Beseda blagoslavljati pomeni dobro govoriti in nas napeljuje k temu, da blagoslov izrekamo in da je izrečeno povezano z dobrim. Tako bi kot blagoslov lahko razumeli "vse najboljše" na rojstnodnevni zabavi, "dober tek" ob kosilu ali "na zdravje" ob zdravici. Pa vendar ima blagoslov v življenju kristjana ne le ustaljen ritualni pomen, temveč tudi presežnega, saj ga povezujemo s samim Kristusom.
Beseda je meso postala
Z blagoslavljanjem kličemo najvišje dobro, izvir dobrega – torej Boga, čigar prvo dejanje je pravzaprav blagoslov. Bog je rekel: "Bodi svetloba! In nastala je svetloba. Bog je videl, da je svetloba dobra" (1 Mz 1,3–4). Bog kot praizvir z izrečeno besedo ustvari nekaj dobrega ali v človekovem primeru nekaj zelo dobrega.
Nasprotje blagoslova je prekletstvo, nasprotje dobrega zlo in življenja smrt, povezanost teh nasprotij pa je vidna v Jezusovih čudežih. Za primer naj služita pomnožitev kruha in obujenje Lazarja, kjer Jezus v začetku z besedo moli k dobremu Očetu, čigar blagoslov okrepča množico in iz smrti v življenje spet prikliče Lazarja.
Blagoslov kot del liturgije
S posebnimi blagoslovi (zakramentali) duhovniki posvečujejo različne življenjske okoliščine (butarice, vozila, šole, domove, družine, otroke …), saj si želimo, da bi vse, kar blagoslavljamo, nosilo Božji pečat, ker je brez njega vsako naše stremljenje prazno in neuspešno.
Blagoslov je lahko kretnja, beseda ali oboje hkrati. Zunanja kretnja (pepeljenje, škropljenje, pokaditev) naj bi izražala notranjo držo, doživljanja in občutke človeka. Blagoslovne besede pa so pogosto kratke molitve (na primer "V imenu Očeta in sina in Svetega Duha", Aronov blagoslov), s katerimi kličemo Boga v svoje življenje.
Blagoslavljanje – kristjanova drža
Z željo po dobrem lahko vsakdo na vsakem koraku blagoslavlja, vendar je treba paziti, da blagoslova ne zlorabljamo. Blagoslovljeni predmeti niso talismani, blagoslov niso čarobne besede, zato je dobro, da kretnje in besede blagoslova ozavestimo, saj se tako spomnimo njegovega prvotnega namena. Božji blagoslov ni zagotovilo za uspeh, temveč obljuba njegovega spremstva, ki daje moč za premagovanje težav.
Kako naj torej blagoslavljamo?
Preprost blagoslov je znamenje križa, ki ga napravimo na svoje čelo, ko se zbudimo, obedujemo, odhajamo od doma. Blagoslova prosimo pred težkim testom ali pogovorom. Znamenje križa je poseben Božji objem, ki zbere naše misli, besede in dejanja ter jih blagoslavlja in posvečuje.
S križem blagoslavljamo tudi svoje najdražje, v mislih pa čim pogosteje tudi tiste, ki so nam sovražni, kar je dobra preventiva pred zamerami. Naj bo blagoslavljanje naša notranja drža v vsaki življenjski situaciji. Bodimo drug drugemu blagoslov!
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
