Peš na Brezje: “Moč odnosov, ki te ponesejo takrat, ko se zdi, da ne bo šlo več naprej”

Ko je moje dekle (zdaj žena) pred dvema letoma iz Šentvida pripešačilo na Brezje, sem Saro zgolj pričakal, saj sem dan prej delal. Že takrat sem si rekel, da enkrat v zahvalo za študijsko leto poromam tudi sam.

Letos sem doživel blagoslov, da sem lahko skupaj z njo in mnogimi drugimi v noči na 27. junij peš romal na Brezje.

Da se romanja tudi sam končno udeležim, sem se odločil že takoj, ko je bil datum znan. Prosili so me tudi, da bi pomagal pri vodenju adoracije.

Sprva sem se za pot odločil predvsem iz radovednosti. Zanimalo me je, kako je prehoditi tako dolgo razdaljo in kaj človek ob tem doživlja. Ko pa so ljudje izvedeli, da odhajam, so me začeli prositi, naj s seboj ponesem tudi njih in njihove prošnje. Kmalu je to postal večji razlog za romanje: da hodim tudi za tiste, ki potrebujejo Božjo pomoč, Marijino varstvo in priprošnjo.

Preden sem se odpravil v Šentvid, sploh nisem bil živčen. Izkušnja je bila zame nova in česa podobnega še nisem doživel. Mislim, da tolikšne razdalje še nikoli nisem prehodil, kaj šele pretekel. Pri Katoliški mladini so vse odlično organizirali, zato varnost sploh ni bila vprašljiva. Pravzaprav sem se veselil, da bom videl, kako naporno bo.

In bilo je precej naporno.

Utrujenosti sicer nisem zares čutil, saj so me pokonci držali dobri pogovori, v zadnjih dveh urah pa sem vseeno večkrat "pojamral", da me boli vse od kolen navzdol. Najtežje je bilo po vsakem postanku znova začeti hoditi. Ko smo prišli na cilj, sem hodil, kot da se na novo učim stabilne hoje.

Zanimivo pa je, da mi zadnjih dvajset minut ni bilo težko. Mislim, da zato, ker je bila jutranja narava tako lepa in ker smo že skoraj videli cilj.

Priznati moram, da na poti sam nisem veliko molil – vsaj ne v dobesednem smislu, če ne štejem začetne skupne molitve, adoracije in svete maše. Sem pa se v trenutkih tišine po svoje pogovarjal z Bogom.

Navdihovala me je predvsem narava, ki jo je ustvaril: spokojnost teme, jutranje petje ptic, žuborenje reke in celo majhni mucki ob poti. Bil sem poln hvaležnosti, tudi v trenutkih, ko sem si mislil: "Zakaj mi je tega treba?"

Hvaležen sem za vse ljudi, ki so bili na tej poti z menoj, posebej za ženo, ki je že drugič dokazala, kako močna in vztrajna je – čeprav bi moral biti jaz tisti "ta športni". Hvaležen sem za vse, ki sem jih srečal po naključju in so mi razodeli delček sebe. Hvaležen sem za vse pogovore, od globokih do tistih čisto preprostih o tem, kako hudo nam je.

Takšno romanje zares pokaže moč odnosov, ki te ponesejo takrat, ko se zdi, da ne bo šlo več naprej.

Bogu hvala za vse!

Kako je bilo na romanju, si lahko pogledate v spodnjem videoposnetku: