Posloviti se je morala od treh otrok: “Čez dan si močan, ponoči pa vse pride za tabo”

"Pravijo, da dobiš toliko, kolikor zmoreš nositi. Zase ne vem, koliko še lahko nosim," iskreno pove Mateja Bartolj, mama petih otrok, le da treh ni z njimi – od njih se je morala posloviti že med nosečnostjo oziroma po rojstvu.

Z možem Dejanom sta se spoznala pred nekaj manj kot dvema desetletjema, poročena sta 14 let. Dom sta si ustvarila na Krki na Dolenjskem, oba sta zaposlena v zdravstveni stroki. Svoj vsakdan posvečata hčerkama Lii in Isi – starejša je zaključila tretji razred, mlajša pa bo jeseni prvošolka. Obe sta družabni in polni energije, veliko časa preživita zunaj.

Mateja zase pravi, da je bolj športen in adrenalinski tip, medtem ko je mož bolj umirjen, a da kljub razlikam večino prostega časa preživijo skupaj. Radi zahajajo na morje in skrbijo za vrt.

Od nekdaj je vedela, da želi postati medicinska sestra, zato o kakšni drugi poklicni poti niti ni razmišljala. Hvaležna je za kolektiv, v katerem se dobro razumejo. Na svoji dosedanji 14-letni poklicni poti je pridobila številne bogate izkušnje in jih z veseljem predaja drugim sodelavcem. Kot vodji endoskopij ji največje zadovoljstvo prinašajo zadovoljni pacienti, ki odhajajo pomirjeni ter hvaležni za strokovno in sočutno obravnavo.

Pri svojem delu na prvo mesto postavlja pacienta, uspeh pa vidi v zaupanju, ki ga z ekipo gradijo vsak dan. S sodelavci paciente pomirjajo s pogovorom, humorjem, prijazno besedo ali preprostim stiskom roke, s čimer jim pomagajo premagati strah, sram in negotovost pred preiskavo. Njeno vodilo je preprosto: "Z ljudmi ravnaj tako, kot bi želel, da ravnajo s teboj, pri delu pa se ne boj prositi za pomoč, kadar o nečem nisi prepričan."

Ko je Mateja leta 2013 prvič zanosila, je bilo veselje neizmerno. "Celemu svetu bi povedala, komaj sva čakala! V glavi že imaš ves potek, kako bo, kaj vse je treba pripraviti, kdaj se bo otrok rodil." Že na prvem pregledu se jima je z možem porušil svet, otrok je umrl v 13. tednu nosečnosti. Veselje in pričakovanje so zamenjali šok, dvomi in vprašanja, zakaj se to dogaja prav njima.

Zaradi te izkušnje sta bila med vsako naslednjo nosečnostjo negotova in v skrbeh. "Dejan je komentiral, da huje, kot je bilo prvič, že ne more biti," se spominja Mateja.

Leto pozneje je bila Mateja drugič noseča. Nosečnost je potekala brez posebnosti, nato pa sta v 18. tednu doživela nov šok, odtekla ji je voda. Deklica v njenem trebuhu je bila mrtva. Po dveh dneh, ko so jo sprejeli na ginekološki oddelek UKC Ljubljana, je rodila Deo. Z možem sta se poslovila od nje in se jo odločila pokopati v Parku zvončkov na ljubljanskih Žalah.

Ob vsej bolečini se je morala Mateja soočiti tudi s poporodnimi tegobami. "Imela sem že naval mleka, domov pa sem prišla brez otroka. Poleg čišče sem bila psihično čisto na dnu. Dejan se je vrnil v službo in bila sem sama v bolečini. Veliko sem jokala in premlevala, vsaj malo sem se zamotila s sestavljankami. Po nekaj dneh niti bližnji niso več spraševali, kako sem, življenje je šlo naprej." Po izgubi drugega otroka so zdravniki odkrili, da prezgodnje izgube sproži bakterija. "Nič ni bilo v moji moči."

Z izgubami sta se soočala sama in drugim nista pripovedovala o trpljenju, ki sta ga takrat prestajala. "Na vasi je to še vedno precej tabu tema. Po poroki te marsikdo zbada, češ, kaj še čakata z otroki. Midva jih še pet let po tem nisva imela! Najbližji so vedeli za najine izgube, ne pa tudi ostali. Zelo težko je bilo. Čez dan si močan, ker si v družbi in govoriš o drugih temah. Ponoči pa si sam in to pride za tabo. Tudi mamicam z vozički sem se raje izogibala."

"Veliko nama jih je svetovalo, naj pozabiva in greva naprej," pove Dejan. A zakonca bi si namesto nepotrebnih nasvetov želela le več posluha in priložnosti govoriti o svoji bolečini.

Po prvih dveh izgubah se je Mateja zelo kmalu vrnila v službo in se zatopila v delo. "Zabičala sem si, da je dovolj in moram nekaj narediti iz sebe." Ker kljub prizadevanjem v naslednjem letu ni zanosila, sta opravila preiskave, ki niso pokazale nobenih posebnosti. "Doživljala sem toliko stresa, da dejansko nisem zanosila."

Tretja nosečnost se je vendarle zgodila. "Tudi v tej nosečnosti sem bila živčna in sem neprestano štela tedne, zato je bilo vedno precej napeto." Do 22. tedna je bilo vse v redu, nato je zakrvavela in zgodba se je ponovila. "Rodil se je Teo in že od začetka so ga oživljali. Po strokovni oceni zdravstvenega osebja smo se odločili, da zaradi hujših posledic po rojstvu prekinemo z oživljanjem. Imela sva ga pri sebi, umrl nama je v naročju."

Po njegovi smrti je Mateja sprejela pogovor pri psihologu. "Takrat še ni bilo na voljo veliko tovrstne literature in podobnega, s čimer bi si pomagala."

Ker je Teo umrl na začetku meseca, je bil pogreb šele naslednji mesec. "Takrat sem moža prosila, da greva na morje in se za nekaj časa umakneva od vsega. To je bila ena najboljših odločitev. Tukaj so me vsi spraševali, kako sem, jaz pa svojih občutkov sploh nisem znala opisati. Na pogreb sva prišla neposredno z morja. Šele takrat sem začutila olajšanje, kot da bi mi z ramen padel velik kamen. Do takrat pa so bili prisotni le napetost, živčnost in občutek, kot da živim v neki mori."

Mateja pripoveduje, da se je po treh izgubah v nekem trenutku vdala. "Spet sem prišla domov brez otroka." Pomislila je tudi na najhujše. "Po drugi strani se Dejan ni nikoli vdal. V nekem trenutku je kar malo znorel in mi postavil ultimat: ali greva narazen ali pa bova to prebrodila skupaj in si še naprej prizadevala za družino. Takrat sem se zbudila. To je za par velika preizkušnja, ves čas najedaš drugega, psihično je zelo naporno."

Ko je Mateja prestajala svojo kalvarijo, ni bilo na voljo veliko pričevanj drugih žensk, ki so doživele podobno. Z željo, da pomaga vsaj kateri, se je sama opogumila in o tem govori brez zadržkov. Razmišlja, da bi pot njihove družine nekoč opisala tudi v knjigi. 

Po vsaki izgubi je bilo Mateji za štiri mesece odsvetovano, da bi zanosila. "Teo se je rodil junija, jaz pa sem zanosila avgusta. Ker nisem vedela za nosečnost, mi je bil v bistvu prihranjen en mesec stresa. Zavrnila sem tudi vse dodatne teste, otroka bi sprejela ne glede na vse."

Tudi v tej nosečnosti so zdravniki zaznali prisotnost bakterije, a s pomočjo antibiotika je Lia počakala z rojstvom do 36. tedna. "Takoj po rojstvu so me prestrašili, da je nekaj narobe z njenim srčkom, a se je izkazalo, da je vse v redu. Po štirih dneh sva šli že domov," opisuje nepopisno olajšanje in srečo ob spoznanju, da tokrat ne bo odšla domov s praznim naročjem.

Matejino nosečnost so spremljali strahovi in skrbi. "Vsak dan sem bila živčna, hkrati pa zelo vesela za vsak dosežen dan."

V obdobju covida se je nato napovedala še najmlajša Isa. "Popadki so se začeli v 30. tednu in že na poti v porodnišnico sem vedela, da ji inkubator ne uide. Tudi ona je po rojstvu potrebovala pomoč pri dihanju."

Mateja je bila v tistem obdobju razpeta med skrbjo za novorojenko in starejšo Lio, s katero sta bili prvič ločeni. "Ob petih zjutraj sva jo predala v varstvo, nato pa šla naprej v Ljubljano. Vsak dan sva bila pri Isi in se povezovala z njo, Lia pa se je vsak dan pazila pri komu drugemu in je bila tisto obdobje čisto 'razštelana'. Po nekaj dneh sem odšla domov, Isa pa je ostala na intenzivni negi v inkubatorju v porodnišnici." Zaradi najrazličnejših komentarjev iz okolice pa so jo obdajali dvomi, ali se je odločila prav, odkrito spregovori o prisotnih občutkih krivde. Po dobrem mesecu dni pa se je tudi Isa pridružila družini doma.

Čeprav sta bili zaradi nedonošenosti obe deklici vodeni v razvojni ambulanti, sta zelo kmalu ujeli svoje vrstnike in danes nimata nobenih posledic, pripoveduje Mateja.

Še prej je bila Mateja dejavna v domači župniji, po prestanih preizkušnjah pa se je veliko spraševala tudi o zaupanju v Boga. "Zelo sem bila jezna na Boga, sploh ker sem se prej veliko razdajala za mlade in župnijo nasploh. V meni je bila velika zamera. Ko sem stopila v cerkev, tam nisem mogla ostati, na jok mi je šlo."

Neko obdobje se je od Cerkve oddaljila. "Šele letos, ko je šla Lia k prvemu svetemu obhajilu, sem doživela, da se je nekaj v meni premaknilo. Ko smo imeli starši prvoobhajancev spoved, me je župnik opogumil, naj živim za ta trenutek in za družino, ki jo imam ob sebi. Čas res celi rane, ampak zmeraj jih malo odpreš in podoživljaš stvari."

Neko obdobje je imela tudi občutek, da zapostavlja svoje tri otroke, ki jih ni z njimi. "Hčerkama sva o njunih sorojencih govorila od samega začetka. Zdelo se nama je pomembno, da odraščata z resnico in da je to nekaj povsem naravnega v naši družini. Skupaj hodimo tudi na Žale. Ko sva dekleti prvič pripeljala iz porodnišnice, smo se ustavili tam in naredili fotografijo – to je bil njun prvi izlet. Zdi se mi pomembno, da vesta, da sta imeli sorojence in da so del naše družine. Vedno gremo tudi skupaj na grob in sami od sebe zmolita sveti angel."

Preizkušana zakonca vse, ki morda prestajajo podobno, spodbujata: "Veliko se pogovarjajte o tem in nikoli ne obupajte. To je izjemno težka pot, a po vsakem dežju posije tudi sonce. Že zakon brez večjih preizkušenj je poln izzivov, so vzponi in padci. Ne smeš takoj obupati. Takrat si morata biti v oporo in ne obtoževati drug drugega."

Mateja izgub svojih otrok ne more izbrisati, so del njenega življenja. "Ko se zjutraj vozim v službo, imam poseben ritual. Zahvalim se za preživeto noč, za nov dan, srečno vožnjo in da bi šlo vse po načrtih. Deo in Tea prosim, naj pazita na nas. To me drži pokonci tudi takrat, ko mi je težko. Prav tako punci učim, da imata vedno ob sebi nekoga, ki ju pazi."