Letošnje nogometno prvenstvo me je že nekajkrat ganilo do solz

Svetovno prvenstvo v nogometu je dogodek, ki me je fasciniral že od malega. V lepem spominu mi ostajajo trenutki, ko sem kot deklica sedela na kavču poleg očeta in z velikim zanimanjem spremljala, kako nogometaši v dresih dveh različnih barv tekajo po ogromnem igrišču.

V tistem času sem očeta spraševala: "Kateri so rdeči?" in "Zakaj pa ima ta stric piščalko?" V posebno čast mi je bilo, ko sem dobila dovoljenje, da iz njegovega kozarca naredim mini požirek radlerja. Se spomnite, ko je bil na pločevinki narisan kolesar? In vem, da je bila beseda radler zame takrat nekaj povsem neizgovorljivega. Kaj šele, da bi znala našteti več kot pet "stricev, ki tečejo za žogo".

Spomnim se tudi svetovnih prvenstev v času osnovne šole, ko me je bolj kot to, kaj je ofsajd in penal, zanimalo, kdaj bo na igrišče prišel igralec, ob katerem sem začutila čisto pravo najstniško rdečico in vznemirjenost. Pa naj ostane skrivnost, kdo je bil ta junak. 😊

Letošnjega prvenstva sem se zelo veselila in rada si vzamem čas za ogled tekem, občasno tudi kakih, ob katerih se mi zaradi nam nenavadne ure zapirajo oči. Veseli me, ko vedno znova vidim, da je svetovno prvenstvo mnogo več kot le športni dogodek. Je priložnost, ko država vsaj za trenutek odmisli (notranje)politične težave in v en glas vzklika za svoje junake.

Tudi tisti, ki nimamo tega blagoslova, da bi se naše moštvo uvrstilo na prvenstvo, si lahko izmed 48 reprezentanc izberemo tiste, ki so nam najbolj všeč, in navijamo zanje, iščemo somišljenike in se skupaj z njimi veselimo ali pa le uživamo dobrih tekmah in spektakularnih zadetkih.

Letos me poleg same igre, ob kateri me fant vzporedno s komentatorjem redno zasuva s statističnimi podatki in zanimivostmi, nagovarja še nekaj. Postala sem pozorna na odnose med igralci, vzdušje na stadionu na omrežjih in v medijih redno spremljam zanimivosti o posameznih ekipah.

In kar nekajkrat v zadnjih dneh se mi je že zgodilo, da sem zasledila informacijo ali dogodek s svetovnega prvenstva, ki me je ganil do solz in dokazal, da je prvenstvo mnogo več kot le odigrane tekme. Z vami bi rada delila nekaj dogodkov, ki so me navdušili in pokazali, da je lahko prvenstvo tudi priložnost, ko narodi stopijo skupaj in rastejo drug ob drugem.

Curaçao je najmanjša država v zgodovini, ki se je uspela uvrstiti na svetovno prvenstvo v nogometu. Prebivalci te otoške države, vključno z igralci, čutijo neizmerno hvaležnost in ponos, da so lahko del tako velikega dogodka. Moštvo je pravi kontrast evforije in zvezdniškega blišča, saj ostajajo skromni, nezahtevni in povezani s svojimi navijači.

Navdušili so me navijači Japonske, ki so po tekmi še dolgo ostali na stadionu in pobirali smeti ter z vrečami v rokah pospravljali tribune, na katerih so sedeli.

Tudi ekipa je svojo slačilnico pustila praktično nedotaknjeno, brisače so zložili na kup, neporabljene steklenice z vodo odložili na pult in smeti odvrgli v vreče.

Tudi ekipa Iraka je poskrbela, da je slačilnica po tekmi ostala čista in pospravljena. Objavili so posnetek, na katerem vidimo nogometaše in ostalo ekipo, ki so zlagali stole na sredino sobe, pobirali smeti s tal in na tablo gostiteljem napisali: "Hvala, Boston!".

Nogometni navdušenci imajo novega junaka, in sicer 40-letnega vratarja reprezentance Zelenortskih otokov Vozinho. Preprostega moža, ki je po prvi tekmi prvenstva zajokal pred kamerami. Ko so ga novinarji vprašali, zakaj joče, je povedal, da si želi, da bi ga lahko v živo gledala tudi njegova mama, a ji ni uspel urediti vize.

Po objavljenem posnetku se je pokazalo, kakšno moč imajo družbena omrežja in kako koristna so, če so uporabljena za dober namen. Ljudje so namreč v komentarjih pod objavljenim posnetkom pozivali ameriško vlado in nogometno organizacijo, naj uredijo vizo in mami omogočijo potovanje v ZDA, kjer poteka prvenstvo.

In uspelo je! Mama je uspešno pripotovala v ZDA, kjer bo lahko od blizu stiskala pesti za svojega sina. Vozinha pa je zaradi svoje ranljivosti in neverjetne nogometne predstave, ki jo je pokazal na prvi odigrani tekmi, postal tako priljubljen, da je v roku nekaj dni pridobil več milijonov sledilcev.

Vedno znova se me posebej dotakne, ko vidim nogometaše, ki zaradi takih in drugačnih razlogov zajočejo, tudi če jih spremlja na stotine kamer. Razlogi za solze so različni, lahko so solze sreče ali žalosti, a v vsakem primeru nosijo pomembno sporočilo za ljudi po vsem svetu: moški jočejo in to je okej, ne pa nekaj, kar bi morali obsojati in se tega sramovati. In brez težav priznam: ko vidim nogometaše, simbole moči in moškosti, ko spustijo nekaj solza, se tudi meni orosijo oči.

Na družbenih omrežjih lahko vidimo tudi mnogo posnetkov navijačev različnih držav, ki se srečujejo na ulicah, skupaj plešejo, si izmenjujejo drese, prepevajo in se veselijo dejstva, da lahko skupaj občudujejo spektakularne akcije in gole, tudi če navijajo za nasprotne ekipe.

Gotovo je še veliko navdihujočih trenutkov, ki sem jih spregledala ali jih nisem omenila. Več kot jih je, bolje je! Naj nas spomnijo, da smo vsi ljudje in imamo vsak dan na tisoče priložnosti, ko se lahko odločimo, ali bomo svet naredili boljši ali slabši.