V Guinnessovo knjigo rekordov se je vpisal s 83 urami neprestanega igranja na harmoniko. Vse, kar lahko rečemo, je "uau". A nič nenavadnega, da je to Robertu Goterju tudi uspelo. V harmoniko se je namreč zaljubil že pri rosnih štirih letih. Pri devetih je dobil svoj inštrument, rokovanje s katerim je do abrahama, ki ga je nedavno praznoval, izpilil do potankosti. Nismo pa ga spraševali le o glasbi, temveč smo raziskali tudi druga področja njegovega življenja.
83 ur igranja … Koliko različnih skladb ste odigrali?
Na štiri ure sem moral odigrati unikat program stotih skladb, nato pa sem ga lahko začel ponavljati.
Nekje ste zapisali, da ste za ta dogodek vadili pol leta. Kako so potekale vaje?
Od januarja sem se na ta proces pripravljal psihološko, in sicer s psihoterapevtko Nežo Đorđić. Vadila sva, kako se med igranjem odklopim, se regeneriram, z zaprtimi očmi počivam, skoraj že napol spim in med tem še naprej igram.
Ste v praksi to uspeli uresničiti?
Da, do 55. ure sem te vaje prakticiral, nato pa jih nisem več upal izvajati, da ne bi zares zaspal. Prišlo je namreč do trenutkov, ko sem bil zelo utrujen, in obstajala je velika nevarnost, da na tej seansi zaspim.
Ste tudi doma, med prijatelji človek, ki preseneča, se loteva projektov, tekmuje z drugimi in sam s seboj?
Da, v glavi imam vedno veliko idej. Leta 2006 sem prvi na svetu naredil profesionalni računalniški program za učenje harmonike, prvi na svetu pa sem tudi naredil aplikacijo na iPhonu in Androidu, namenjeno učenju tega glasbila.
Pred tremi leti sem lansiral spletno stran svetharmonik.com. To je uporabna stran, kjer lahko kupite ali prodate rabljene harmonike, si pogledate cenik učiteljev harmonike in podatke o servisih.
Harmoniko ste oboževali, odkar ste slišali njen zvok. Kot štiriletnik ste se igrali didžeja, poslušali sosede harmonikarje pred vrati …
Tako je, odkar se spomnim zvokov harmonike, so me ti začarali. Očitno sem se s tem rodil.So pa tudi sorodniki po mamini strani muzikanti. Stric mi je pokazal prvo skladbo Jaz pa pojdem na Gorenjsko tako, da je imel harmoniko na sebi, jaz pa sem sedel zraven in stiskal tipke. Pri devetih letih sem prejel svojo harmoniko in isti dan sem dojel, kako pravilno zaigrati to pesem.
Igrali ste v ansamblih Sredenšek, Slovenski express, Goter, pozneje pa ste stopili na solo pot. Čemu?
V ansamblu je bilo super igrati, vedno je bilo zabavno, a po 13 letih sem se odločil, da obrnem nov list. Ko sem leta 1999 postal svetovni prvak, so me kot solista najeli za kar nekaj nastopov. Tega je bilo več kot ansambelskega povpraševanja, zato sem se odločil za solo kariero. Kot solist nastopim dvakrat po pol ure, igram na zabavah, rojstnih dnevih, presenečenjih, na koncertih, tudi v tujini.
Pred 33 leti ste ustanovili svojo glasbeno šolo. Učenci vas opisujejo kot strokovnega, super učitelja, ki vodi mlade harmonikarje do največjih glasbenih nagrad. Za kakšnega pedagoga se imate in kakšni ste doma, kot oče?
Imam se za zabavnega učitelja, z mano je vedno zabavno. Učencev ne silim, da morajo vaditi, saj sem prepričan, da bo tisti, ki ima iskreno veselje, igral in vadil.
Tudi kot oče sem zelo zabaven in poskušam najti ravnovesje med strogo in popustljivejšo vzgojo. Sem zagovornik tradicionalne vzgoje, in če se je treba učiti oz. vaditi, tudi vzamem tablice in prenosne telefone. Tako 12-letni Jan kot 16-letni Val obiskujeta glasbeno šolo. Starejši igra klavir in orgle, za zabavo harmoniko, mlajši pa diatonično in klavirsko harmoniko. Poleti ga bomo bolj spodbujali k vaji, do sedaj je imel veliko opravka s šolo.
Kaj si želite za svoja otroka?
Da sta poštena, marljiva in da spoštujeta starejše. Že deset Božjih zapovedi ti lepo pove, kako naj bi se človek obnašal. V moji mladosti se starši z nami otroki niso veliko ukvarjali, niti mi niso toliko predajali modrosti ter izkušenj. Sami smo morali doumeti določene stvari. Kot oče delujem drugače – izkušnje, ki sem si jih nabral tekom življenja, skušam prenesti na sinova. Starejši sin uživa v mojih razlagah delovanja sveta. Menim, da jima bo tako lažje in bosta prej dojela, v čem je "fora".
Radi ste tudi dobrodelni. Vas k temu nagovarjajo kakšne osebne zgodbe ljudi ali ste vzgojeni v tem duhu?
Vzgojen sem bil v poštenem duhu, doma ni bilo izobilja. Odraščal sem na vasi, imeli smo kmetijo, na kateri smo veliko delali. Tu sem pridobil delovne navade, kar ni slabo, saj mi v življenju zaradi tega ni težko narediti česarkoli.
Že dvajset let pripadam Rotary klubu Velenje, kjer pomagamo osebam, potrebnim pomoči – trenutno podpiramo varno hišo v Velenju.
V življenju pride čas, ko je treba vrniti nazaj družbi, državi, skupnosti, okolju. Lani sem organiziral dobrodelno podiranje rekorda, pomagali smo družini Senčnikar, ki ji je pogorela hiša, letos so bila sredstva namenjena Zvezi prijateljev mladine.
Kje ste v teh petih desetletjih naredili največje spremembe pri sebi?
Odkar sem postal oče, sem čedalje bolj podoben svojim staršem. Opažam, da imajo starejši ljudje bolj kot ne vse prav, in to želim prenesti na svoje otroke.
Življenje je sestavljeno iz začetka, rasti, vrhunca, upada in konca. Tisti, ki se trudi izboljševati, lahko to počne vse življenje. Vesel sem, da sem se rodil in da sem dobil priložnost izkusiti življenje. Tudi smrt je povsem naravna stvar. Umremo, da damo prostor naslednjim generacijam.
Naredili ste veliko za popularizacijo harmonike in s tem tudi za slovensko kulturo. Kaj bi porekli tistim, ki še vedno vihajo nos nad harmoniko in narodnozabavno glasbo?
Nič spornega ni, da vsak posluša, kar mu ustreza. Tudi narodnozabavna glasba je lahko slaba. Še več, menim, da obstaja malo kakovostnih skladb tega žanra. Če npr. kdo iz mesta na nepravi način in ob nepravem času pride v stik z nepravo glasbo, lahko dobi predsodek, da gre za navaden "hojladri, hopsasa". Nihče pa ne more oporekati Avsenikovi glasbi, ki je čista perfekcija, kar se kvalitete glasbe in izvajanja tiče.
Osebno ne maram crash metala. Znanim melodijam klasičnega žanra sicer prisluhnem, ne ustreza pa mi klasika v vseh svojih dimenzijah in širinah. S tem ni nič narobe.
Za glasbenika s toliko izkušnjami lahko gotovo stresete kakšno anekdoto iz rokava?
Pred leti smo imeli nastop v nekem mestecu v Avstriji. Veseli smo bili, da smo končno prišli in se začeli razgledovati naokrog. Nobenega šotora nikjer. Ljudi smo začeli spraševati, kje bo veselica, a so nas vsi čudno gledali. Podrobno smo pogledali pogodbo in ugotovili, da smo prišli v napačno mesto. K sreči je bil pravi kraj oddaljen "le" uro do dve stran, tako da smo se morali še malce voziti in uspelo nam je priti na prizorišče. Od tedaj se ne zanašam le na kraj dogodka, temveč skrbno pogledam tudi poštno številko.
