Šla je k “čudodelni zdravilki”, dobila pa napade panike. Potem je v roke vzela Sveto pismo

Alexandra, žena in mama iz Kölna, je vero sprejela leta 2013. Njena pot pa ni bila samoumevna. Kot mnogi iskalci smisla v današnjem svetu tudi ona ni odraščala v krščanskem okolju.

Kljub temu je v njenem srcu vedno tlelo prepričanje, da Bog obstaja. "Vendar je bilo to bolj zanašanje na nekega boga vesolja ali na višjo silo," se spominja. Zaradi takšnega nedefiniranega prepričanja je odgovore začela iskati v napačni smeri – zatekla se je k ezoteriki.

Vrhunec njenega iskanja je bil obisk "čudodelne zdravilke", dogodek, ki je njeno življenje obrnil na glavo, a ne na način, kot bi si želela. Ta izkušnja jo je močno zaznamovala in pahnila v globoko stisko, je povedala za nemški evangeličanski podkast ErLebt.

Ko je Alexandra prišla k zdravilki, je ta najprej začela polagati karte in ji napovedovati prihodnost. Nato jo je prosila, naj iztegne roke, in nanje položila svoje. "Začutila sem mravljinčenje. Tam je zagotovo nekaj bilo," odkrito pripoveduje Alexandra.

Sledil je obred, pri katerem je zdravilka svoje roke položila nad Alexandrino glavo, ob tem pa manipulatorsko uporabila celo ime Svete Trojice. Omenjala je, da gre za "hladen piš" nad njeno glavo, ki naj bi imel poseben pomen.

Toda namesto miru ali ozdravitve je Alexandra že med obredom začutila, da je nekaj hudo narobe. "Imela sem zelo čuden občutek in ni mi bilo dobro," se spominja. Ko je po srečanju sedla v avto, so bile posledice že očitne: "Z avtom sem se odpeljala v napačno smer, ker sem bila preprosto kot omamljena."

Približno tri mesece po tem zloveščem obisku je sledil popoln zlom. V tistem trenutku je Alexandra verjela, da je prišel njen konec. "Imela sem občutek, da moram umreti, da bom umrla," pravi.

V tej grozljivi situaciji pa jo je prešinila neverjetno jasna misel: "Spoznala sem: življenje po smrti obstaja, toda ti nisi zanj naredila ničesar. Tisto, kar bi lahko storila, piše v Svetem pismu."

Nekaj tednov pred tem dogodkom ji je namreč sestra podarila Sveto pismo. To je bila Božja previdnost, saj je Alexandra v trenutku zloma vedela, kje mora iskati rešitev. Njena edina rešilna bilka je postala molitev. Ni še poznala Boga osebno, a je klicala k Njemu: "Samo še molila sem, da me Bog pusti živeti, da mi da še nekaj časa, da ga spoznam in da mi še uspe prebrati Sveto pismo."

Sledili so meseci hudega trpljenja in številne zdravniške preiskave. Njeno telo in um sta bila ujeta v posledice stika z okultnim. Simptomi so bili zastrašujoči: vrtoglavica, razbijanje srca, napadi panike. Tudi v njenih mislih se je odvijal hud boj. "Duševno oziroma miselno sem imela zelo hude napade tesnobe in strašne misli. Nočne more," opisuje svojo agonijo.

Kazal se je vzorec popolne izčrpanosti – ko je od utrujenosti vendarle zaspala, se je kmalu zatem prebudila v nepopisnem strahu. Zaradi groze je bila kot ohromljena in je dneve preležala v postelji.

A prav v tej paraliziranosti se je skrival nepričakovan blagoslov. Ker ni mogla početi ničesar drugega, je imela čas brati Sveto pismo. Prek branja Besede je začela spoznavati resnico. "Ko sem brala Sveto pismo, sem spoznala, da vse to, kar je povezano z vedeževanjem in čudodelnimi zdravilci, ni od Boga in da je to za Boga gnusoba."

Njeno branje pa se ni ustavilo le pri spoznanju o nevarnostih ezoterike. Sveti Duh ji je odprl oči za resnično stanje njenega srca. Spoznala je, da je grešnica, ki potrebuje rešitev. Odkrila je Božjo ljubezen in dejstvo, da je Bog dal svoje življenje za nas na križu skozi Jezusa Kristusa, ki nas edini lahko reši naših grehov.

V intimi svojega doma je padla na kolena. "Spreobrnila sem se, Bogu sem izročila svoje življenje in ga povabila v svoje življenje," pripoveduje o trenutku, ki je vse spremenil. Osvoboditev je bila takojšnja.

"Potem so vsi strahovi izginili. Strah pred smrtjo, strah pred hudobnimi silami." Priznava, da je bila stiska pred tem zelo intenzivna: "Imela sem celo nekakšen občutek zunanjega vodenja in to me je zelo bremenilo. Bog me je potegnil iz te teme in me povsem osvobodil."

Čeprav je bila duhovno in miselno osvobojena in je vedela, da je varno v Božjih rokah, pa so telesni simptomi še vedno vztrajali. Napadi panike, povezani z razbijanjem srca in pomanjkanjem zraka, so se pogosto vračali.

V teh trenutkih se je oprijela Božje besede, natančneje vrstice iz Izaijeve knjige. Kadarkoli se je začel napad panike, si je ponavljala te besede:

To ji je vselej dajalo nov pogum, tolažbo in globok mir. Zavedala pa se je, da za svojo pot potrebuje Cerkev in tiste, ki bi ji pomagali z duhovno oskrbo. Ker prej ni hodila v Cerkev, ni vedela, kam naj se obrne.

Spomnila se je znane družine, za katero je vedela, da so kristjani. Vendar ji je manjkalo poguma. Z Bogom je sklenila dogovor: "Če bo ta moški stal zunaj pred garažo pri svojem avtu, se bom ustavila in ga nagovorila, sicer pa ne grem zvonit." Ko se je peljala mimo, je moški dejansko stal pri svojem avtu.

Povabil jo je naprej in ji dal otroško Sveto pismo za njenega sina ter še neko knjižico, ki jo je iskal nekoliko dlje. "Ko jo je našel in mi jo dal, je na njej pisalo: Vraževerje, okultizem in njune posledice," se spominja Alexandra.

Ko je doma brala to knjižico, so se ji koščki sestavili. "Razumela sem, da je vse to, kar se je dogajalo z mano, posledica okultizma. Zlasti napadi tesnobe, panike, vse do depresije." Bog ji je prek te knjige potrdil njena spoznanja.

Vključila se je v lokalno cerkveno občestvo. Prijavila se je na temeljni tečaj vere, da bi še globlje spoznala Boga, ki rešuje.

Zgodba o Alexandrini rešitvi pa ni le njena. Njen sin je bil priča celotnemu dogajanju. Ker je bil njen mož zaradi službe pogosto odsoten, sta bila z mamo velikokrat sama doma. Sin je doživljal strah ob pogledu na materino trpljenje, spraševal se je, kaj se dogaja z njo. A hkrati je bil priča čudežu Božjega delovanja in njeni preobrazbi. Ta izkušnja se je dotaknila tudi njega. Tudi sam se je spreobrnil k Bogu in odločili so se, da se bosta skupaj krstila.

Pred krstom pa je imela Alexandra še eno oviro – nočne more in duhovni pritiski so sicer izginili, imela je mir v srcu in vedela je: "Tudi če zdaj umrem, sem pri Bogu in grem v nebesa." Toda nadležni telesni simptomi napadov panike so še vedno ostali.

Novi prijatelji so ji priporočili molitev za bolne. Dan pred njenim krstom so pastorji molili nad njo in jo mazilili v skladu z naročilom iz Jakobovega pisma (Jak 5,14-15). In zgodil se je še zadnji čudež v tej dolgi verigi milosti.

S krstom so izginili še napadi panike. "Po tem je bilo vsega konec. Gospod me je popolnoma osvobodil," z iskrenim veseljem priča Alexandra. Našla je celostno zdravje – duhovno, duševno in telesno.

Njena zgodba je danes močno pričevanje za vsakogar, ki se izgubi v blodnjakih novodobne duhovnosti in išče luč. "Na svojem telesu sem izkusila Boga," zaključi Alexandra, "da je živi Bog in da še danes deluje."