Ko govori o letenju, se mu svetijo oči. Ne ker bi bil navdušen nad uniformo ali adrenalinom, ampak ker živi svoje otroške sanje – biti pilot. Aljaž Kurbos, ki prihaja iz Gornje Radgone, živi pa v Ljubljani, zelo rad sedi v kabini vojaškega letala, ob tem pa ostaja človek mnogih talentov in interesov: je navdušen športnik, glasbenik in mlad kristjan. Poudarja, da za eno uro v zraku stojijo leta discipline, odrekanja in osebne rasti.
Vas je bilo pri letenju kdaj strah? Ste že naleteli na kakšno nepredvideno situacijo?
Ne bi rekel, da me je bilo strah, prišli pa so trenutki, ko mi ni bilo čisto vseeno. Že poslabšanje vremena je lahko dovolj, a sem se v času šolanja dobro naučil postopkov, kako odreagirati. Ravno prejšnji četrtek se mi je zgodilo, da sem moral zasilno pristati. Nisem padel v paniko, ampak skušal odreagirati tako, kot vem, da je prav. Ko sem pristal, sem samo rekel: "Hvala, Bog, da si me varoval."
Kdaj ste vedeli, da boste vojaški pilot? Kaj vas je pripeljalo do te odločitve?
Odkar pomnim, sem v sebi nosil željo, da bi postal pilot. Ko sem bil v vrtcu, smo morali iti z družino vsak vikend na letališče v Mursko Soboto, da sem lahko gledal letala. V osnovni in srednji šoli sem sicer mislil, da bom postal komercialni pilot, proti koncu srednje šole pa sem to željo zamenjal za vojaško letenje, ki zahteva več znanja in je manj na avtopilotu ter bolj "v rokah". Morda je zato tudi psihofizično bolj naporno. Ko smo imeli na faksu selektivno letenje, kjer izbirajo prihodnje vojaške pilote, ki jih bodo tudi štipendirali, sem videl to kot možnost, da se mi sanje uresničijo. Vedel sem, da tega moji starši ne bi mogli plačati. Stroški, da dobiš vse licence, so namreč ogromni – tudi do 60 ali 70 tisoč evrov.
Tudi pot do poklica je dolga …
Po prvem letniku strojništva sem se usmeril v letalstvo. Prijavil sem se na selektivno letenje, ki traja dva tedna. Prvi teden je teoretičen in na koncu pišeš izpite, v drugem tednu pa moraš opraviti določeno število ur z letalom. Inštruktorji spremljajo tvoj napredek, tvoj pristopu k reševanju napak, osebnost … Izbrali so me za štipendista. Že v času faksa sem moral narediti osnovno licenco za pilota, ki je bila pogoj, da sem lahko šel na temeljno vojaško strokovno usposabljanje v Vipavi, ki je trajalo tri mesece, potem pa za eno leto na častniško šolo. Temu je sledila še specializacija. Razporedili so me v enoto, kjer sem pridobil licenco komercialnega pilota. Nato se je začelo šolanje na zrakoplovu, ki ga sedaj uporabljam – gre za turbopropelersko letalo Pilatus PC-9M hudournik, ki je šolsko bojno letalo Slovenske vojske.
Koliko je pri vašem delu dejansko letenja?
V letalstvu je tako, da moraš ves čas utrjevati svoje znanje in spretnosti, da si lahko dober v tem. Če en mesec ne letim, se to že zelo pozna. Sicer pa so obdobja, ko letim vsak dan – sploh, če imamo kakšne vaje – in obdobja, ko je slabo vreme ali pa se pojavijo druge ovire, ko se leti manj. Prav tu vidim največjo razliko med komercialnim in vojaškim pilotom. Mi nismo samo piloti, ampak tudi častniki Slovenske vojske in kot taki smo odgovorni za določene stvari, delamo tudi v pisarni.
Kako pa izgleda vaš dan v službi?
Običajen letalski dan se začne s prihodom v službo ob sedmih zjutraj. Najprej imamo individualno pripravo na let, pregled vremena in posebnosti v zračnem prostoru. Ob 7.45 sledi priprava posadke. Če si še v sklopu šolanja, te nadrejeni vsak dan izprašajo – kot nekakšen ustni zagovor vsako jutro –; precej stresno. Ob 8.20 se zberemo vsi na skupni pripravi, kjer vremenar pove, kakšno vreme nas čaka, uskladijo se posadke in okrog 9.00 gremo letet. Na koncu sledi "debrief", pregled izvedenega dela in priprava za naslednji dan.
Kakšna pa je psihološka priprava na letenje?
Ta je zelo pomembna. Nujno je, da si spočit, predvsem v glavi. Za eno uro dobrega letenja so mnoge ure priprav, tudi mentalnega dela in vizualizacij. Letenje je samo pika na i, vse ostalo pa je miselni proces. Tudi šolanje je psihološko naporno in namensko je tako, da si podvržen stresorjem. Veliko je pritiskov, predstavitev, izpitov – vse, da postajaš boljši in da boš, če pride do tega, v stresni situaciji v letalu umirjen. Zato moraš biti zagret, da to zdržiš. Poklic vojaškega pilota se dobro sliši, a mislim, da bi marsikoga minilo, če bi slišal, koliko dela in učenja je za vsem tem. Tega se ne da, če si želiš samo na pol. Problem je v tem, da na koncu vsi letimo skupaj in medsebojno zaupanje je nujno. Če vem, da nekdo ni primeren, da leti z mano in da mu ne morem popolnoma zaupati, bom to jasno izrazil. Dejansko si z vidika varnosti ne moreš privoščiti, da bi imel okrog sebe ljudi, ki niso popolnoma predani temu.
Kako najdete smisel v svojem delu? Slovenska vojska je majhna in za zdaj – hvala Bogu – delate le "preventivno".
Moja motivacija je vedno bilo letenje in vsak dan postajati boljši pilot; to res rad počnem, obenem pa se izpopolnjujem kot oseba. Če delaš v vojski, veš, zakaj se uriš, obenem pa si nihče izmed nas ne želi spopada. Želimo si biti koristni za družbo. To najbolj čutim, ko sem dežuren in bi v primeru aktivacije moral prestreči letalo in mu pomagati. V primeru vojne bi varoval družino, tiste, ki so mi blizu, pa tudi Slovenijo. Narodna zavest je v našem poklicu nepogrešljiva.
Kaj pa počnete, ko pridete domov iz službe?
Ko sem se še šolal, sem se vsak dan po službi še nekaj ur učil in pripravljal za naslednji dan, zdaj pa veliko treniram, saj se pripravljam za triatlon – Ironmana. Gre za 3,8 kilometrov plavanja, 180 kilometrov kolesarjenja in 42 teka. Vedno sem imel željo iti, zdaj pa je prišel čas in sem se odločil, da se podam v to. Veliko je treningov in vsakovrstnega odrekanja, a pri tem tudi osebnostno rasteš. Poleg telesa treniraš tudi svojo disciplino: pravilno moraš jesti, imeti okrog 15 ur treningov na teden in velikokrat je to težko.
Poleg tega hodim v glasbeno šolo na solopetje, igram saksofon v Pihalnem orkestru Pošte Maribor, želim si najti še kak kvaliteten pevski zbor. Poleg službe, ki jo rad delam, se moram ukvarjati tudi s športom in umetnostjo. Vse to me izpopolnjuje.
Lansko leto ste s kolesom poromali v Rim. Kaj vam je najbolj ostalo v spominu?
Nagovorilo me je geslo jubilejnega leta romarji upanja. Želel sem se podati se na pot s kolesom kot romar, tam pa sem imel čas za poglobitev vere in odnos z Jezusom. Izkusil sem moč upanja, ko so stvari postale težke. Takrat ostane le še vera. Ustavljal sem se v cerkvicah in molil. Na cilj sem prišel hvaležen in ponosen nase. Tako sem lahko pripravljen in z odprtim srcem vstopil skozi Sveta vrata. Izbral sem si tudi zelo lepo pot skozi Toskano, pa je šlo lažje. Srečeval sem veliko romarjev – eni so šli peš, drugi s kolesi –, a vsi v isto smer.
Ste vojak in kristjan obenem. Kako to združujete?
V tem ne vidim nič spornega. Vera je zame zelo pomembna stvar, brez katere ne morem živeti in tega ne skrivam. Živim krščanske vrednote – pri delu v naši enoti je ključno zaupanje. V ospredju je to, da znaš postaviti drugega pred sebe. Ko greš v vojsko, veš, da boš morda nekoč dal življenje za druge ljudi. Vse temelji na medsebojni pomoči in skupnosti. Gre za tesno povezanost, med nami morajo biti odnosi res dobri, da lahko kvalitetno delamo.
Veliko let ste peli tudi v zboru MPP pri frančiškanih. Kako vas je to oblikovalo?
Zelo. Od takrat naprej sem čisto drugačen. MPP je bil ena izmed najboljših stvari v mojem življenju. Saj sem že prej bil povezan z vero, ampak ne zares. V osnovni šoli sem hodil v cerkev bolj iz navade, bil sem pri skavtih, ampak nikoli nisem imel globoke osebne vere. Nisem imel katoliške družbe in počasi sem se začel od vere oddaljevati. V tretjem letniku faksa mi je kolega svetoval, naj grem k sredini maši. Od tiste srede, ko sem šel prvič, sem šel potem vsak teden. Našel sem čas, ker mi je bilo to pomembno. Počasi sem začel odkrivati to, kar sem nosil v sebi, pa je okolica malo potisnila v ozadje. Šel sem na avdicije in se pridružil zboru. Ob sredah, ko sem se vračal od maše in pevskih vaj, sem v sebi čutil neverjetno srečo. Imeli smo mnogo dogodkov, na katerih smo se še bolj povezali, predvsem pa sem bil vesel, da sem dobil prijatelje, ki so z mano delili iste vrednote.
Z isto družbo smo odšli tudi na Svetovni dan mladih v Lizbono in to je bilo zares lepo doživetje. Verjamem, da sem prav z njihovo spodbudo začel poglabljati svojo vero, redno brati Sveto pismo in knjižico 5 minut s Svetim Duhom. Zavestno negujem to družbo, ker je brez tega težko biti mlad kristjan – hitro lahko zaviješ na stranpot. Naj ne zveni, da je katoliška družba edina možnost. Mislim, da si lahko mnogo bolj strpen, če imaš mešano družbo. Zdi se mi, da "mehurčki" katoliških ljudi lahko pomenijo tudi veliko zaprtosti in obsojanja. Vsi se moramo truditi biti dobri ljudje.
Zakaj se vam zdijo prijateljstva tako pomembna?
Za svoje prijatelje bi naredil vse. Ogromno prejmem od njih in z njimi lahko delim svoja razmišljanja. Odpirajo mi obzorja! Mislim, da vsak človek potrebuje nekoga, ki mu lahko zaupa. S prijatelji skupaj rastemo, se spodbujamo, si med seboj pomagamo. Ravno v obdobju, ko zaključuješ študij in začneš delati, se mi zdi pomembno, da zavestno nameniš čas za prijateljstva. Med študijem je to lažje, ker je veliko skupnih aktivnosti, kasneje pa se prijateljstva ne ohranijo kar sama od sebe. Svojo katoliško družbo še bolj negujem, ker sem začutil, da sem v njej jaz res jaz, tak, kot sem. Med njimi se najbolje počutim, ker so mi podobni tudi v tem, da si vsi želimo rasti tudi s Kristusom.
