za spremembo?
Nikoli ni prepozno za prvi korak in vsak človek ima možnost, da spremeni svoje življenje in zaživi na novo. So obdobja v življenju in take stvari niso naša usoda, temveč se da marsikaj spremeniti. Prav vsak ima svoje talente in strasti, ki naj jih čim bolj neguje. Če sam ne najde smisla, naj prosi za pomoč – najprej osebo, ki ji zaupa in nato naprej.
