Pogosto slišimo rek, da so "dejanja glasnejša od besed", in včasih ga morda ne upoštevamo, še posebej, če nam v tistem trenutku ne pride prav in opozarja na pomanjkljivosti v našem življenju. Razmeroma enostavno je, da kot kristjani izražamo svoja prepričanja in ob nedeljah hodimo k maši.
Povsem nekaj drugega pa je nahraniti uboge, obleči gole ali obiskovati zapornike.
Izgovarjati izpoved vere ob nedeljah je preprosto, udejanjanje te vere pa je daleč od tega.
Dejanja so glasnejša od besed
Besede iz brevirja nas s pridigo sv. Antona Padovanskega odločno spominjajo na ta rek. Sv. Anton začne s pojasnjevanjem, kako lahko pridigamo v celi vrsti različnih "jezikov":
Človek, ki je poln Svetega Duha, govori v različnih jezikih. Ti različni jeziki so različni načini pričevanja o Kristusu, kot so ponižnost, uboštvo, potrpežljivost in pokorščina; v teh jezikih govorimo, ko te vrline razkrivamo drugim.
Sv. Anton nato preide k bistvu vprašanja z uporabo besedne zveze, ki smo jo preučevali zgoraj:
Dejanja so glasnejša od besed; naj vaše besede učijo in vaša dejanja govorijo. Polni smo besed, manjka pa nam dejanj, zato nas je Gospod preklel, saj je sam preklel figovo drevo, ko ni našel nobenega sadu, temveč le listje. Gregor pravi: "Pridigarju je naložen zakon, naj udejanja to, kar oznanja." Nesmiselno je, da se človek ponaša s svojim poznavanjem postave, če z lastnimi dejanji spodkopava njen nauk.
Povsem mogoče je, da je človek "izvedenec" za deset Božjih zapovedi ali da natančno pozna vse odstavke Katekizma Katoliške Cerkve, ne uspeva pa mu, da bi bil kristjan.
Za pristno krščansko življenje moramo svojo vero udejanjati, ljubiti ljudi okoli sebe in ne zgolj naročati drugim, naj "ljubijo svojega bližnjega". Preden lahko drugim naročimo, naj bodo človekoljubni, moramo takšni postati tudi sami.
Ne le besede, tudi dejanja
Ne smemo zgolj živeti krščanstva iz udobja lastnega doma in se meriti po tem, kolikim katoliškim vplivnežem sledimo na Instagramu. V resnici sploh ni pomembno, kako katoliški se zdimo ali koliko križev in kapelic postavimo na svoj vrt.
Jezus nas je prosil, naj svoje krščanstvo živimo, naj vsakega človeka obravnavamo z dostojanstvom in v njem vidimo Božjo podobo.
Ob koncu življenja ne bomo sojeni po tem, koliko objav smo všečkali na Facebooku, temveč po tem, kako resnično smo ljubili svojega bližnjega.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
