Številni Slovenci so si najbolj zapomnili Matevža Müllerja iz filma Exodus 1945: Naša kri, kjer je z izjemno igro prikazal lik zdravnika dr. Janeza Janeža. Nekateri se ga spominjajo tudi iz serije Sekirca v med, sicer pa je Matevž Müller strastno predan lutkarstvu, saj že 15 let dela in ustvarja v ljubljanskem Lutkovnem gledališču, kjer neizmerno uživa. Let ne šteje, čas mu lepo teče, kot pravi. Rojstni dnevi niso njegova priljubljena kategorija, saj vsak dan sam sebi in vsem drugim zaželi lep dan in vse najboljše in ne mara, da bi bile lepe želje ali dobre stvari rezervirane samo za en dan v letu. Preberite intervju s hudomušnim in energije polnim igralcem, ki je tudi predan mož in očka.
Kdaj ste ugotovili, da je igralstvo vaš sanjski poklic?
Ko sem kot otrok pri skavtih hodil k volčičem, sem pri igri Kekec igral Bedanca. Zvezati sem moral Kekca in ga vleči za sabo. Očitno sem bil malo pregrob, saj mi je fant, ki je igral Kekca, zasikal: "Pa daj, saj se bom še ubil!" Jaz pa sem se zasukal nazaj in mu zakričal: "Kar ubij se!" Vsi starši, ki so gledali predstavo, so se začeli krohotati, meni pa se je zdelo dobro, da sem toliko ljudi spravil v smeh.
Iz časov, ko sem obiskoval Škofijsko klasično gimnazijo, se spomnim prigode, ki mi jo je pred celim razredom zakuhal naš učitelj za zgodovino, profesor Jernejčič. Med uro zgodovine je iz svoje denarnice vzel takratnih 60 ali 70 tolarjev, prišel do moje mize, mi pomolil denar in rekel: "Izvoli, Müller, tukaj imaš, da si boš lahko plačal sprejemne izpite in se vpisal na igralstvo!" Verjetno je tudi to, da mi je tako cenjena oseba, pa čeprav v šali, predlagala, da grem za igralca, vplivalo na to, da sem resno začel razmišljati o tem.
Kakšna je primerjava med igranjem in lutkarstvom?
Ko igraš sam, s svojim telesom, je vsak premik, izraz na obrazu, drugačen ton glasu za gledalca nekakšen znak, ima pomen. Pri lutkarstvu pa ni treba toliko razmišljati o sebi in svojem telesu, ampak se vse to prek tebe prenese na tisti mali predmet iz lesa, blaga ali česarkoli. Tisti predmet oživi namesto tebe in namesto tebe povzema tvoje misli in besede. To je zame nekaj zares čarobnega
Ali se med lutkovno predstavo povsem potopite v ta lik, ki oživi v vaših rokah?
Zame je to skoraj kot neka meditacija. Med predstavo odzive iz publike pravzaprav dobiva tvoja lutka, denimo dedek iz Žogice Marogice. Ko pa je predstave konec, podoživim vse te odzive tudi sam, kot Matevž. Včasih te kaj tudi malo preseneti, nekateri otroci so res direktni in iskreni, zadenejo žebljico na glavico s kakšno pripombo in potem se kot svoj lik temu tudi nasmejiš.
Včasih doživiš tudi kakšno neprijetno situacijo, recimo nekoč je volku iz Mojce Pokrajculje, ki ga igram, med mojim prizorom odpadla lesena noga. Takoj sem se moral znajti, kaj bom zdaj naredil s tem prizorom. In se je volk kar sam zavedel, da mu manjka noga, in komaj priskakljal do hiške. Ko je bilo mojega prizora konec, pa sem letel v zaodrje in nekako pokrpal oz. zalepil lutko (volkovo nogo), da je potem zdržala do konca predstave. Zdaj je to simpatična anekdota, ki jo lahko povem takole v intervjuju.
Kakšna izkušnja je bila igrati doktorja Janeza Janeža v filmu Exodus 1945: Naša kri?
Preden sem šel na avdicijo, se, priznam, nisem zelo dobro spoznal na tematiko, s katero se ukvarja film. Spraševal sem se celo, ali bi bilo smiselno tak film sploh snemati, saj gre za zelo perečo temo za Slovence. Ker pa veliko Slovencev te plati zgodovine sploh ne pozna, mislim, da je prav, da smo se lotili takega filma, in sem hvaležen Studiu Siposh, da so ga posneli.
Odzivi ljudi so neverjetni, kakšne zgodbe nam pripovedujejo o tem obdobju tisti, ki so ga doživeli. Izjemno so hvaležni, da smo povedali to zgodbo, saj ima marsikdo izkušnjo, da se o tem ni nikoli smelo govoriti. Marsikdo je tudi poznal doktorja Janeža in so mi čestitali, kako dobro sem ga upodobil.
Kako ste se poglobili v njegovo osebnost in zgodovino tistega časa?
Že med branjem scenarija sem se resno poglobil v lik Janeza Janeža, prebral sem mnogo stvari o njem, res mi je zlezel pod kožo in to je bilo zame kar težko obdobje. Igralci se namreč tako vživimo v lik, da začnemo doživljati in razmišljati tako kot on. Priznam, da sem bil nekaj mesecev tako zelo v tem, da me je vse skupaj kar precej prevzelo.
V nekem trenutku pa si je treba reči oz. se zavedeti, da nisi ti ta oseba, ti nisi ta svoj lik in ne moreš obstati v tem počutju. Tega se je treba zavestno lotiti, da se po vsaki vlogi znaš spet preseliti v samega sebe. Tega smo se učili na akademiji in to je treba redno prakticirati.
Kako združujete igralstvo in družinsko življenje?
Določena obdobja so bolj naporna kot druga, denimo ko sem istočasno nastopal v gledališču in igral v seriji, je bilo eno leto res noro. Takrat sva se z ženo sporazumela, da me doma pač skorajda ne bo. A po kakšnih sedmih mesecih, ko je bila za vse sama, je postalo kar težko. Tako da takih obdobij ne bi prepogosto ponavljal.
Kadar nastopam oz. sem odsoten zaradi vaj, pa najbolj pogrešam večere s hčerko. Imava namreč navado, da si vsak večer prebereva pravljico ali zgodbico, v čemer oba neizmerno uživava. A ko je naporno obdobje mimo, hčerka takoj začuti, da bom lahko spet več z njo in da je dobila svojega atija nazaj.
Nam lahko poveste še kaj o svojih ostalih hobijih, v čem uživate?
V mladosti sem bil navdušen deskar na snegu. "Skejtanje" še vedno obožujem in greva s hčerko včasih v skejt park, kjer oba uživava. Moja velika strast je tudi nogomet, uživam v brcanju žoge, podajanju, zabijanju golov ... S prijatelji se dobivamo na treningih, kjer sem sicer najstarejši, ampak ta rekreacija mi je res v zabavo.
Sicer pa zelo rad tudi pojem, v srednji šoli sem nastopal v bendu. Pred časom sem si od žene za rojstni dan zaželel klarinet, ki sem se ga kot samouk že toliko naučil, da znam zaigrati že "Oj Triglav, moj dom".
V mlajših letih sem bil tudi skavt in zelo sem užival v pustolovščinah v naravi. Ker velja Enkrat skavt, vedno skavt, pa gremo še zdaj občasno s prijatelji skavti krast zastavo na kakšen poletni tabor.
