Duhovniki poleg maševanja opravljajo različne službe: nekateri so profesorji, drugi duhovni spremljevalci, tretji kateheti. Veliko duhovnikov, ki delujejo na župnijah, se preizkusi tudi v vlogi vodje gradbišča, kuharja ali vodovodarja. In čeprav se zdi, da duhovniki pač mašujejo, marsikaterega doleti celo izgorelost! Da bi slišali izkušnje iz prve roke, smo za pomoč prosili nekaj duhovnikov, ki so nam prijazno opisali svoj delovni dan in teden.
Kdo so naši sogovorniki?
Kaj razumete kot svojo primarno nalogo in katere so vse tiste, ki pridejo zraven? S čim vse se ukvarjate?
Matjaž Celarc: Kot svojo primarno duhovniško nalogo razumem iskanje Gospodovega obličja in življenje iz tega odnosa kot pastir. To pomeni, da skušam v svojem življenju najprej sam hoditi za Gospodom, hkrati pa v ta odnos z Bogom vabiti tudi druge – v prostor, kjer človek odkriva smisel in polnost svojega življenja.
Poslanstvo Cerkve je biti znamenje in orodje povezanosti z Bogom in med ljudmi. V tem smislu tudi svojo nalogo razumem kot gradnjo povezanosti: med Bogom in človekom ter med ljudmi samimi. To osnovno poslanstvo se nato zelo konkretno razveja. Trenutno je moj vsakdan močno povezan s semeniščem, kjer delujem kot študijski prefekt in vzgojitelj. Posebno pozornost namenjam celostni rasti bogoslovcev – tako na študijskem kot na človeško-čustvenem področju. Hkrati sem tudi profesor na Teološki fakulteti, kjer poučujem Sveto pismo in nauk o Cerkvi. V zadnjih letih pa me je delo na področju safeguardinga (zaščite ranljivih) vodilo tudi v raziskovanje in oblikovanje tega področja na ravni škofije in Slovenske škofovske konference. Poleg tega ostajam povezan s pastoralnim delom: kot duhovni pomočnik v župnijah Zgornji Tuhinj, Špitalič in Motnik, kjer sodelujem pri oblikovanju programa družinske kateheze. Obenem sem tudi voditelj svetopisemskih skupin in duhovni asistent pri skavtih.
Gabriel Kavčič: Sam sem duhovništvo vedno razumel kot precej prilagodljivo službo, v kateri je treba Gospodu dati na razpolago talente, ki jih je sam podaril. Osnova duhovništva je vedno skrb za duše ter za bogoslužje – s kaplanom tako skrbiva za župljane ter za dijake Škofijske gimnazije Vipava. Zaupane so mi torej duše vipavske župnije, vključno z dijaki, kot škofov vikar pa izvajam tudi nadzor nad vsem, kar se na gimnaziji dogaja. Na gimnaziji sem tudi profesor, nekaj ur opravim tudi na Teološki fakulteti in, ko je to potrebno, predstavljam slovenske škofe v medijih. Marsikdo misli, da so moje službe neke vrste karierizem ali hlepenje po naslovih, ampak v bistvu je daleč od tega: treba je delati in delati z veseljem.
Klemen Balažič: Moja primarna odgovornost je vodenje prednoviciata in sodelovanje v formacijskem timu salezijancev. To pomeni, da spremljam fante, ki želijo postati salezijanci oziroma so v procesu razločevanja svoje poklicanosti. Prav tako sem na voljo mladim sobratom za duhovno spremljanje. Poleg tega vodim poklicno pastoralo, kjer v okviru salezijanske mladinske pastorale spodbujam t. i. "kulturo poklicanosti". Naš cilj je mlade opolnomočiti, da bodo zmožni prisluhniti svojemu notranjemu glasu in odgovoriti na svojo edinstveno življenjsko poklicanost.
Moje delo pa sega še širše: sem duhovni asistent salezijancev sotrudnikov in različnih skupin (moške, zakonske ter skupine za pare). Kot duhovni spremljevalec sem na poti s številnimi mladimi in odraslimi. Občasno vodim duhovne vaje in župnijske misijone, posebej pa me veseli sodelovanje pri salezijanskih programih, kjer sem mladim preprosto na voljo za pogovor in spoved. Na Gimnaziji Želimlje poučujem predmet vera in kultura, vpet pa sem tudi v živahno dogajanje rakovniške župnije, kjer se župljani nanje pogosto obrnejo s prošnjo po duhovni poglobitvi njihovih srečanj.
Vesel sem, da lahko ne živim kot duhovnik, ki opravlja organizacijske naloge, temveč sem predvsem "sopotnik duš", ki s svojo bližino pomagam drugemu odkriti Božji načrt v njegovem življenju.
Kako izgleda vaš delovni dan?
Gabriel Kavčič: Moji delovni dnevi so precej raznoliki, ustaljenega urnika pravzaprav nimam. Običajno kar zgodaj vstanem, tako da lahko v prvih dveh urah dneva opravim čim več birokratskih opravil. Dopoldne je namenjeno župnijski ali gimnazijski pisarni, razen ko sva s šolskim kaplanom vsak dan med dijaki ter ko imam pouk in sestanke. Običajno kakšno dopoldne ali popoldne v tednu pripada vožnji v Ljubljano, torej fakulteti ali srečanju z novinarji. Popoldnevi pa so precej različni, odvisni od teka liturgičnega leta in obveznosti na šoli, verouka in svetega bogoslužja. Sobotni dopoldnevi so rezervirani za romarje, ki prihajajo v našo župnijo, vsaj kakšno popoldne v tednu pa si gotovo vzamem tudi prosto in izključim telefon. 😊
Klemen Balažič: Sem član rakovniške salezijanske skupnosti, kjer živimo po utečenem ritmu. Skupaj obhajamo jutranje in večerne molitve, kar sta naša dva osrednja duhovna stebra, ko se zberemo k premišljevanju. Moja moč za delo z ljudmi se ne rojeva iz akcije, temveč iz tišine jutranje molitve in zavetja bratovske skupnosti. Tudi obroki so skupni in predstavljajo dragocen čas za druženje in sproščen pogovor. Vesel sem življenja v redovni skupnosti, saj so naloge dobro razdeljene, kar nam omogoča, da kot ekipa dosežemo več. Skupnost me oblikuje, me varuje pred egocentrizmom in mi nudi varno zavetje ter občutek pripadnosti. Čeprav zahteva nenehno prilagajanje, sem prepričan, da je to ena najlepših oblik krščanskega bivanja.
Moj dan je strukturiran v dva dela. Dopoldnevi so običajno namenjeni pripravam na programe, kot je npr. Srečanje z Bogom, ter branju in osebnemu premišljevanju. Ta čas tišine mi je izjemno dragocen. Popoldnevi in večeri pa so dinamični, polni srečanj s skupinami in posamezniki, kjer se teorija dopoldneva prelije v živo srečanje z ljudmi.
Matjaž Celarc: Moja duhovniška vloga je trenutno primarno vezana na semenišče in fakulteto, kar daje poseben ritem mojemu dnevu. Dan običajno začnemo z jutranjo molitvijo in mašo, ki da temelj vsemu ostalemu. Nato sledijo predavanja, priprava nanje, študij ter srečanja s študenti in bogoslovci. Velik del dneva preživim za mizo ali v predavalnici, a prav tako pomembni so pogovori, spremljanje, skupni obroki in neformalna druženja. Prav v teh trenutkih se pogosto zgodi največ – ko lahko človek prisluhne, svetuje ali preprosto stoji ob drugem.
Srečujem predvsem mlade – študente in bogoslovce –, vendar moje delo vključuje tudi obiske družin, skupin in posameznikov, ki iščejo pogovor ali oporo. Posebej dragoceni so trenutki, ko lahko spremljam ljudi v prelomnih ali težkih življenjskih situacijah, na primer ob izgubi bližnjih ali ob pomembnih odločitvah. To doživljam kot milost, saj me takšna srečanja tudi osebno oblikujejo, poglabljajo in približujejo Kristusu.
Ste velikokrat utrujeni? Na kakšen način se najraje sprostite?
Klemen Balažič: Utrujenost me včasih doseže, predvsem zaradi pomanjkanja kakovostnega spanca. Iz obdobja dela v dijaškem domu v Želimljah mi je namreč ostala navada poznega odhajanja k počitku. Najraje se sprostim ob pristnih odnosih – srečanje s sobrati in prijatelji mi vedno povrne moči. Življenje na Rakovniku mi nudi tudi čudovito bližino Golovca, kamor zahajam na sproščujoče sprehode. Občasno si pogledam kakšen film, še raje pa se odpravim v gledališče, ki mi nudi dragocen kulturni odmik. Tudi Kristus se je umikal v samotne kraje; počitek ni izguba časa, temveč dejanje ponižnosti, s katerim priznamo, da svet ne stoji le na naših ramenih.
Matjaž Celarc: Mislim, da sta utrujenost in obteženost danes precej pogosti spremljevalki naših življenj – tudi duhovniškega. Ritem je lahko hiter, obveznosti se nizajo, dnevi so polni. Pri tem se mi zdi, da ni odločilna samo količina dela, ampak predvsem odgovori na vprašanja: zakaj nekaj delam, za koga in kako pristopam k temu. Če ima delo smisel in če je človek notranje usklajen, tudi napor dobi drugačno težo. Za to pa je potrebna določena življenjska modrost.
Zame je zelo pomembno, da najdem ravnotežje med delom, molitvijo in počitkom. Najbolj se sprostim s tekom v naravi, kjer najdem prostor svobode, tišine in notranje zbranosti. To je zame obenem tudi čas molitve, premisleka in izročanja Bogu.
Gabriel Kavčič: Utrujen sem zelo redko. Imam dober obrambni mehanizem, ki hitro opozori, če je vsega preveč: glavobol. Takoj, ko se začne migrena, vem, da je treba odnehati, in to tudi storim. Sicer pa je to redko: z dobrimi odnosi in dovolj molitve je delo vedno v veselje in zadovoljstvo. Menim, da ljudje pregorevajo zaradi drugih stvari, ne obilice dela.
Kdaj ste si nazadnje vzeli dopust? Kako ste ga izkoristili?
Matjaž Celarc: Nazadnje sem si dopust v pravem smislu vzel poleti. Zame dopust pomeni, da si dovolim ustaviti redni ritem. To vključuje čas s prijatelji, gibanje v lepoti stvarstva ter tudi duhovne vaje. Vse to mi pomaga, da se umirim in na bolj poglobljen način ponovno uredim odnos z Bogom in samim seboj ter se znova povežem z ljudmi, ki me nosijo in mi pomagajo stopati skozi življenje – kot človeku in kot duhovniku.
Klemen Balažič: Vsako leto si v poletnem času vzamem dva tedna dopusta. Ta čas običajno preživim ob morju ali na krajšem potovanju. Ključno mi je, da sem takrat obkrožen z ljudmi, s katerimi se dobro razumem in ob katerih sem lahko preprosto to, kar sem. Pozimi pa si z neizmernim veseljem privoščim kakšen dan za smučanje, ki je zame popolna oblika aktivne sprostitve v naravi. Na dopustu ne odložim duhovništva in redovništva, temveč le svoje dolžnosti, da bi v lepoti stvarstva in prijateljstva znova srečal Darovalca vsega dobrega.
Gabriel Kavčič: O dopustih ne razmišljam preveč: rad sem doma, v svoji župniji, med našimi župljani, dijaki, študenti in vsemi, ki jih srečujem. Se pa res v poletju duhovniki za en teden odpravimo nekam v mir – bolj zaradi družbe kot zaradi lokacije. To je pomembno, prav tako letne duhovne vaje, da se življenje toliko umiri, da lahko Gospod spet pride do glavne besede.
Izpostavili smo tri duhovnike. Gotovo pa bi vsak od njihovih duhovniških kolegov lahko predstavil svojo zgodbo, vsakdanjik in praznik, podeljevanje zakramentov in druge službe na malce drugačen in svojstven način.
