Ko je kot deklica jokala zaradi slabe ocene, je njena učiteljica opazila nekaj, česar drugi niso. Ta izkušnja je zaznamovala njeno življenje in poklicno pot. Danes kot učiteljica skuša svojim učencem podariti prav to: občutek, da jih nekdo zares vidi
Alenka Kalan je učiteljica angleščine že več kot dve desetletji. Poučuje na osnovni šoli v Šentjurju, je žena in mama štirih otrok.
O svojem poklicu govori brez olepševanja: o utrujenosti ob koncu šolskega leta, izgorelosti, zahtevnih starših, predvsem pa o neprecenljivih trenutkih, ko otrok začuti, da ga nekdo vidi in razume. Danes ve, da ni njena naloga rešiti vsega, lahko pa je za učenca človek, ki mu je mar.
Kakšno je bilo za vas to šolsko leto?
Zelo intenzivno, bogato in polno vsega. Če pa moram izpostaviti občutek, ki najbolj prevladuje, je to hvaležnost.
Letos nisem bila razredničarka, zato sem imela nekoliko več manevrskega prostora in energije za druge izzive. Poučujem angleščino tudi v prilagojenem programu in letos sem imela trojno kombinacijo. Takšne situacije še nisem doživela.
Kaj pomeni trojna kombinacija?
To pomeni, da poučuješ tri različne razrede isto uro skupaj, v mojem primeru sedmi, osmi in deveti razred. Upoštevati moraš tri učne načrte, snov prilagoditi tako, da vsak nekaj dobi in vsak nekje napreduje. Poleg tega gre za učence z zelo različnimi potrebami in sposobnostmi.
Ni šlo tako, kot sem si na začetku predstavljala, ampak smo splavali. Pred dnevi, ko smo ponavljali snov, sem videla učenca, ki ima sicer največ težav, kako je marsikaj znal. To so trenutki, ki razveselijo. Še posebej pri otrocih, ki nimajo velikih pričakovanj do sebe. Ko opazijo svoj napredek in se ga veselijo, vidiš neko zelo zdravo in realno sliko uspeha.
So konci šolskega leta res nujno tako stresni, kot jih večina otrok, staršev in učiteljev doživlja?
Ne verjamem, da se proti temu ne da narediti nič. Vsako leto skušamo stvari načrtovati tako, da maja ne bi nastal največji pritisk. Vemo, da so najbolj stresni meseci december, marec in maj. Na naši šoli pri angleščini recimo načrtujemo ustna ocenjevanja zunaj teh obdobij.
Toda šola je velik sistem. Veliko predmetov, veliko učiteljev, veliko zahtev. Vsak želi preveriti znanje in vsak se zaveda, da mora svoje delo opraviti odgovorno.
Morda bi bilo dobro nameniti več prostora drugačnim oblikam ocenjevanja.
Kakšne?
Projektno delo, izdelki, medpredmetni projekti. Da učenec z enim kakovostnim izdelkom pokaže znanje iz več predmetov.
Pri nas sta še vedno najbolj zakoreninjena pisno in ustno ocenjevanje. Druge oblike ocenjevanja zahtevajo več priprave in drugačne načine dela tako učitelja kot učencev. Učenci morajo biti aktivno vključeni v vse faze pouka – od načrtovanja do ocenjevanja – in tudi tega jih je treba naučiti.
Rezultati so pogosto boljši, ker otrok pokaže več plasti svojega znanja. Je pa to težje ovrednotiti in zahteva več energije.
Kdaj ste vedeli, da želite postati učiteljica?
V petem razredu osnovne šole. Imela sem čudovito učiteljico angleščine. Še danes se včasih srečava in greva na kavo. Bila mi je zgled.
Vedno mi je bilo všeč delo z otroki. Poleg tega me je angleščina navdušila kot nekaj, kar odpira svet.
A še bolj kot predmet me je nagovorila človeška plat učiteljskega poklica.
Kaj mislite s tem?
Imela sem precej slabo samopodobo. Sošolci so me zafrkavali in iskala sem področja, kjer bi lahko zasijala.
Ta učiteljica je hitro opazila tako moj talent za jezike kot moje stiske. Spomnim se, da sem nekoč dobila zelo slabo oceno pri zgodovini. Nisem jokala tam, ampak pozneje, pri angleščini, ko sva bili sami. Ona je opazila, da nekaj ni v redu.
To sem si zapomnila za vse življenje. Občutek, da te nekdo vidi in razume. Takrat sem si rekla: če lahko otroku daš tak občutek, potem je to nekaj, kar želim početi.
Je to še danes vaše vodilo?
Trudim se. Velikokrat mi je že uspelo, včasih tudi ne. To je tak sladko-grenek koktejl učiteljskega poklica.
Nikoli ne boš vsem všeč. Lahko delaš po svojih najboljših močeh, pa bo nekdo tvoje delo videl povsem drugače. Še posebej težko je, ko pridejo nezadovoljni starši, ti pa si bil prepričan, da ste bili ves čas na isti strani.
Ampak otroci prihajajo v šolo zelo ranljivi. Če si pripravljen pristopiti do njih, prej ali slej pokažejo, kaj nosijo v sebi.
Nekateri menijo, da učitelj izgubi avtoriteto, če je preveč sočuten. Se strinjate?
Ne. Mislim, da sta avtoriteta in bližina dve različni stvari.
Postaviti moraš meje, to je jasno. Otroci morajo vedeti, kaj je sprejemljivo in kaj ne. Biti strokoven in pošten. Hkrati pa lahko uporabljaš humor, ki je pogosto odličen most, lahko si topel, lahko si človeški.
Spomnim se generacije devetošolcev, skoraj sami fantje, ko sem na začetku mislila, da ne bo šlo. "Nočemo. Zakaj pa bi? Pa to je vse brezveze. Mi itak ne potrebujemo nobenih točk." Pa smo se ujeli. Včasih pomaga že majhna stvar, igra, šala, bombon. (Ja, celo pri devetošolcih so bomboni zakon!) Mladi zelo hitro začutijo, ali si pristen.
Dejali ste, da ne vlagate več vse energije v to, da bi bili super učiteljica, ki se za poklic popolnoma razdaja. Kaj se je zgodilo?
Izgorela sem. Po približno petih letih dela v prvem triletju.
Takrat sem bila popolnoma predana delu. Za vsako uro sem imela pripravljenih več scenarijev, pa so otroci pogosto v petih minutah porušili vse moje načrte in sem morala improvizirati. To me je zelo izčrpavalo. Pa doma še trije majhni otroci …
Nisem človek, ki bi delal na pol. Vedno sem želela narediti vse najbolje. Počasi pa sem ugotovila, da nimam več energije niti za svoje otroke. Takrat sem se morala ustaviti.
Kaj vam je pomagalo?
Veliko pogovorov. Mož in plesni tečaj z njim. Gibanje. Izobraževanja. Srečanja Alfa. Predvsem pa spoznanje, da ni vse v mojih rokah. Da lahko izpustim. To je bilo zame skoraj razodetje.
Dojela sem recimo, da se otroci ogromno angleščine naučijo zunaj šole. Moja naloga ni, da vse ustvarim sama. Moja naloga je, da jim pomagam oblikovati in razvijati tisto, kar že prinašajo s seboj. Ko to sprejmeš, lažje dihaš.
Številni za jezike preprosto niso nadarjeni. Kako pristopite k otrokom, ki imajo pri angleščini težave?
Predvsem jih ne silim. Če vidim, da se ne želijo izpostavljati, jih ne spravljam v neprijetne situacije. Poskušam jim pokazati različne poti do znanja.
Veliko časa namenim učenju učenja. Danes je na voljo ogromno pripomočkov – tudi digitalnih – in otrokom je treba pomagati, da ugotovijo, kako se sami najlažje učijo.
Pri nekaterih najbolj deluje preprosta razlaga snovi. A včasih je že to, da nekdo otrokom preveri nalogo in jih spodbuja, ogromna stvar.
Kaj bi si želeli, da bi si učenci nekoč zapomnili o vas?
Da mi je bilo mar zanje. To je verjetno najpomembnejše.
Letos ste bili prvič tudi katehistinja prvoobhajancev. Kakšna izkušnja je bila to?
Zelo lepa. Ker zadnjih nekaj let nisem delala z mlajšimi otroki, mi je bilo še posebej v izziv.
Vsako uro sem se pripravila, nisem pa nikoli točno vedela, kako bo šlo. A po vsaki uri sem odšla v cerkev pred Jezusa in bila preprosto hvaležna. Res sem doživela veliko veselja.
Kaj vam je bilo pri pripravi prvoobhajancev najpomembnejše?
Da prek vsega, kar pri verouku počnemo, začutijo, da je človeku Jezus lahko zares blizu in da je življenje veliko lepše, če in ko je tako. Želela sem, da to vidijo tudi pri meni.
Spomnim se dečka, ki je na začetku med molitvijo vedno počenjal bedarije. Opozarjala sem ga, da to ni primerno. Ko pa sva se nekoč pogovarjala sama, sem ugotovila, da ga je v resnici sram, ker molitev dejansko ne zna.
Takrat sem še bolj razumela, kako pomembno je, da otroka najprej vidiš in razumeš.
Največ lahko tu naredijo starši in stari starši. Otroci zelo hitro začutijo, ali jim odrasli pri teh stvareh stojimo ob strani ali ne.
Ste tudi gostiteljica srečanj Alfa in pogovornih skupin. Kako doživljate to vlogo?
Tam nisem nekdo, ki podaja znanje. Pripravim temo, izhodišče in vprašanja, potem pa skupaj rastemo. To je skupnost. Tam se lahko sprostim, sem res jaz, odpočijem si.
Z leti sem se naučila, da skoraj nič ni povsem v mojih rokah. Moja naloga je, da se pripravim in dam od sebe najboljše. Kaj pa bo kdo odnesel s seboj, moram prepustiti. To je zelo podobno kot v mojem poklicu.
Kljub vsem izzivom radi ostajate učiteljica?
So trenutki, ki jih ne moreš primerjati z ničimer. Ko vidiš, da je med učencem in tabo "kliknilo". Ko razume tvojo šalo. Ko napreduje. Ko začutiš, da si mu pomagal. To je privilegij. Če ga le uspemo videti med vso birokracijo, utrujenostjo in vsakodnevnimi obveznostmi. Učiteljski poklic je težak, a hkrati zelo lep.
