Večina bodočih zetov vsaj kratek čas premišljuje o tem, kako narediti dober vtis na družino svoje izvoljenke. Nekateri prinesejo rože. Drugi se prostovoljno javijo za pomivanje posode. Tretji se preizkusijo v občutljivi umetnosti in se smejijo šalam svojega bodočega tasta. Ne dolgo tega pa se je nek mladenič resnično potrudil: naučil se je povsem novega jezika.
Preden je svojo izvoljenko zaprosil za roko, je za blagoslov želel prositi njene starše – navdušeni smo, da je izbral to lepo staro navado! Toda ker sta njena mama in oče gluha in se sporazumevata z znakovnim jezikom, mladenič pa se ni hotel zanašati na tolmača, se je več mesecev učil znakovnega jezika, da se je lahko sam pogovoril z bodočima taščo in tastom.
Podrobnost, ki o človeku ogromno razkrije. Ne zato, ker bi se bilo znakovnega jezika nemogoče naučiti, pač pa zato, ker bi bilo tako zelo preprosto, da tega ne bi storil.
Nihče mu ne bi očital, če bi za pomoč prosil tolmača ali če bi svojo željo preprosto napisal na list papirja. Očitno pa je razmišljal nekako takole: če bo že postavil tako pomembno vprašanje, si ga starši njegove izvoljenke zaslužijo slišati neposredno od njega. Kretnjo za kretnjo.
Ko je končno napočil njegov trenutek, človek preprosto ne more ne biti navdušen nad odzivom vseh vpletenih, kot je razvidno z videoposnetka.
Ko mladenič začne govoriti s kretnjami, starša njegove izvoljenke hitro ugotovita, kaj se dogaja, in njuna obraza dobesedno zažarita. Mladeniču z veseljem podelita svoj blagoslov, takoj sta navdušena nad novico in kmalu si pozorno ogledujeta zaročni prstan, z navdušenjem, ki povezuje starše vseh jezikov, vseh kultur in vseh generacij.
Toda medtem ko se je mladenič morda več mesecev pripravljal, da bo svojo srčno prošnjo izrekel v znakovnem jeziku, se takoj zatem, ko mu starša podelita svoj blagoslov, vse začne vrteti okoli nakita. In tu se presenečenje nadaljuje.
Na notranji strani zaročnega prstana sta besedi "Ljubim te" vgravirani v znakovnem jeziku: ta podrobnost je tako premišljena, da krepko nadgradi že sicer romantično pripoved. To je namreč čudovit način, da so v ljubezensko zgodbo vključeni tudi starši bodoče neveste, z uporabo jezika, ki je tudi njej očitno zelo domač.
Ob vseh brezhibnih zaročnih zgodbah, ki krožijo po spletu, moramo priznati, da je tale precej ljubka: začne se s tremi osebami, ki sedijo za kuhinjsko mizo, in najzgovornejše so prav drobne kretnje, ki jih z rokami skrbno oblikuje bodoči ženin!
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
