Ko sem razmišljal o ljudeh, s katerimi se rad družim in me napolnijo z energijo, imajo eno skupno lastnost – so spodbujajoči
Ena od pomanjkljivosti, ki sem jih opažal pri sebi, so bili cinični komentarji, s katerimi sem želel pri drugih izzvati smeh. Čeprav sem se v tem že bistveno izboljšal, je skušnjava še vedno prisotna. Zdelo se mi je, da sem zaradi svojih ciničnih opazk deloval bolj pametno. Moji komentarji so se dostikrat nanašali tudi na druge ljudi, kar je vneslo negativno vzdušje v pogovor.
Pred kakšnim desetletjem sem končno spoznal, da je moja cinična podoba pametnjakoviča vse prej kot simpatična. Ljudje so se v moji družbi počutili malodušne, ker sem jih s komentarji tlačil navzdol. Odločil sem se, da se spremenim.
Ko sem razmišljal o ljudeh, s katerimi se rad družim in ki me napolnijo z energijo, imajo eno skupno lastnost – so spodbujajoči. Namesto da bi s ciničnimi komentarji povzdigovali sebe, iščejo načine, kako spodbudno vplivati na ljudi okoli sebe.
Podoben pristop je imel tudi sveti Barnaba. Njegovo rojstno ime je bilo pravzaprav Jožef, vendar so ga drugi apostoli, potem ko je prodal svoje premoženje in ga daroval revnim, poimenovali Barnaba, kar pomeni "Sin tolažbe".
Ne le, da je s svojo radodarnostjo pomagal revnim, bil je tudi edini, ki je jamčil za apostola Pavla po njegovem spreobrnjenju. Vsi drugi kristjani so se ga bali, saj so se spominjali njegove preteklosti preganjalca Cerkve, toda Barnaba je v njem videl dobro in je ostale spodbujal, naj mu odpustijo. Pozneje je bil poslan v Antiohijo, da bi spoznal rastočo krščansko skupnost spreobrnjencev, in znano je, da jih je zelo opogumil živeti po krščanskem nauku.
Pozabljeni blagoslovi
Ena od posledic malodušja je izguba poguma. Malodušna oseba se znajde na robu obupa. Ovire se zdijo vse večje in zastirajo pogled na cilj, pretekli neuspehi so preveliki, da bi jih premagali, ob tem pa upade motivacija. Pogosto obupamo tik pred uspehom ali celo sredi njega, ker ga ne prepoznamo, medtem ko nam kritike in dvomi še dodatno meglijo presojo. Tako postanemo preveč malodušni, da bi ohranili pravo perspektivo, in tvegamo, da izgubimo sadove svojega truda ravno v trenutku, ko so nam že na dosegu roke.
V mislih imam starše, ki se jim zdi, da nimajo ničesar pod kontrolo. Vidijo le neurejeno hišo in kaotičen urnik. Ne opazijo pa ljubezni v družini in sreče svojih otrok.
Ali pa pomislimo, kolikokrat bi se najraje izognili spovedi, ker vedno znova ponavljamo iste grehe. Pri tem pogosto ne opazimo, da se je, čeprav boj še traja, moč teh pregreh skozi leta vztrajnega prizadevanja občutno zmanjšala.
V takšnih trenutkih pogosto potrebujemo le malo spodbude: prijazno besedo podpore, pogled, poln upanja, ali iskren izraz hvaležnosti. Takšne drobne geste lahko pomenijo veliko in nam pomagajo vztrajati na poti, ko nam začne primanjkovati poguma.
1Ravnajte zavestno
Nekateri ljudje (kot je sveti Barnaba) imajo za to naravni talent, drugi (med njimi sem tudi sam) pa morajo bolj zavestno spodbujati ljudi okoli sebe. Priložnosti za to lahko iščemo vsak dan. Ni nujno, da so velike – že majhna dejanja naredijo veliko razliko.
To sem spoznal, ko sem bolj pozorno spremljal ljudi, ki so se mi zdeli spodbujajoči. Morda je bila to opazka o tem, kako dobro sem videti v novi majici ali kako vljudni so moji otroci. Morda so preprosto pripomnili, da cenijo najin pogovor, ali pa so obiskali restavracijo, ki sem jim jo priporočil in se jim je zdela odlična. Ti na videz nepomembni komentarji so mi povsem spremenili razpoloženje.
2Oblikujte navado
Ko sem si zadal, da bom bolj spodbujajoč, sem spoznal, da to ne more biti enkratna stvar, temveč je način življenja. Z veliko vaje in ponavljanja sem to lahko spremenil v navado. Ljudje, ki jih občudujem, me niso spodbudili le enkrat – nekako jim to uspe vsakič, ko se pogovarjamo. Njihovo razmišljanje je vedno usmerjeno v pomoč ljudem okoli sebe.
3Bodite čim bolj natančni
Primeri, ki sem jih navedel, so precej specifični. Nekdo si je vzel čas, da je pokazal na točno določeno majico, ki sem jo nosil, in dejal, da mu je všeč. Ni mi zgolj laskal, da "se vedno dobro oblečeš".
Lepo mi je slišati, ko mi pravijo, da sem dober starš, ampak še raje slišim, ko kdo pove kaj bolj specifičnega, na primer: "Vaša hči pri verouku zelo sodeluje" ali "Vaš sin je bil danes odličen ministrant". Spodbudo najbolj potrebujemo v specifičnih trenutkih vsakdana, na tistih področjih, kjer smo morda na skrivaj (ali ne tako na skrivaj) malodušni.
Osebna spodbuda je zelo učinkovita že v majhnih odmerkih. Malodušna oseba ne potrebuje toliko laskanja ali spodbudnega govora, temveč je zelo tolažilno, da se čuti opaženo, razumljeno in sprejeto.
Prav ta osebna povezanost je ključna. Krepi občutek skupnosti in človeka spominja, da ni sam. Tudi kadar prestaja težko obdobje, se z njim lažje pogumno sooča, če ve, da ob njem stojijo drugi. Vedno obstajata upanje in cilj, za katera se je kljub vsem preizkušnjam vredno boriti.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie.
