Sedmega maja 2025, pozno zvečer, je p. Łukasz Chłopek prejel pretresljiv klic: "Naša cerkev gori."
On in takratni župnik p. Tomek Jordan, oba poljska misijonarja, sta se nemudoma odpravila na kraj požara. Bila je zelo temna noč, pripoveduje Chłopek. Ognja skoraj ni bilo videti, saj je gorelo v zaprtem prostoru, izpod strehe pa se je valil gost dim.
Ta "cerkev" ni bila mogočna bazilika ali stoletja star božji hram. Po prvem požaru leta 2015, ki je uničil družinsko hišo, v kateri se je zbirala skupnost, so verniki bogoslužni prostor uredili kar v garaži. Tam so molili, obhajali sveto mašo, praznovali veliko noč in krščevali otroke.
Korak od tragedije
Ko so domačini tisto noč odprli vrata, je v prostor vdrl kisik in ogenj je silovito izbruhnil. Prva Chłopkova misel je bila rešiti tabernakelj z Najsvetejšim – bil je lesen. Hotel je steči v gorečo kapelo, vendar ga je tik pred vhodom za oblačilo zgrabil študent Janek, ki bil z njimi, in ga potegnil nazaj.
Pozneje je duhovnik priznal: "Če me ne bi zadržal, danes o tem ne bi mogel pričevati. Ne bi zgorel – zadušil bi se, saj v prostoru ni bilo več kisika." Tudi gasilci so lahko vstopali le z dihalnimi aparati.
Muslimanski gasilec je rešil tabernakelj
Ko je bil požar pogašen, so gasilci dovolili, da si ogledajo pogorišče. Duhovnik je enega od mladih kazahstanskih gasilcev prosil, naj še enkrat vstopi in preveri, ali je v levem kotu ostal lesen tabernakelj.
Fant je izginil v oblake dima. Zdelo se je, da ga ni celo večnost. Nato se je iz teme prikazala njegova silhueta. V rokah, zaščitenih z debelimi rokavicami, je držal ožgan tabernakelj. Ni vedel, kaj nosi. Bil je musliman, a je rešil tisto, kar je katoličanom najsvetejše.
Ko so tabernakelj odprli, jih je čakalo presenečenje. V njem so ostali kelih s petimi posvečenimi hostijami in monštranca z veliko hostijo – nepoškodovani.
Duhovnik se spominja še ene podrobnosti, ki ga je ganila: "Ko smo odprli tabernakelj, nismo zavohali dima, ampak vonj sveže pečenega kruha, kot bi odprli krušno peč." Ljudje, ki so opazovali prizor, niso razumeli, zakaj verniki jokajo. Mislili so, da je v skrinjici denar ali dragocenosti.
Še eno znamenje
Ko so pozneje vstopili v popolnoma uničeno kapelo, jih je čakalo novo presenečenje. Lesen oltar je zgorel. Klopi, slike in liturgična oprema so bili uničeni. Kip Device Marije se je zaradi vročine razletel na drobne koščke.
Na steni za oltarjem pa je še vedno visel lesen križ. Počrnjena štola, ki je ostala na njem od velikonočnega bogoslužja, je bila črna od saj, toda križ je ostal nedotaknjen. Za tamkajšnje vernike je postal znamenje, da Kristus njihove skupnosti ni zapustil.
Iz preizkušnje v novo upanje
Kmalu po požaru je prišla še ena boleča novica. Župnik p. Tomek je bil premeščen skoraj 900 kilometrov stran.
Starejše župljanke so ob tem jokale: "Zdaj ne bo ostalo nič: ne cerkev ne duhovnik." Toda prav ohranjeni tabernakelj in križ sta skupnosti vlila novo upanje.
"Danes na požar gledamo drugače," pravi misijonar Chłopek. "Včasih Bog nekaj poruši zato, da lahko zgradi nekaj novega."
Cerkev v obliki jurte
Po odstranitvi pogorišča se je porodilo vprašanje: kako naprej?
Med obiskom doma na Poljskem je Chłopek dobil zamisel, da bi nova cerkev lahko imela obliko kazahstanske jurte – tradicionalnega nomadskega šotora. Takšna cerkev bi bila cenovno dostopnejša, zgrajena hitreje in bi postala simbol hvaležnosti kazahstanskemu narodu, ki je skozi zgodovino pomagal številnim Poljakom, izgnanim v Kazahstan med sovjetskimi deportacijami.
Obnova se je že začela.
Duhovniki iz različnih krajev so darovali liturgična oblačila in bogoslužne predmete. Nadškof je podaril bogoslužne knjige, pesmarice in molitvenike. Prostovoljci iz Poljske so pomagali očistiti pogorišče in obnoviti poškodovano opremo. Umetniki so se ponudili, da za novo cerkev naslikajo podobe svetnikov in kazahstanskih mučencev iz časov totalitarizma. Številni – tudi popolni neznanci – darujejo za obnovo.
Pred skupnostjo je še dolga pot. Toda po besedah misijonarja jih spremlja isto prepričanje, ki se je rodilo med pepelom požara: "Če je bil Bog z nami do zdaj, bo z nami tudi v prihodnje."
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie.
