Ljubezen in matematika: ali mora biti v zakonu res vse na pol?

V zadnjih letih se je razširila ideja, da bi moral partnerski odnos delovati po načelu "50-50" – torej da bi morala oba partnerja prispevati enak delež denarja, opravljanja gospodinjskih opravil, skrbi za otroke in vsakodnevnih odgovornosti. Na prvi pogled se to zdi pravična formula, vendar se postavlja vprašanje, ali je res mogoče na vseh področjih partnerskega odnosa ohranjati to popolnoma enako razmerje.

Praksa kaže, da pari prehajajo skozi različna življenjska obdobja in da se lahko zgodi, da eden od partnerjev zboli, izgubi službo, ima več delovnih obveznosti ali potrebuje več čustvene podpore. V takšnih okoliščinah lahko pričakovanje, da bosta oba prispevala popolnoma enako, vodi v frustracijo in nesporazume.

Kaj pa o tem pravijo psihologija, znanost in vera? Morda pravo ravnovesje ni v tem, da vse razdelimo na polovico, temveč v tem, da se naučimo podpirati drug drugega glede na potrebe posameznega trenutka.

Raziskave o dolgotrajnih razmerjih kažejo, da uspešni pari razvijejo močno sposobnost prilagajanja. Avtorji, kot je John Gottman, ugotavljajo, da trajnih odnosov ne zaznamuje natančna delitev odgovornosti, temveč pripravljenost obeh partnerjev, da se odzivata na potrebe drug drugega.

Ključ ni v tem, da eden vedno daje več kot drugi, temveč v tem, da vzajemnost obstaja skozi čas. Če je eden bolan, drugi prevzame več odgovornosti. Če eden preživlja čustveno krizo, drugi ponudi več podpore. Če ima eden zelo zahtevno obdobje v službi, lahko drugi prevzame več gospodinjskih opravil – brez očitkov, zamer ali pričakovanja povračila.

Nekateri pari delajo napako, da si v mislih beležijo, kaj storijo drug za drugega, in to nato uporabljajo kot očitek, na primer: "Jaz sem naredil to zate." "Jaz se bolj trudim." "Jaz vedno popuščam."

Ko v odnosu začnejo prevladovati takšni komentarji, se pogosto pojavijo zamere, tekmovalnost med partnerjema ali čustveno oddaljevanje. Nasprotno pa se najbolj zadovoljni pari veliko manj osredotočajo na to, kdo je zmagal ali izgubil, in bolj na to, kako skupaj premagovati izzive, ki se pojavijo na poti. Delujejo kot ekipa, v kateri obstaja stalna podpora.

Psiholog Stan Tatkin, strokovnjak za partnerske odnose, je razvil teorijo mehurčka in pojasnil, kako lahko pomaga parom ustvariti bolj zdrav in odporen odnos.

Teorija temelji na ustvarjanju medsebojnega dogovora, v katerem je odnos sam prednostna naloga: pred vsem drugim in pred vsemi drugimi. Namen je ustvariti varen prostor dobrega počutja in opore za oba, kjer se oba počutita ljubljena in sprejeta.

Z vidika krščanskega razumevanja zakon nikoli ni bil mišljen kot pogodba med enakovrednima deležnikoma, temveč kot zaveza medsebojnega darovanja. V Pismu Galačanom beremo: "Nosíte bremena drug drugemu." To predpostavlja, da bodo obstajali trenutki, ko bo eden nosil večji del teže kot drugi.

Prava ljubezen je tista, pri kateri oba dajeta svojih 100 % – ob zavedanju, da se te vloge skozi čas lahko zamenjajo. Prišli bodo dnevi, ko bo eden zmogel prispevati le 20 %, ker je izčrpan, bolan ali v krizi. Takrat bo drugi prispeval 80 %. Drugič bo ravno obratno. Pomembno je, da oba ostajata predana skupnemu projektu.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie.