Na praznik svetega Rešnjega telesa in krvi je izgubil klobuk in našel vero

Na dan svetega Rešnjega telesa in krvi leta 1854 se je procesija počasi prebijala po ulicah nemškega Düsseldorfa. Sveče, nebo, prapori, duhovniki v zlato vezenih oblačilih, Najsvetejše, ki so ga nosili skozi mesto – za mladega norveškega umetnika je bila to neverjetno slikovita podoba. Karl Schilling je navsezadnje prišel v Düsseldorf, da bi ustvarjal.

Dogajanje je opazoval kot tipični umetnik: svetloba, barve, gibanje množice. Ni pa še vedel, da je v tem prizoru najpomembnejše tisto, kar je nevidno.

Star je bil devetnajst let. Visok, čeden in samozavesten. Odraščal je v protestantski Norveški, zato je katoliško procesijo gledal z distanco, morda celo z rahlim pridihom vzvišenosti. Medtem ko je množica padla na kolena in so si moški sneli klobuke, je ostal pokonci, njegov velik črn umetniški klobuk pa je trdno sedel na njegovih dolgih, svetlih laseh.

V naslednjem trenutku je nekdo tako močno udaril po njegovem klobuku, da je poletel čez cesto.

Ta gesta bi lahko bila povod za zamero, a postala je začetek milosti.

Schilling se je osramočen vrnil domov. Bival je pri pobožni katoliški družini Eitel, pri dobrih, prijaznih ljudeh, ki jih je spoštoval. Ni jih hotel prizadeti. Ena od hčera gostiteljev mu je pogumno, a taktno razložila, koga je užalil.

Ni šlo za lokalne običaje, versko folkloro ali lepo procesijo. Šlo je za Kristusa, navzočega v evharistiji.

Mladi Norvežan se je opravičil. In začel postavljati vprašanja. To je bila prelomnica: ne spektakularno razodetje, ne nenaden čudež, temveč trenutek zadrege, ki mu je odprl srce. Prijatelj iz družine Eitel, Wilhelm, ga je spodbujal, naj začne z njim hoditi k jutranji maši.

Tam je prvič slišal, kaj katoličani resnično verjamejo o evharistiji: da je Kristus resnično navzoč v njej.

Sigrid Unset piše, da ga je ta misel globoko ganila. Če je to res, če Kristus resnično ostaja s človekom v evharistiji, kako se mu lahko kdaj dovolj zahvalimo za takšno ljubezen?

Evharistija se mu je zdela "prelepa, da bi bila resnična". Pa vendar ga je prav ta resnica začela privlačiti.

Po razpravi o zakramentu pokore je Schilling jasno povedal, da želi postati katoličan. Wilhelm ga je poskušal ustaviti: ne tako hitro, potrebna je bila formacija, vse je bilo treba skrbno pretehtati.

Toda drugo nedeljo po nepozabni procesiji je Karl s prijateljem vstopil v eno od düsseldorfskih cerkva in dal preprosto obljubo: "Postal bom katoličan."

11. novembra 1854 je bil sprejet v Katoliško cerkev in prvič prejel sveto obhajilo. Po maši se je odpravil na dolg sprehod izven mesta. Bil je tako srečen, da je pel in plesal ob cesti. Ni mogel verjeti, da je lahko človek tako srečen.

Toda zgodba Karla Schillinga se ne konča z ganljivim spreobrnjenjem. Mladi slikar, ki si nekoč med procesijo ni želel sneti klobuka, je sčasoma vse svoje življenje posvetil Kristusu.

Opustil je umetniško kariero, postal duhovnik in zaslovel kot spovednik, poln potrpežljivosti, blagosti in ljubezni do ljudi.

Mladenič, ki si na praznik svetega Rešnjega telesa ni snel klobuka pred Najsvetejšim, je pozneje preživel dolge ure pred tabernakljem. Nekoč je na procesijo gledal kot na slikovit spektakel, pozneje pa je v njej odkril Božjo navzočnost.

Včasih se milost začne ravno tam, kjer se konča naša samozavest. Klobuk je padel na pločnik, a z njim je padlo tudi prepričanje, da je katoliška vera zgolj tuja navada.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katarina Berden.