Tisoč kilometrov vrtenja pedalov, molitve in hvaležnosti

Po lanskem romanju v Rim, ki je bilo povezano s svetim letom, so letos svojo pot usmerili proti Poljski. Več kot tisoč kilometrov dolga pot ni bila športni izziv zaradi samega izziva, ampak romanje z jasnim namenom. Tik po zaključku kolesarjenja, ko so bile noge še precej trde, smo se pogovarjali z dvema izmed organizatorjev tega kolesarskega romanja.

"Po lanskem romanju smo čutili, da se zgodba ne more končati tam. Med nami so se stkale posebne vezi, povezali so nas skupni nameni in skupna molitev," pripoveduje Blaž Lesnik, eden od organizatorjev romanja.

Letošnje romanje je bilo tesno povezano z obletnico prvega obiska svetega papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji. Obenem pa so romarji želeli izraziti hvaležnost za slovensko samostojnost. "Papež je dobro razumel, kaj pomeni biti svoboden narod. Zato smo letošnje romanje povezali z zahvalo za neodvisnost Slovenije," pojasnjuje Lesnik.

Ob tem je skupino spremljala še ena pomembna prošnja – molitev za mir. "Dogajanje po svetu ni spodbudno. Zato je bila ena od rdečih niti našega romanja prošnja za mir," dodaja.

Čeprav so kolesarji vsak dan prevozili dolge razdalje, so poudarjali, da njihovo romanje ni bilo predvsem športni podvig.

"Srce je polno veselja in hvaležnosti, da je romanje minilo brez zapletov. Prepričan sem, da je bilo to tudi zaradi vseh molitev, ki so nas spremljale na poti," pravi Lesnik. Na pot niso odnesli le svoje telesne pripravljenosti, ampak tudi številne prošnje ljudi, ki so jim zaupali svoje skrbi, stiske in namene.

"S seboj sem nesel svojo družino, ženo in otroke, pa tudi prošnje prijateljev, sodelavcev in drugih ljudi. Na ravnih odsekih, ko je bilo lažje, sem zmolil veliko rožnih vencev," pripoveduje.

Posebno simboliko vidi prav v trenutkih, ko človek ne zmore več izreči niti besed molitve: "Včasih je dovolj samo vzdih, pogled v nebo in misel: 'Vem, da si z menoj.' Tudi to je molitev."

Podobno razmišlja tudi Simon Jurkovič, ki je pri organizaciji skrbel za logistični in varnostni del poti.

"Športni duh sem želel usmeriti v nekaj več. Da napor ni sam sebi namen, ampak daritev za določen namen," pojasnjuje. Tudi on je na pot vzel svoje osebne prošnje: "Kot oče sem s seboj nesel svojo ženo in družino. Hkrati pa veliko zahvalo za samostojnost Slovenije, ki jo razumem kot velik dar."

Romarji so s seboj ponesli tudi številne namene poslušalcev Radia Ognjišče in drugih, ki so jih prosili za molitev.

Tisoč kilometrov dolga pot ni zahtevala le telesne pripravljenosti, ampak tudi veliko organizacije. Lesnik priznava, da je bil najtežji trenutek pravzaprav še pred začetkom: "Dan pred odhodom, ko je vse pripravljeno, pa še ne veš, ali bo vse steklo tako, kot mora."

Jurkovič pa izpostavlja predvsem odgovornost za skupino: "Najbolj me je skrbelo vreme, še bolj pa to, da bomo vsi varno prišli na cilj. Ko organiziraš kolesarjenje skupine, nosiš odgovornost za vsakega posameznika."

Na poti so se srečali tudi z nekaj mehanskimi težavami, a so jih uspešno rešili s pomočjo lastnega znanja in lokalnih serviserjev. "Na koncu smo bili vsi enotni v prepričanju, da je nad nami bdela Božja roka," pravi Lesnik.

Na koncu so romarje preplavili predvsem občutki olajšanja, da so vsi varno prispeli na cilj: "Potem pa velika zahvala Bogu, da nas je spremljal skozi vse dni," se spominja Jurkovič.

Čeprav so udeleženci po tisoč kilometrih utrujeni, idej za prihodnost ne manjka. Lesnik priznava, da so ob zaključku noge še precej trde od vseh kilometrov, a srce polno zahvale za vse, kar so na poti doživeli.

Na vprašanje, ali bo naslednja pot še daljša, se Jurkovič nasmehne: "Mogoče ne bomo šli dlje. Mogoče bomo šli pa višje," s čimer v tančico skrivnosti zavije načrte, ki se očitno že rojevajo za naslednje leto.

Toda Lesnik poudarja, da pri načrtovanju ni najpomembnejša razdalja: "V ospredju je vedno duh časa. Tisto, kar ljudi povezuje in nagovarja. Kje bo naslednji cilj, bo pokazal čas – in navdih Svetega Duha."