“Vedno sem si želel biti mož in oče.” Zdaj bo postal tudi stalni diakon

Jutri, 21. junija 2026, bo v domačem Šentjurju v stalnega diakona posvečen Tone Horvat. Je mož Cvetki, oče štirih otrok (jeseni bodo trije že študentje, eden pa bo v zadnjem razredu osnovne šole) in dejaven kristjan.

"Izhajam iz verne družine, ampak bi rekel, da bolj tradicionalno verne," pripoveduje. "Bil sem ministrant od drugega razreda osnovne šole naprej, vendar takrat Boga še nisem zares čutil v sebi. K maši smo hodili, ker se je tako delalo."

Kljub temu ga je nekaj vedno vleklo k oltarju. Ministrantska služba mu je bila blizu in pri njej je vztrajal vse do začetka študija. "Čutil sem, da moram biti tam. To mi je bilo všeč."

Prva velika prelomnica je prišla ob koncu srednje šole. Kot mnogi mladi je tudi sam živel precej brezskrbno. "Bili smo družba fantov, ki je rada popivala, hodila od gostilne do gostilne."

Po neki zabavi je padel z motorjem. Bil je brez čelade, pod vplivom alkohola in po pripovedovanju prijateljev je le za las zgrešil drevo.

"Ko sem prišel k sebi, sem si rekel: tega ne želim. Videl sem ljudi v naši okolici, ki so vse življenje popivali od gostilne do gostilne, in vedel sem, da tega nočem."

Danes na tisti dogodek gleda drugače kot takrat. "Začel sem verjeti, da je bil čudež, da sem ostal pri življenju. Zdelo se mi je, da moram narediti nekaj več, predvsem na področju vere."

Po nesreči je postopoma opustil staro družbo in začel iskati globlji odnos z Bogom. Bral je duhovne knjige, se udeleževal srečanj mladih in začel vero živeti bolj osebno.

"Takrat sem začel Boga doživljati drugače. Ni bilo več samo nekaj zunanjega. Začel sem ga čutiti v sebi. Začel sem moliti s srcem."

Pomemben vpliv na njegovo življenje so imeli minoriti, ki so vodili domačo župnijo. Z njimi je preživel veliko časa, od duhovnih vaj do romanj. Na enem izmed poletnih srečanj v gorah je spoznal študentko teologije, ki mu je približala ta študij.

"Takrat sploh nisem vedel, kaj je teologija. A najini pogovori so me tako navdušili, da sem začel razmišljati o študiju."

Ker je imel poklicno srednjo šolo, je moral najprej opraviti pripravljalni letnik teološke fakultete (danes je sistem drugačen). To mu je uspelo in vpisal se je na teologijo v Ljubljani.

V tistem času so ga nekateri spodbujali tudi k redovniškemu življenju. Sam pa je vedno znova prihajal do istega spoznanja: "Ves čas sem se videl bolj kot moža in očeta. Vedno sem bil prepričan, da bom svojo poklicanost živel kot laik."

Odločilno je bilo srečanje s Cvetko na taizejskem novoletnem srečanju mladih v Parizu. "Tam sva se spoznala. Potem sva bila skupaj pet let, leta 2002 pa sva se poročila."

Rodili so se jima štirje otroci in življenje je teklo po poti zakonske in družinske poklicanosti.

Velikokrat ljudje mislijo, da so stalni diakoni moški, ki so nekoč želeli postati duhovniki, pa jim to ni uspelo. "Pri meni ni bilo niti približno tako. Vedno sem se videl kot družinski oče. Nikakor nisem šel v diakonat kot nadomestek za duhovništvo."

Misel o stalnem diakonatu se je pojavila šele pred približno osmimi leti. Med dopustom v Piranu ga je k temu spodbudil minorit pater Tarzicij. "Nekega dne me je vprašal: 'Kaj pa, če bi bil stalni diakon?' Potem je rekel: 'Jaz bom molil za to, ti pa razmišljaj.' Od takrat je to tlelo v meni."

Ko je odločitev dozorela in ga je pri tem podprl tudi domači župnik, je vstopil v formacijo za stalne diakone, v katero je bila večji del vključena tudi žena Cvetka.

Ker je Tone že doštudiral teologijo, je bila formacija za stalnega diakona zanj krajša. Prvo leto je bilo namenjeno predvsem razločevanju poklicanosti. "Spraševali smo se, ali smo za to ali ne. Zelo so me nagovorile ignacijanske duhovne vaje, moje srce se je odpiralo."

Posebno mesto je imelo Sveto pismo. "Doma sem ga seveda že prej bral, toda prevzel me je novi način branja. Ko imaš čas, mir in besedo prežvekuješ v molitvi, se vzpostavi veliko globlji odnos z Bogom."

Poleg teološke in pastoralne priprave je bil velik poudarek tudi na osebni drži diakona. "Ves čas so nam govorili, da smo tukaj zato, da služimo. Ne zato, da se kažemo pred oltarjem ali iščemo svojo slavo, ampak da služimo."

Prav ta poudarek mu je bil posebej blizu. "Vedno me je navdihovala ponižnost sv. Frančiška Asiškega. Tukaj sem se še bolj našel."

Ena od stvari, ki jih je med formacijo najbolj cenil, je bilo poudarjanje pomena družine. "Povedali so nam, da bo sicer veliko dela v župniji, toda na prvem mestu morata ostati zakon in družina."

To želi ohraniti tudi po posvečenju. "Niti približno si ne predstavljam, da bi zaradi diakonata trpela družina. Tega si nikakor ne želim."

Prepričan je, da mora tudi kot diakon služiti najprej doma. "Če bom doma služil družini, ženi in otrokom, bo to pristno. Če pa doma ne bom služil, bo vse drugo hinavščina."

Prav zato želi vse svoje obveznosti usklajevati z ženo. "Ko bom z družino, si želim res biti z družino. Malo tu in malo tam pomeni, da nisi zares nikjer."

Ko govori o svojem prihodnjem poslanstvu, se vedno znova vrača k isti besedi: služenje.

Za svoje vodilo si je izbral Jezusove besede iz Lukovega evangelija: "Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev" (Lk 10,2).

Potreb in priložnosti v župniji je seveda veliko, Toneta pa posebej nagovarja delo z osamljenimi starejšimi. "Ne bi jim hodil pridigat. Šel bi se pogovarjat z njimi."

Spominja se izkušenj iz časa civilnega služenja vojaškega roka v domu za ostarele. "Videti je bilo, kako so ljudje čakali, da pride nekdo. Da se z njimi pogovarja. Ni bilo pomembno, o čem govoriš. Pomembno je bilo, da si tam."

Čeprav se veseli služenja, ga ena stvar navdaja s strahospoštovanjem: "Najbolj se bojim pridiganja." Predvsem zato, ker je v župniji vajen poslušati odlične pridige domačega župnika Mitja Markoviča. "Stopiti v njegove čevlje in pridigati za njim ni majhna stvar," priznava.

Kljub temu verjame, da bo tudi na tem področju rasel.

Ob koncu pogovora odgovori še na vprašanje, kaj bi si najbolj želel, da bi ljudje prepoznali v njegovem delovanju.

Brez obotavljanja odvrne: "Če bi mi kdo rekel: 'Tebi se pa vidi, da si Jezusov učenec,' bi bilo to največ."