Tokratnega gosta rubrike Moške skrivnosti bi lahko opisali zelo suhoparno – je profesor slovenskega jezika in književnosti, a s tem bi skrili bistvo. David Križman je namreč eden izmed tistih, ki poslušalce (ne nujno samo učence) pusti odprtih ust. Ko v okviru DiŽ-evih izobraževanj in seminarjev spregovori o odnosih v družini, ima poslušalec občutek, da iz njega kar vrejo nauki. Pa ne teoretični, ampak tisti, ki jih je ta mož in oče štirih otrok spoznal na lastni koži.
Služba, žena, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Hvaležen sem za to, kako živimo. Smo zdravi, z ženo imava službi, ki naju izpopolnjujeta in sta jasno definirani glede delovnika, tako da se ne morem pritoževati.
Moja žena je izredno modra ženska, ki zna razlikovati pomembno od manj pomembnega. Naučila me je, da je v življenju treba znati reči ne – tistega, v čemer vidim smisel, se lotim, ostalim zadevam pa se brez slabe vesti odrečem.
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Rušim mit o tem, da smo moški tehnični tipi. Takšno nerodnost sem sicer sprejel in se večkrat dobro pošalimo na ta račun, a ženi moja pomanjkljivost pogosto ni smešna. Ne vem, če presegam kakšen mit ... morda tega, da rad govorim (tudi o sebi).
Glede na to, da z ženo veliko govorita tudi o tem, da "popolni" starši ne obstajajo – kako se vidva trudita biti čim boljša starša, čemu dajeta največ pozornosti?
Skušava zagotoviti varno okolje za najine otroke. Veliko nama pomeni, da smo v naši župniji res močna skupnost podobno mislečih staršev, ki si pomagamo na različne načine. Najpomembnejše pa je, da naši otroci vidijo, da niso osamelci v tem svetu – da niso čudaki, ker nimajo pametnega telefona v šestem razredu, da se morajo znajti v različnih situacijah in da kdaj pa kdaj preizkušajo meje varnega.
Za klene fante in gospode
Z ženo se trudiva preživeti čim več časa z njimi, se pogovarjati z njimi in jih slišati. Veliko pozornosti namenjava tudi njihovi samostojnosti.
Imate štiri otroke. Se je način vzgoje med najstarejšim in najmlajšim otrokom zelo spremenil? Kako?
Uh, precej. Predvsem sva ogromno komplicirala pri najstarejši. Bolj kot sebe sva poslušala knjige. Namesto da bi jo začutila kot starša, sva se večkrat zanašala na teorijo. Potem se pridruži še kakšen nasvet starejših pri vzgoji, ki mu je rok uporabe že zdavnaj potekel. Te napake so najbolj zaznamovale vzgojo najine prvorojenke.
Daleč od tega, da nisva počela napak tudi pri naslednjih otrocih, a se pri njih nisva ustavljala in zadrževala tako dolgo.
V enem od vaših predavanj, ki jih izvajate DiŽ, spregovorite tudi o tem, da si želite, da bi z ženo sprejela odločitev (neke vrste oporoko), kdo naj skrbi za vajine otroke, če se vama kaj zgodi. Kako se sploh lotiti te težke teme?
Neprijetno vprašanje. Ne zaradi vsebine, temveč zato, ker sva z ženo na tem področju samo teoretika. Žena je pred leti prestajala zaskrbljujoče preiskave, jaz pa sem v tistem času prevozil 200 kilometrov dnevno in nekega dne me je prešinila misel, da ni nemogoče, da bi najini otroci ostali brez obeh staršev. Ko se je Ines vrnila, sem ji povedal, katera misel me zaposluje, in vključila sva jo v najin seminar o (ne)popolnem starševstvu.
A čisto zares nisva naredila nobenega koraka v to smer. Po Družinskem zakoniku se lahko starši odločimo glede otrokove prihodnosti oziroma skrbništva v primeru smrti in tudi midva imava hierarhično lestvico sorojencev oziroma prijateljev, ki bi jim zaupala otroke. Nisva še zmogla narediti tega koraka, zato pametnega odgovora na to vprašanje nimam, zgolj spodbudo, da se kateri od bralcev loti te težke teme.
Se vam zdi, da smo zakonci (še posebej v slovenskem okolju) že pripravljeni govoriti o tem, kdo bo poskrbel za naše otroke, če mi ne bomo zmogli?
Nisem prepričan, mislim, da ne. Če gledam naju, potem težko. Na splošno se Slovenci radi izogibamo težjim vprašanjem: smrti, dediščini ... Na to bi znal odgovoriti nekdo, ki ima – žal – takšno izkušnjo.
Vas kot učitelja skrbijo podatki, s katerimi nam nekateri mediji skoraj vsakodnevno postrežejo, in sicer o tem, da naši otroci vedno bolj zaostajajo za določenimi standardi?
Za začetek bom zvenel zelo klišejsko, ko bom zapisal: naš poklic je najpomembnejši na svetu. Dokler tega ne bomo vsi mislili, bo šolstvo podhranjeno in nenehno na preizkušnji. Tudi argument morda za koga zveni plehko, a vsi zdravniki, čistilke, duhovniki, igralci ... so morali iti skozi učiteljstvo. V veliki meri vsi nosimo odtenek učiteljev, ki so nas oblikovali.
Kar se tiče otrok – otroci so carji. Tako je vedno bilo in tako bo tudi v prihodnosti. Ne bojim se tega, da zaostajajo za standardi. Številke me pri vzgojno-izobraževalnem delu zanimajo le delno. Upam, da nimamo veliko šol, kjer številke pomenijo več kot otroci. Bolj me skrbi, da naši otroci ne znajo več vzpostavljati odnosov – to je tragedija današnjega časa.
V drugi vrsti imamo težavo s kadrom. Drži, da je povsod kadrovska stiska, a pri nas bi morali postavljati najvišje standarde pri sprejemu na pedagoško fakulteto, pri čemer nimam v mislih ocen bodočega učitelja. V šolstvo (in medicino) bi morali vstopati najbolj srčni ljudje. Delal sem s profesorji, ki so živeli za svoje učence, delal pa sem žal tudi s takšnimi, ki jih to poslanstvo ni veselilo. Oba tipa učiteljev ostaneta v učencu za vedno, oba pustita neizbrisen vtis na posamezniku, zato sem mnenja, da moramo biti res pazljivi, kdo oblikuje naše mlade.
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Primanjkuje pristnih odnosov, hvaležnosti in sprejemanja različnosti.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Ob tem vprašanju mi pred oči prihajajo moji prijatelji, ki jih ni več med nami. Vedno bolj razmišljam o minljivosti in sledi, ki jo puščam za sabo. Tone Kerin, misijonar z Madagaskarja, je rekel, da je pri štiridesetih treba počasi začeti razmišljati o smrti.
Ko sem to prvič slišal, sem se nasmehnil, potem pa nisem mogel nehati razmišljati o njegovi misli. Pa človek ima prav! Če bo vse v redu z mojim zdravjem, sem nekje na polovici življenjske poti. Kaj bi zapustil svojim otrokom, ženi, učencem, prijateljem? Postavljajo se mi vprašanja, kot so: sem na koga vplival tako močno, da je postal boljši človek? In obratno: je kdo zaradi mene in mojih dejanj postal slabši človek? Menim, da ni pomembnejših vprašanj, ko analiziramo svoje življenje.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Najbolj me napolni kakšna "odštekana", nekonvencionalna sveta maša, petje mladih, pričevanjska pridiga, ki ji ne manjka ostrine. Zakonska skupina in kakšen vikend seminar me prav tako dobro resetirata.
