Na dopust brez zakonca – nov trend v odnosih?

"Pet dni sem imel prosto, žena pa si ni mogla privoščiti niti dneva dopusta, zato sem šel na morje s prijatelji"; "Moj mož obožuje gore, jaz pa imam raje morje, zato greva vsako leto za teden dni na dopust vsak s svojimi prijatelji."

So takšne odločitve posledica vse večjega pomena prostega časa, vse poznejše starosti, pri kateri se pari odločajo za prvega otroka, ali morda močne želje po neodvisnosti in osebni izpolnitvi? Ne glede na razloge se v zadnjih letih tako med poročenimi kot neporočenimi pari vse pogosteje uveljavlja nov trend – dopustovanje brez partnerja. Namesto skupnih počitnic se vse več ljudi odloča, da bodo prosti čas preživeli sami ali v družbi prijateljev.

To dobro ponazarja članek z naslovom Ljubim te, a nočem na počitnice s tabo, ki je bil maja objavljen v New York Timesu. Avtorja trdita, da si je koristno vzeti čas zase, poskrbeti za lastne potrebe, se bolje spoznati in celo – s kratkotrajno ločitvijo – ob ponovnem snidenju znova obuditi čustva. Pri tem ne gre za odziv na krizo v odnosu, temveč za zavestno odločitev, ki jo sprejmemo tudi takrat, ko partnerski odnos dobro deluje.

Kljub temu ta trend vzbuja zelo deljena, pogosto celo skrajna mnenja.

"Na to ne bi nikoli pomislila!" pravi Karmen, poročena je tri leta in nima otrok. "Ne zato, ker bi imela posebej tradicionalen pogled na zakon. Preprosto si ne morem predstavljati počitnic brez Jaka. Takrat se resnično sprostiva, odkrivava nove kraje in hkrati spoznavava drug drugega."

40-letna Jasmina, mama dveh otrok in medicinska sestra, je po bolezni že nekaj let v remisiji. Vsako leto en teden preživi z ženskami, ki jih je spoznala med umikom, namenjenim bolnicam z rakom. "S tremi udeleženkami smo še vedno v stikih. Preživele smo podobno, zato imamo tako močno vez," pravi. "Med skupnim potovanjem skrbimo druga za drugo in dovolimo drugim, da skrbijo za nas. V vsakdanjem življenju si to razkošje le redko privoščim. Ko potujemo z družino, sem odgovorna za organizacijo, nakupovanje in obroke. Tukaj se resnično sprostim in nekaj dni mi ni treba nositi bremena vsakdanjega življenja."

Kristina, 37-letna svetovalka iz Pariza, ki prav tako nima otrok, je imela podobno izkušnjo. Rada potuje, medtem ko je njen partner strasten do astrofotografije. "Enkrat sem bila z njim na delavnici, ampak me sploh ni pritegnila," se spominja. "Letos sem preživela teden dni v Dublinu na tečaju angleščine, nato pa sem odšla še na dopust s prijateljico. Verjamem, da je tudi v razmerju pomembno ohranjati svoje interese in si vzeti čas zanje. To pomeni, da ni treba vsega početi skupaj, hkrati pa je pomembno najti ravnovesje ter ceniti in negovati čas, ki ga preživiva skupaj."

Takšnega stališča pa ni zagovarjal oče François Potez, ki je dolga leta spremljal in pripravljal zaročence na zakrament svetega zakona. Poznan je bil po svojih jasnih in brezkompromisnih stališčih, v svoji zadnji knjigi je napisal:

"Že nekaj časa opažam, da številni mladi pari ne preživljajo vedno počitnic skupaj. Iskreno povedano, to se mi zdi nepredstavljivo. Razen če gre za res izjemne okoliščine. Zaljubljena človeka ne bi smela želeti preživeti niti ene noči ločeno – razen če ju v to prisilijo resne okoliščine ali poklicne obveznosti."

Takšen način preživljanja počitnic človeka spodbudi k vprašanju o stanju lastnega odnosa. Kaj pravzaprav pomeni želja po potovanju brez zakonca? Je to poskus pobega iz odnosa? Ali morda preprosto želja po uresničevanju svojih strasti?

Z drugimi besedami: gre zgolj za to, da si vzamemo oddih, ali da se distanciramo drug od drugega?

Če je potovanje način za beg pred težavami, jih nekajdnevna ločitev ne bo rešila. Nasprotno, lahko še bolj oslabi vez. Zakon v krizi potrebuje predvsem čas, ki ga zakonca preživita skupaj: iskrene pogovore o medsebojnih pričakovanjih, frustracijah in neizpolnjenih potrebah, ki odnos počasi razjedajo. Včasih je potrebna tudi pomoč od zunaj.

Adélaïde in Michel Sion, ki že šest let pripravljata zaročenca na poroko, posebno pozornost namenjata začetku skupnega življenja. "V prvem letu zakona je prednostna naloga krepitev vezi med zakoncema. In ta vez se gradi s skupnim življenjem in skupnim doživljanjem vsakdanjega življenja," poudarjata. "Najpomembneje je ustvariti novo resničnost, ki je zakon, zgraditi nekaj trajnega – po možnosti na skali."

Po njunem mnenju je prizadevanje za samouresničitev zunaj zakona izraz preozkega in negativnega pogleda na odnos. Prepričana sta, da se lahko posameznika izpolnita tudi kot par.

Prav tako poudarjata, da nekateri mladi danes na zakon gledajo kot na "enega od mnogih projektov", ki ga enačijo z načrtovanim potovanjem ali drugimi življenjskimi cilji – kot na še eno točko na seznamu. Vendar pa zakon zajema vse življenje in je temelj za gradnjo skupne prihodnosti.

Oče François Potez svari pred še eno nevarnostjo: geografsko ločitvijo zakoncev.

"Pazite se življenja na daljavo in vsake dolgotrajne ločitve. Sprejmite jo le, če resnično ni druge možnosti. Videl sem veliko zakonov, ki so bili zaradi predolgih obdobij ločenega življenja oslabljeni, celo razpadli so. Mislili so, da so močnejši, kot so bili v resnici, in da jih takšne težave ne prizadenejo."

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie.