Eden prvih korakov pri postopku za beatifikacijo in kanonizacijo posameznega svetniškega kandidata je posvet s krajevnimi škofi. V primeru msgr. Jožefa Buha (1833–1922), slovenskega duhovnika in misijonarja, ki je deloval v škofiji Duluth v ameriški zvezni državi Minnesota, so to člani Škofovske konference Združenih držav Amerike, ki so bili naprošeni, naj pregledajo podatke o Buhovem življenju in potrdijo, da se postopek za njegovo beatifikacijo lahko nadaljuje.
Kot je Škofovska konferenca Združenih držav Amerike v začetku letošnjega junija zapisala v sporočilu za javnost, so "škofje z glasovanjem izrazili podporo za napredovanje beatifikacijskega in kanonizacijskega postopka na škofijski ravni".
Pristojnemu škofu je s tem dana možnost, da uradno sproži postopek in dodatno preuči življenje msgr. Jožefa Buha ter ugotovi, ali pri njem lahko potrdijo "junaške kreposti".
Ko se bo postopek uradno začel, bomo slovenskega duhovnika in misijonarja lahko imenovali Božji služabnik.
Rojen v Poljanski dolini, misijonaril v Ameriki
Jožef Buh se je rodil v Sloveniji, odraščal je v Lučinah v Poljanski dolini, v Združene države Amerike pa je prišel leta 1864 kot duhovnik misijonar. Sprva je pastoralno oskrboval tako ameriške staroselce kot tudi slovenske priseljence.
Poleg tega je bil generalni vikar škofije Duluth: ob ustanovitvi škofije je pomagal pri vzpostavljanju njenih župnij.
Misijonar Buh je bil izjemno cenjen zaradi svoje svetosti, na spletni strani v podporo postopku za njegovo beatifikacijo in kanonizacijo pa najdemo zapis, kaj si je ob Buhovi smrti o njem mislil njegov škof.
Ko je msgr. Buh 1. februarja 1922 umrl in bil pokopan na pokopališču Kalvarija, je škof McNicholas vodji pogrebnega podjetja naročil, naj krsto obloži s kovino. "Njegov razlog: svojega generalnega vikarja je imel za 'svetnika', zato je želel pripraviti teren za morebitni poznejši izkop," je zapisano v Buhovi biografiji, objavljeni leta 1972.
Duhovnik Richard Kunst iz škofije Duluth, postulator postopka, takole povzema Buhovo osebno svetost:
Šele ko se človek zave velike žetve, ki jo je požel, je primoran upoštevati številne in globoke brazde, ki jih je zaoral na Kristusovih žetvenih poljih. Njegova gorečnost za duše je bila vedno živa. Nobena pešpot, nobena razdalja na konjskem hrbtu ni bila predolga ali prenaporna, če je bilo treba na koncu poti pomagati duši.
Na pot se je odpravljal z zaupanjem v Boga in se zavedal, da je Božja ljubezen do duš neskončna in da on le deli bogastvo Božjih zakramentalnih milosti. Pri opravljanju dolžnosti je bil vedno pripravljen na vse žrtve za odrešenje duš.
Na tej stopnji mora škofija Duluth uradno začeti njegov postopek na krajevni ravni in pridobiti zeleno luč Vatikana: ta v bistvu pomeni, da zaenkrat ni ničesar, kar bi lahko postopek oviralo.
Če bo msgr. Buh v prihodnosti kanoniziran, bo prvi duhovnik, ki je deloval v Minnesoti in je dosegel čast oltarja. Njegovega sprejema v občestvo svetih pa se bomo veselili tudi v Sloveniji, od koder se je svetniški misijonar odpravil v svet, da bi ljudem oznanjal Jezusa.
Jožef Frančišek Buh, prosi za nas!
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
