Novomašnik Timotej Fijavž Vivod: “Duhovnik je poklican, da je blizu človeku”

Eden od petih letošnjih novomašnikov, ki bodo ob prazniku apostolov Petra in Pavla posvečeni v duhovnike, je Timotej Fijavž Vivod, ki prihaja iz Slovenskih Konjic, iz nadžupnije sv. Jurija. Odločitev za duhovništvo se je v njem skozi leta vseskozi krepila. Na poti odkrivanja življenjske poklicanosti mu je bil v veliko pomoč arhidiakon Jože Vogrin, prvi zgled pristne vere pa je našel v lastni družini, kjer je odraščal ob starejši sestri in mlajših bratih dvojčkih. Oglejte si zanimiv videopogovor.

"Družina je domača Cerkev. Tam se človek najprej uči moliti, odpuščati, zaupati in spoznavati tiste prave vrednote, ki jih mora človek v življenju zasledovati," poudarja novomašnik Timotej, ki se je rodil 20. avgusta 1999 v Mariboru: "Največji zgled vere pa mi predstavlja prav stara mama, ki ne samo, da redno moli in obiskuje bogoslužja, pač pa mi je vedno tudi zgled tiste prave krščanske ljubezni, ki se daruje za druge. Družina je torej zagotovo imela pomembno vlogo na moji poti do duhovništva."

Po prvem svetem obhajilu je začel ministrirati, po birmi pa se je še dejavneje vključil v življenje župnije in se tako povezal z domačim arhidiakonom Jožetom Vogrinom. "Pri njem sem videl lep zgled tega, kaj pomeni živeti kot duhovnik. Če bi moral to povzeti v enem stavku, menim, da ga najbolje opiše benediktinsko načelo 'Ora et labora' – 'moli in delaj'. On je duhovnik, ki v središče vedno postavlja odnos s Kristusom."

Ko je domačim zaupal, da ga Bog kliče v duhovništvo, so sprva menili, da gre za muho enodnevnico, a ko so videli, da ga vse delo, povezano s Cerkvijo, veseli, so spremenili mnenje. "Nikoli niso nasprotovali moji odločitvi, čeprav je bilo prisotnega nekaj strahu, ali je to res prava pot zame. Mama mi je rekla, da je najpomembneje, da bom srečen v življenju, ne glede na to, kakšna bo moja življenjska pot. Domačim sem zelo hvaležen za podporo, potrpežljivost in za to, da me na tej poti spremljajo."

Po končani srednji zdravstveni šoli v Celju je moral opravljati dodatni maturitetni predmet na Škofijski gimnaziji Antona Martina Slomška v Mariboru, da se je lahko vpisal na Teološko fakulteto. "Zdravstvena šola je bila zame dragocena izkušnja. Zdravstveni poklic namreč človeka nauči določene bližine sočloveku, ki je bolan, ranljiv in potreben pomoči. To je nekaj, kar se mi zdi zelo povezano tudi z duhovništvom. Duhovnik je prav tako poklican, da je blizu človeku v njegovih najrazličnejših stiskah, vprašanjih in prelomnicah," iskreno pripoveduje novomašnik. 

Timotej je ponosen stric in krstni boter, kar jemlje kot lepo in odgovorno poslanstvo. "Biti krstni boter pa je še nekaj več," ponosno dodaja: "To ni samo lepa družinska vloga ali čast ob krstu, ampak je tudi velika odgovornost. Krstni boter naj bi otroka spremljal v veri, zanj molil in mu bil zgled krščanskega življenja. Zato jemljem to tudi kot opomin zase, da bi tako z besedo kot življenjem bil otrokom svetel zgled vere in pristnega krščanskega življenja."

Po mašniškem posvečenju se najbolj veseli obhajanja svete maše in podeljevanja zakramentov. "Pri evharistiji in zakramentih duhovnik ljudem ne daje sebe, ampak Kristusa. To je nekaj izredno velikega," poudarja Timotej, ki verjame, da ga bo bogatilo tudi srečevanje z ljudmi. "Duhovništvo namreč ni življenje zase, ampak življenje za Boga in za ljudi. Duhovnik se veliko srečuje z ljudmi, z njihovimi veselji, stiskami, vprašanji in boleznimi. In v to njihovo vsakdanjost jim prinaša vero, upanje, ljubezen in Kristusa. Prav tega se najbolj veselim." 

Za novomašno geslo si je izbral besede iz Markovega evangelija: "Da bi bili z Njim" (Mr 3,14). V njih vidi nekaj zelo bistvenega za duhovništvo. "Duhovnik je najprej človek, ki je poklican k bližini z Gospodom. Iz te bližine potem raste vse drugo: oznanjevanje, podeljevanje zakramentov, služenje ljudem. Tudi sam sem klic v duhovništvo najprej doživljal kot željo, da bi bil blizu Gospodu. Da bi se v evharistiji, zakramentalnem življenju in molitvi napajal iz njegove bližine. Iz tega pa se je rodilo hrepenenje, da bi Kristusovo ljubezen prinašal tudi drugim."

Skupaj s spletnim portalom Družine smo podrobno predstavili vse letošnje novomašnike:

Ena od Timotejevih ljubezni pa je tudi glasba. Precej časa ga že spremlja harmonika. Igranja nanjo se je začel učiti v Glasbeni šoli Banovšek. Danes je ne prime v roke tako pogosto, kot bi želel, saj ima precej obveznosti, "ampak še vedno z veseljem zaigram, kadar je priložnost. Nazadnje sem nekaj pesmi zaigral pred nekaj tedni na sestrini poroki."

Morda bo priložnost, da raztegne meh, prav na novi maši. Katera pa je njegova najljubša narodnozabavna skladba? Gre za eno od Slakovih viž. Njen naslov pa nam Timotej razkrije v video pogovoru.