“Bog mi je dal veliko več, kot sem upal sanjati”

Ko Dominik Lučić govori o svojem življenju, skoraj nikoli ne začne pri glasbi. Čeprav je eden najbolj prepoznavnih ustvarjalcev sodobne hrvaške duhovne glasbe, najprej pove nekaj drugega: "Sem mož in oče."

Prav zato je njegova najljubša pesem presenetljivo pesem Oliverja Dragojevića Duša za nju. Ne zato, ker bi bila duhovna, ampak ker govori o tem, kar je zanj najpomembnejše – o ljubezni do žene in otrok.

"Vera mora biti pristna. Mora pričevati o tvojem življenju in biti del vsakdanjika. Moja družina je del moje vere in moja vera je del naše družine."

Rodil se je v Bernu v Švici, kjer je preživel prvih 15 let življenja. Že kot otrok je vzljubil glasbo. Tako močno si je želel igrati klavir, da je najprej začel z blok flavto, saj so mu v glasbeni šoli rekli, da ima za klavir še premajhne prste.

Pot ni bila lahka. Dolgo se je mučil z osnovami, medtem ko so drugi učenci napredovali. Toda po dveh letih vztrajanja je osvojil prvo mesto na državnem tekmovanju. "Bog lahko iz vsega naredi čudež," pravi danes.

Leta 2008 se je družina vrnila na Hrvaško. Očetove besede si je zapomnil za vse življenje: "Kdo bo gradil našo domovino, če ne mi?" Dominik danes pravi, da je prav od staršev dobil najdragocenejšo življenjsko lekcijo: vse izročiti Bogu.

"Če sem se česa naučil od svojih staršev, je to, da moraš Bogu prepustiti vse svoje življenje. Če nekaj še ni dobro, potem še ni konec."

Po prihodu na Hrvaško je spoznal skupino mladih kristjanov, ki so ga povabili v krščanski glasbeni bend. Tam je prvič doživel nekaj, kar ga je globoko zaznamovalo. "Pred vajo smo eno uro brali Sveto pismo in premišljevali Božjo besedo. Bilo je neverjetno videti, da se lahko mladi tako globoko srečajo z Bogom tudi zunaj cerkve."

Takrat se je začelo njegovo resnejše duhovno iskanje. Pozneje je sodeloval s številnimi znanimi glasbeniki, igral na velikih odrih, nastopal po svetu in gradil uspešno kariero producenta, aranžerja in klaviaturista. Nato pa je prišla pandemija.

V trenutku so izginili koncerti, prihodki in načrti: "Prihodki niso padli za polovico. Padli so na nič."

Prav takrat se je odločil, da bo stopil v ospredje kot pevec. Objavil je preprosto izvedbo pesmi samo s klavirjem in lastnim glasom. Odziv ga je presenetil, saj mu je ogromno ljudi pisalo, da jim je pesem vrnila upanje.

Nekaj ur po objavi pesmi ga je prebudil močan potres. Stanovanje v šestem nadstropju se je tako močno zibalo, da je iz postelje videl izmenično tla in nebo: "Mislil sem, da je konec. Rekel sem samo: Gospod, odpusti mi. Predajam se v tvoje roke." Ta trenutek mu je ostal v spominu kot opomnik, kako pomembno je živeti spravljen z Bogom.

Čeprav je bil veren in uspešen, priznava, da je dolgo časa Bogu dajal le del svojega življenja: "Bal sem se, da mi bo Bog kaj vzel," v smislu, da če se bo povsem predal Božji volji, tvega, da izgubi kaj od tega, kar je rad počel.

Nato je med mašo izrekel preprosto molitev: "Gospod, izročam ti vse. Kar koli boš zahteval od mene, bom naredil."

Pravi, da se je od tistega trenutka spremenila njegova identiteta. Ni bil več le glasbenik, producent ali podjetnik. Postal je ustvarjalec duhovne glasbe: "Ne skrbim več. Če je Božja volja, se bo zgodilo. Če ni Njegova volja, je bolje, da se ne zgodi."

Čeprav je danes najbolj prepoznaven po svoji duhovni glasbi, Dominik poudarja, da ga tudi po letih ustvarjanja še vedno preseneča, koliko znanih glasbenikov iskreno živi svojo vero.

"Dogovarjanje teh sodelovanj me je zelo presenetilo. Določeni glasbeniki tako goreče živijo za Kristusa, pa ljudje tega sploh ne vedo," pravi.

Posebej ga navdušuje dejstvo, da vedno več vrhunskih glasbenikov svoje talente usmerja tudi v duhovno glasbo. Sam vidi svojo vlogo kot del širšega gibanja, ki želi krščansko glasbo približati ljudem na kakovosten in sodoben način.

Pri tem večkrat poudari, da uspeha svojih pesmi ne pripisuje sebi. Kot primer navede skladbo Golgota, ki je izšla na veliki petek. Dan pred izidom je bil prepričan, da pesem ni dovolj dobra in da je ne bo objavil. Namesto da bi v studiu še naprej popravljal podrobnosti, se je odločil oditi k obredom velikega četrtka. Prav tam je po njegovih besedah dobil navdih za končno različico skladbe.

"V petih minutah sem izbrisal vse, kar sem imel posneto prej, in posnel nov klavirski del. Takrat je bila pesem končana."

Zato danes verjame, da največji sadovi pogosto pridejo takrat, ko človek ne zaupa zgolj svojim sposobnostim: "Mislimo, da moramo vse narediti sami in delati vso noč. Bog pa lahko naredi čudež v nekaj minutah."

Med ljudmi, ki jih v pogovoru posebej omeni, je tudi glasbenik Jakov Jozinović, s katerim se je pogovarjal o zaupanju v Božjo previdnost, ter številni ustvarjalci, ki po njegovih besedah tiho, brez velikega izpostavljanja, živijo svojo vero in jo vključujejo v svoje delo.

Zanj je to dokaz, da Bog deluje tudi tam, kjer tega na prvi pogled ne opazimo. "Ne gre za to, da bi bili mi pomembni. Gre za to, da smo pripravljeni biti Božje orodje.

Eden najlepših trenutkov njegovega življenja se ni zgodil na odru, ampak doma. Njegova žena Nikolina je pričakovala drugega otroka. Ko so se začeli popadki, sta se pripravljala na odhod v porodnišnico.

Nato je vse skupaj trajalo le nekaj minut: "Žena mi je rekla: Mislim, da prihaja otrok." Preden sta uspela oditi od doma, je bila deklica že na poti. Žena ga je poklicala v kopalnico saj se je ravno tuširala in vse, kar je uspel narediti je bilo, da je podstavil svoje roke in hčerka mu je dobesedno padla v naročje.

Danes o tem govori s cmokom v grlu, saj se vidi, kako ga je ta izkušnja ganila: "Prve roke, ki so prijele mojo hčerko, so bile očetove."

Posebej se spominja trenutka, ko je novorojenko držal v naročju, medtem ko je iz sosednje sobe pritekel njun sin in prvič zagledal svojo sestrico: "Kot da nam je Bog za trenutek dovolil okusiti svetost svete družine."

Po njegovih besedah je porod eden najmočnejših trenutkov, ki jih moški lahko doživi: "To je ena najlepših emocij, ki jih človek lahko doživi na zemlji."

Čeprav bi lahko zgradil drugačno kariero, je zavestno izbral družino. Danes imata z ženo tri otroke. Otroci ne obiskujejo vrtca, veliko časa preživijo skupaj doma, sam pa se je odpovedal številnim nočnim nastopom: "Moj sin ima vsak dan toliko vprašanj, da mu verjetno nihče drug ne bi mogel odgovoriti nanje. Hvaležen sem Bogu, da sem lahko ob njem."

Glasbenikom pogosto svetuje, naj se o življenju glasbenika s svojim partnerjem dobro pogovorijo že pred poroko: "Življenje z glasbenikom ni običajno življenje. Potrebuješ ženo, ki razume poklic in poslanstvo."

Morda je najmočnejša misel, ki jo danes ponavlja, prav ta: "Bog ti ne bo dal manj, če mu daš več. Priznava, da ga je bilo nekoč strah, da bi mu popolna predanost Bogu škodovala pri karieri. Zgodilo se je nasprotno: "Nisem začel živeti svojih sanj. Bog mi je dal veliko več, kot sem si sploh upal sanjati."

Zato danes na ovire ne gleda več kot na težavo: "Ovire niso znamenje, da je Bog daleč. Ovire so priložnost, da je še bližje."

In prav tam, kjer človek vidi nemogoče, Dominik Lučić najpogosteje prepozna prostor za čudeže.