“Ko bomo dovolj razbiti, bomo zahrepeneli po skupnosti”

35 let po osamosvojitvi Slovenija ostaja zgodba naroda, ki je svojo državo zgradil na delu, vztrajnosti in želji po svobodi. A ob jubileju se ne sprašujemo le, kaj smo v teh desetletjih ustvarili, temveč tudi, kakšni ljudje smo postali.

O slovenski duši, mladih, skupnosti, veri in odnosu do lastne države smo se pogovarjali s p. Brankom Cestnikom, klaretincem, publicistom in župnikom na Frankolovem. V pogovoru razmišlja o izzivih sodobnega individualizma, pomenu identitete in o tem, zakaj potreba po skupnosti kljub digitalni dobi ne bo nikoli izginila.

Kar nekaj svojega časa posvečate mladim. Kako gledajo na življenje?
Na našem koncu gre večinoma za delavsko in obrtniško mladino. Ne vleče jih toliko v abstraktne razprave ali akademske poklice, ampak jih zanimajo konkretni poklici in hitra plača. Ta "računica" je v bistvu zelo dobra. Postanejo avtomehaniki, frizerke, parketarji in prej ali slej zavijejo v samostojno podjetništvo.

Včasih me je malo skrbelo, ker med njimi ni več humanistov ali intelektualcev. Danes pa vidim, da iz teh mladih rastejo dobri mojstri in pošteni podjetniki. Ustvarjajo zdravo gospodarsko jedro družbe.

Večinoma si ustvarijo stabilne družine, hitro imajo otroke, ne izgubljajo se v nekih eksistencialnih vprašanjih, filozofiranju, ne iščejo najprej uživanja. Najprej si ustvarijo družinsko in ekonomsko bazo, potem pa pride čas tudi za užitek. V tem vidim precej življenjske modrosti, tudi jaz se učim od njih.

Kako se počutite v svojem okolju, skupnosti?
Duhovnik je zanimiv paradoks: pogosto je samotar, ki pa animira skupnost. Večino dneva preživi sam, obenem pa se od njega pričakuje, da povezuje ljudi, da je v ospredju, da vleče skupnost naprej.

Na podeželju je to še posebej izrazito. Vaška sloga še vedno deluje. Duhovnik, ki se želi vključiti v civilno družbo, je hitro sprejet.

Bogu sem hvaležen, da sem lahko v zadnjih letih veliko prispeval, da sta tako farna kot civilna skupnost ostali povezani. To se vidi na prireditvah, srečanjih, cerkvenih praznikih in tudi v trenutkih stiske. Ko se komu zgodi nesreča ali ko nekdo umre, skupnost še vedno stopi skupaj. Civilnih pogrebov pri nas skoraj ne poznamo, enako pogrebov v tako imenovanem družinskem krogu.

Po drugi strani pa se zdi tudi, da danes skupnosti ne potrebujemo več, saj vsak živi za svojim zaslonom.
Človek pred zaslonom ni sam. Vedno je v odnosu z nečim, kar ga oblikuje. Vprašanje je, kaj je to. Rekel bi, da je to potrošniška miselnost. Družbena omrežja obvladuje komerciala, to je svet oglasov. Družbena omrežja so zastonj, ker si ti, ki jih uporabljaš, prodajni artikel.

To se lepo vidi na primer pri najstnicah. Danes so si mnogo bolj podobne kot nekoč. Način oblačenja, drže, pričeske, besede, fraze – vse pogosto prihaja iz istih digitalnih virov.

Vendar pa sem prepričan, da človekove potrebe po skupnosti ni mogoče izbrisati. Ko bomo dovolj razbiti, bomo zahrepeneli po skupnosti, po združenju z drugim. Človek lahko nekaj časa živi zelo individualistično, potem pa se upokoji in začne iskati društva, skupine, prijateljstva in občestvo.

Hrepenenje po skupnosti ostaja in bo nekoč gotovo zraslo. Vprašanje pa je, kje bomo to skupnost našli. Lahko jo najdemo v zdravih odnosih, družini in lokalni skupnosti. Lahko pa jo poiščemo tudi v različnih kolektivističnih ideologijah, ki lahko človeka vsrkajo in mu odvzamejo svobodo.

Neko obliko kolektivizma smo Slovenci doživeli, vsaj tisti, ki smo malo starejši. Smo se v 35 letih te miselnosti že kaj otresli?
Živim v podeželjskem okolju, kjer je slovenska zavest zelo visoka, kjer veliko mladih igra harmoniko (pa tudi rock glasbo), kjer za veliko noč pokajo – streljajo s "kantami", zraven pa na visok drog obesijo slovensko zastavo.

Ti ljudje imajo tudi zdravo gospodarsko miselnost. Če imaš tako miselnost, si socializma ne želiš, ker ta uničuje gospodarstvo in zatira talente. Ko vidim, koliko obrtnikov zraste iz teh naših otrok, je logično, da tu levičarske ideje nimajo prostora.

S ponosom lahko rečem, da je v našem podeželskem okolju malo ljudi na socialni pomoči ali brezposelnih. Opazujem, kako si ti mladi obrtniki znajo zelo hitro dvigniti življenjski standard. Vidim tudi, koliko kak tak obrtnik vloži truda – prvih 10 let praktično ne gre na dopust, ker samo dela.

Razumljivo, da v takem okolju ni veliko želje po socializmu in egiptovskih loncih mesa. Razni "modni" progresistični ideologi te miselnosti ne dojamejo, ker nimajo stika z realnim delavstvom.

Kaj opažate kot duhovnik – kako se spreminja slovenska duša?
Če si sposodim misel Antona Trstenjaka, je Slovenec delaven, pošten in prepirljiv.

Delavnost je še vedno ena naših največjih kvalitet. Čeprav imamo tudi sloj ljudi, ki lenari in računa na socialo. Lenoba ni zastonj zapisana kot eden od glavnih grehov. Nekatere ljudi je treba spodbujati, da bi premagali lenobo. Toda če jih država podpira in če kakšne stranke celo računajo na njihov glas, je premagovanje lenobe skoraj nemogoče.

Bolj kot delavnost je vprašljiva poštenost. Zgleda, da jo Slovenci izgubljamo. Ne govorim le o velikih korupcijskih zgodbah, ki so resen problem, ampak tudi o vsakdanjih malih nepoštenostih, ki jih pogosto opravičujemo kot nekaj običajnega. "Poštenost se ne splača," rečemo. Tu so razne utaje davkov, goljufije z zavarovalnicami in podobno.

Prepirljivost pa ostaja naša negativna vrlina. Vsaj na politični ravni. Hkrati pa znamo ob velikih preizkušnjah pokazati tudi izjemno enotnost. To smo videli ob naravnih nesrečah. Združujejo tudi športni uspehi. Na teh trenutkih edinosti je treba graditi.

Potem je tu še odnos do Boga. Slovenci smo skozi zgodovino imeli različne verske pretrese, nikoli pa ateizma. Ta je prišel šele z revolucijo. Slovenski ateizem nima toliko filozofskega porekla, kot izhaja iz revolucionarnega nasilja. To jasno kažejo statistike: pred vojno ateistov praktično ni bilo, po vojni jih imamo 10 odstotkov.

Ateizem pri nas je precej vpliven, antiklerikalen, vključuje boj proti Cerkvi, ni pa postal zmagovit svetovni nazor. Nič ne rečem, tudi ateist je lahko dober Slovenec. Gotovo pa je verniku nekoliko lažje biti domoljub, saj svoj narod razume kot Božji dar. V bistvu si nobena družbena skupina, vključno s katolištvom, ne sme lastiti slovenskega naroda. Domoljubje se moramo naučiti živeti v odprtosti, v pluralizmu.

Pluralnost lahko pripišemo tudi vam. Ste "odprte glave", stopate v dialog z različnimi ljudmi. Kaj v vašem življenju vas je tega najbolj naučilo?
Mislim, da moja odprtost do različnih ljudi izvira predvsem iz domačega okolja. Moj stari oče je bil veren, redno je hodil k maši, blizu je bil krščanskosocialnim idejam, bil je sodelavec osvobodilne fronte, Gestapo ga je dvakrat pretepel, ni pa bil komunist. Po vojni je znal ohranjati dobre odnose z zelo različnimi ljudmi.

Kot zavarovalniški agent in kmet je srečeval najrazličnejše ljudi in naša hiša je bila vedno odprta. Prihajali so vaški veljaki, borci, pa tudi župnik, berači, cigani in ljudje, ki so potrebovali pomoč. Mnogim je pomagal pisati prošnje za socialno pomoč. Kdor je prišel k hiši, je po stari kmečki navadi najprej dobil nekaj za pod zob.

Kot otrok sem tako odraščal v izrazito katoliškem in podeželskem okolju, hkrati pa sem vsak dan srečeval zelo različne ljudi in zgodbe. Že zgodaj sem se naučil, da se ni treba nikogar bati in da se je mogoče pogovarjati z vsakim. Za to izkušnjo sem še danes hvaležen.

Tudi v srednji šoli sem bil zelo iščoč. V prvem letniku so me sicer privlačili socializem, socialistična mladina, vojaški poklic, a pozneje sem se veliko družil tudi s fanti in dekleti iz katoliške skupine in se udeleževal katoliških srečanj. V tretjem letniku sem zaradi tega imel težave z oblastjo. :)

V času študija me je oblikovalo življenje v tujini. V Rimu sem prvič zares srečal pluralnost pogledov in medijev, kar me je navduševalo.

Če bi morali današnjo Slovenijo opisati z evangeljsko podobo, katero bi izbrali?
S podobo hiše na skali oziroma hiše na pesku. Vsi bi radi imeli hišo na skali, vprašanje pa je, kaj je ta skala.

Zame so to visoka narodna zavest, pripadnost, da imamo radi narod, da se identificiramo kot Slovenci. Druga skala je moralnost ljudi. Da smo dobri državljani, zvesti državi, da ne damo države v roke komurkoli.

Delavnost, poštenost, odgovornost in seveda vera. Vedno bolj vidimo, da je vera geostrateško pomembna. Kakšne vere je nek narod, ni nepomemben podatek. Tudi migracije niso versko nevtralni dogodek. Narod, ki ima neko svojo avtohtono vero, morda narediti vse, da jo ohrani, ker s tem ohranja svojo dušo. Ko ohranimo narodovo dušo, ohranimo narodovo telo.

Slovenci smo Kristusov narod. Tudi to je skala, ki jo je treba upoštevati. To ne pomeni, da morajo biti vsi Slovenci kristjani, ohranjati pa moramo zavest o tem, kaj je vera narodu dala.

Kako bi v nekaj stavkih molili za Slovenijo? Kaj bi prosili Gospoda?
Kot pripadnik naroda lahko moliš zanj in ga postaviš pred Boga. Zato bi molil nekako tako: "Bog, ti si naš narod ustvaril, ga prerodil z vodo – krstom, ga vzgojil, tebi ga izročam, varuj ga še naprej in vodi, da bo ostal živ in ustvarjalen. Naj cveti Slovenija. Amen."