Človek, ki je odpiral vrata o življenju Petra Opeke

Manitra Jose Randrianarivo zame ni bil le prevajalec, temveč človek, ki je ob obisku Petra Opeke v Akamasoi postal moj prijatelj. Tisti, ki so mu blizu, ga kličejo profesor Zo. V njegovih očeh je veliko življenja, a tudi tihe utrujenosti človeka, ki dela z vsem srcem. Skupaj s Catherine (spoznali jo boste v enem od prihodnjih zapisov) sta me vodila med ljudmi in kraji, za katere sta verjela, da jih moram videti.

Oba sta ostala del mojega življenja. Zo pa je bil tisti, ki je v meni prebudil novo zavedanje o tem, kaj v resnici šteje; z vsakim dnem, ki sva ga delila, sem jasneje občutila, da je eden tistih srčnih ljudi, ki so v mestu zasijali. A še ne v vsem svojem sijaju.

"Nisem se rodil tu, prišel sem v Akamasoo, ko sem bil star šest let. V sprejemnem centru nas je sprejela gospodična Bao." Z mamo, mlajšim bratom in starejšo sestro so prišli iz Tane. "Imeli smo srečo, da je ravno takrat mimo sprejemnega centra prišel oče Pedro. Ko nas je spoznal, se je takoj odločil, da ostanemo."

Mama je prodajala maslo, kruh in prala perilo, a življenje je bilo kruto: brat in sestra sta zbolela za tuberkulozo, zato jih je oče Pedro hitro preselil v varnejši dom. "Svojega očeta ne poznam," doda tiho. "Vem, kdo je, a nimava stikov. Mamo je vsako vprašanje o njem potrlo, zato sem molčal."

Na Madagaskar odhaja reševalno vozilo

Pod vodstvom župnika Bogdana Oražma iz Polhovega Gradca in Črnega Vrha na Madagaskar odhaja reševalno vozilo, namenjeno misijonu Petra Opeke Akamasoa. Vozilo je darovalo podjetje Pacient, podjetje in servis vozil Prigo pa je poskrbelo, da bo prilagojeno za uporabo na otoku, kjer so razmere na cestah in dostop do zdravstvene oskrbe pogosto zelo omejeni. PREBERITE VEČ.

Pred prihodom v Akamasoo so živeli v izjemno slabih razmerah. Sprva so tu dobili leseno hišo, pozneje še zidano. "Prišli smo z roba družbe, ranjeni in razočarani. Živeli smo med nasiljem in žalostjo." Oče Pedro je že takrat sprejemal obiskovalce z vsega sveta, ki so želeli pomagati, in vsaka dobrota se je spremenila v novo hišo.

Zojeva mama je do smrti delala kot šivilja; februarja 2023 je odšla in ob misli nanjo se mu glas še vedno zatrese. "Predala mi je najdragocenejše – zavedanje, kako otrokom omogočiti več." Po njegovi poroki je mlajši brat ostal z mamo, Zo pa je z ženo odšel v svoj dom. Sestra se je po mamini smrti odselila iz Akamasoe.

Zo dobro ve, da je prav preštevilčnost eden največjih vzrokov revščine. "Vsak dom je lahko pekel. Težko je dihati v sobi z desetimi ljudmi." Spominja se, kako si je moral deliti oblačila in kako je kdaj v nedeljo zaman iskal srajco, ki jo je dan prej opral. "A ljudje se počasi začenjajo zavedati, kaj pomeni kakovostnejše življenje. Izobrazba to spreminja."

Z ženo sta se spoznala leta 2010 in kmalu dobila prvega sina, štiri leta pozneje še drugega. "Sanjava o hiši in kmetiji. Če bova pridelovala hrano sama, bova lažje privarčevala za njun študij."

Zo poučuje angleščino, igra več inštrumentov, vzgaja sinova in z očetom Pedrom snuje idejo o orkestru. "A zdravje ni najboljše – hernija me boli," prizna, a vztraja, ker želi biti mladim zgled. "Družina ostaja temelj. Vsak dan si vzamem čas za ženo in otroka."

Ko sem ga po dopoldnevu intervjujev povabila na kosilo, je previdno rekel: "Še nikoli se nisem družil z nekom, ki tekoče govori angleško." Bil je najboljši učenec, sanjal je o Ameriki, a je ostal doma in pomagal mami. "Včasih z bratom nisva jedla ničesar. Po pouku sva lačna pomagala šivati."

Ko je mama zbolela, je moral pri 18 letih prevzeti odgovornost in začel je delati kot pomočnik učitelja. Po prvem letu je začutil, da je to njegovo poslanstvo. "Poučujem že 18 let in se ves čas učim." Ko je mama zbolela za rakom, je želel zanjo zaključiti študij. "Napisal sem magistrsko nalogo o starševski vzgoji in magistriral mesec po njeni smrti."

Prelistajte knjigo Peter Opeka, ostani z nami

"Pameten človek mora biti realist. Izkušnje in znanje ti povedo, da se moraš neprestano izobraževati." Mama ga je vedno spodbujala, naj gre više, in Zo dobro ve, da je kot učitelj del širše skupnosti, ki jo je treba voditi naprej. Sinova uči, naj rasteta počasi, a vztrajno. "Trudim se biti vsak dan malo boljši jaz."

Ko v edini restavraciji v Akamasoi pojéva še sladico, spije kozarec vode do dna in se nasmehne. "Še nikoli nisem jedel v restavraciji. In ti si prva, ki mi je kdaj plačala kosilo. Hvala."