Starši se slej ko prej znajdejo v dilemi, pri kateri starosti in pod kakšnimi pogoji naj otroku dovolijo prespati pri prijateljih. Kakšna so priporočila strokovnjakov in izkušnje drugih staršev?
Prva povabila za prenočevanje pri prijateljih otroci ponavadi dobijo že v prvih razredih osnovne šole. Starši pogosto slišijo svoje otroke, ki tarnajo: "Jan je že večkrat prespal pri Gašperju ... meni pa sploh še nista dovolila nikjer prespati!"
Čeprav so prenočevanja pri prijateljih med otroki zelo priljubljena, se mnenja staršev precej razlikujejo. Nekateri menijo, da je primerna starost že v prvem razredu, drugi počakajo, da je otrok na ta korak čustveno pripravljen, spet tretji pa kategorično zavrnejo vsako tovrstno povabilo.
Za psihologinjo in psihoterapevtko Véronique Lemoine Cordier težava ni toliko v otrokovi starosti ali zrelosti, temveč predvsem v zaupanja vrednem okolju, kamor je sprejet.
Zaupanje je na prvem mestu
"Varnost in zaupanja vredno okolje bi morala biti na prvem mestu. Preden se dogovorite za prenočevanje, dodobra spoznajte družino, pri kateri boste otroku dovolili prenočiti. Če ob tem niste čisto pomirjeni, se prenočevanju povsem izognite, ne glede na starost," svetuje strokovnjakinja, ki meni, da se v idealnem primeru tovrstno prenočevanje s prijatelji ne bi smelo zgoditi pred 10. do 12. letom starosti.
Po njenem mnenju dejstvo, da gre za šolskega prijatelja, ni dovolj veliko zagotovilo, da starši otroka resnično poznajo. "Trden odnos zaupanja se zgradi postopoma: pogovori izven šole, skupna druženja ali medsebojna poznanstva. Brez tega je težko oceniti okolje, v katerem bo otrok prespal." To staršem tudi omogoča, da so pomirjeni glede določenih vidikov, kot so hišna pravila, čas, preživet pred zasloni, navade staršev in druga navodila, kar se tiče otrok.
Katja, mama treh otrok, starih od 8 do 18 let, deli svoje izkušnje: "Svojim trem otrokom sem ponavadi dovolila prespati pri prijateljih že v prvem razredu, torej okoli šestega leta starosti. Privolim le, če starše dobro poznam in jim zaupam," pojasnjuje in dodaja, da se pred tem vedno dogovori tudi o logistiki.
Meni, da je zaupanje še vedno bistveno: "Če zaupaš družini gostiteljici, to otrokom prinaša le koristi. Zelo radi prespijo pri prijateljih; sploh v procesu odraščanja jim pomaga, da se za nekaj časa umaknejo od doma."
Patricija, mama petletne Nine, je že gostila hčerino prijateljico v njihovem domu, medtem ko Nina drugje še ni prespala. "Z njeno mamo sva prijateljici že tri leta, pogosto greva skupaj ven, na kosilo, z možem sta že prišla k nam domov in obratno. Če ne bi imeli takšnega odnosa, se nobena stran ne bi strinjala," pojasnjuje.
Julija, mama treh otrok, starih od 3 do 9 let, je jasna: "Moji otroci še nikoli niso prespali pri prijateljih in mislim, da se to še ne bo zgodilo kmalu. Najstarejša je že šla na šolski poletni tabor, vendar so bili tam prisotni odrasli, torej gre za povsem drugačno izkušnjo." Dodaja: "Nekaterim se to morda zdi pretirano, ampak jaz sem raje tista zaskrbljena mama, ki je sprejela previdnostne ukrepe, kot pa da bi obžalovala, da sem zaupala napačnim ljudem."
Čustvena zrelost in ločenost od staršev
Druga pomembna točka je otrokova čustvena zrelost. Njihova zmožnost obvladovanja ločitve od staršev in reagiranja v primeru nelagodja se še razvija. "Nekateri otroci morda imajo željo prespati drugje, vendar se še ne počutijo dovolj varno; v tem primeru bodo morda želeli pred spanjem po telefonu slišati starše," opozarja Véronique Lemoine Cordier, ki starše spodbuja, naj razmislijo o možnosti ločitvene tesnobe. "Tudi če se zdi, da otrok ne trpi zaradi nje, se v takšnih situacijah lahko pojavi."
Da bi se ta izkušnja odvila v najboljših možnih pogojih, psihologinja poudarja tudi pomen zgodnje spolne vzgoje. Ta naj se začne že zelo zgodaj in nato redno nadgrajuje, saj otrok pri treh, petih ali desetih letih stvari ne razume na enak način. Otrok se mora počutiti dovolj varno, da lahko staršem zaupa, če se zgodi kaj, kar ga šokira, spravi v neprijeten položaj ali na kakršen koli način preseneti, poudarja strokovnjakinja.
Vedeti, kako reči ne svojemu otroku
Vsakega povabila ni mogoče sprejeti. Zavrnitev je del starševske vloge pri vzgoji otrok, četudi je lahko težka. Bistveno je, da otroku jasno razložite odločitev: "Razumem, da si resnično želiš iti, ampak ker se ne poznamo dovolj dobro, bi raje videla, da tam ne bi ostal čez noč."
Včasih se lahko ponudi nekakšna alternativa, na primer prenočevanje pri bratrancu, ki mu zaupajo, a tudi v tem primeru privolitev ne bi smela biti samoumevna. "Otroci se morajo tudi naučiti, da ni vedno vse uresničljivo," opominja Véronique Lemoine Cordier. Privolitev zanjo temelji predvsem na osnovi zaščite otroka in doslednosti pri starševstvu.
Odločitev o prvem prenočevanju pri drugi družini tako ni odvisna le od otrokove starosti, temveč tudi od zaupanja v gostitelje, otrokove čustvene zrelosti in jasnega vzgojnega okvira. Čeprav vsaka družina išče svoje ravnovesje med previdnostjo in zaupanjem, glavno vodilo ostaja isto: otrokova varnost in dobro počutje.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie.
