Nogomet jo je tako očaral, da je o njem napisala roman – kar v avtu

Patrizia je mama treh že odraslih otrok, ki ji pomenijo največ na svetu in so njen stalni navdih. Po rodu je Gorenjka, a jo je življenjska pot zanesla v Ljubljano, kjer danes krmari med službo in družino.

V prostem času najraje pobegne v svet besed. Pisanje ji predstavlja prostor svobode, ustvarjalnosti in osebnega izraza, hkrati pa tudi način sprostitve in notranje rasti. Čeprav piše o različnih temah, jo še posebej privlači nogomet, o katerem piše z največjim veseljem in navdihom. Tako je letos izšel tudi njen knjižni prvenec Vse je to nogomet življenje.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Idealen začetek dneva je, ko ga začnem v družbi svojih otrok – ob dobrem zajtrku in skodelici kave, z mislijo, da nas čaka lep in zanimiv dan. To se sicer ne zgodi pogosto, saj ima vsak od nas številne obveznosti in različne zadolžitve. A želja ostaja, da bi čim večkrat dan začeli skupaj.

2. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Zelo redko si vzamem čas za urejen videz. Ko to zahtevajo službene obveznosti, se uredim, za vsakdanje dni pa na žalost ne. Čeprav od svojih najbližjih pogosto slišim, kako pomembno je biti urejen – da bi si morala vsak dan nadeti uhane, poskrbeti za navlažene ustnice in se lepo obleči – je moj dnevni tempo tako hiter, da na te osnove pogosto preprosto pozabim.

3. Materinstvo je najlepša vloga, ker …?
Najlepše je, ko imam priložnost spremljati otroke, kako iz nebogljenih dojenčkov rastejo in se oblikujejo v izjemne posameznike. Vsak ima svoje želje, strasti in sanje – in res je čudovito ter navdihujoče jih spremljati na njihovi poti skozi življenje.

4. Kateri so največji stereotipi, ki ste jih kot strastna oboževalka nogometa slišali v povezavi s tem športom? Zakaj tako navdušuje vas?
Največji stereotip o nogometu je, da je to enostaven in dolgočasen šport – da se 22 igralcev le podi za žogo in da se na igrišču ne dogaja nič posebnega. Kako zelo zmotno je to. Vsaka nogometna tekma je nekaj posebnega: vsaka je zanimiva, vsaka nekaj sporoča in ob vsaki se lahko iskreno zabavamo.

Nogomet je zahteven šport. Nogometaši so izjemni športniki, ki morajo biti vrhunsko kondicijsko pripravljeni, odlični atleti in včasih celo akrobati. Poznati morajo igro, imeti razvite sposobnosti predvidevanja, biti taktično izjemno podkovani ter obvladovati prostor in žogo. Prav zato je nogomet izredno zanimiv šport. Zgodbe, ki jih na igrišče prinašajo igralci, trenerji in gledalci, se združijo v edinstveno pripoved tekme, ki navduši – ne glede na to, kdo igra in kje.

Eden od stereotipov je tudi, da ženske ne znajo igrati nogometa. Kako zelo napačno je to. Nogometašice morajo imeti za igranje enake predispozicije kot moški in vse ostale stvari obvladati enako. Igrajo na enakih igriščih, z enako žogo; gol je gol in prekršek je prekršek. Tudi one znajo na igrišču ustvarjati prave nogometne pravljice.

Nogomet je privlačen prav zaradi vseh teh zgodb. Zaradi boja, ki privablja množice, zaradi edinstvene igre, vznemirjenja, občutka pripadnosti in povezanosti. Trenutek, ko na polnem stadionu žoga prečka golovo črto, ko v hipu eksplodira celoten stadion, ko telo preplavijo emocije, je moj najljubši trenutek v nogometu.

5. Veliko nogometnih tekem ste si že ogledali tudi v živo. Se vam je na njih zgodilo kaj smešnega, nenavadnega, nepozabnega?
Vsaka nogometna tekma je zame nekaj posebnega – doživetje, ki ga težko primerjam s čimerkoli drugim. Zaradi nogometa in okoli njega se je zgodilo že veliko nepozabnih, nepredvidljivih in tudi zabavnih trenutkov, ki se vedno znova rojevajo tudi na tribunah.

Med najbolj nepozabnimi sta zagotovo dve tekmi med Juvetusom in Interjem, ki sem si jih ogledala na starem stadionu Delle Alpi v Torinu, še v času, ko je igral Alessandro Del Piero, moj najljubši nogometaš vseh časov. Takrat interneta še ni bilo, zato si do vstopnic najlažje prišel kar tako, da si se odpravil v Torino in vstopnice kupil pred stadionom. Po prihodu v Torino sem pred tekmo ugotovila, da je bila ta razprodana. Vstopnico sem sicer dobila, a je bila za sektor z navijači Interja. Na srečo sem pred stadionom jokala in eden od gledalcev je vstopnico zamenjal z menoj, tako da sem lahko sedela med domačimi navijači. V Juventusevem dresu, z Juventusovim šalom okrog vratu in z odtisnjeno črno-belo nalepko na licu mi med črno-modrimi navijači največjega Juventusovega rivala zagotovo ne bi bilo prijetno.

Zgodb je veliko. Pravzaprav toliko, kot je tekem, ki sem jih obiskala. Med najdražjimi spomini je spremljanje slovenske nogometne reprezentance na tekmi v Alžirijo, kjer sem dobila podpis Peléja, enega največjih nogometašev vseh časov. Pa kako je bilo fino, ko je za Juventus igral Ronaldo in sem sedela v prvi vrsti na tekmi in je med tekmo prišel čisto blizu.

Posebni in nepozabni sta tudi dve tekmi Svetovnega prvenstva v Južni Koreji, nepozabno je bilo na tekmah v Londonu, pa v Berlinu … Navdihujejo me ti veliki, svetovni stadioni, ki so po pravilih polni in je vzdušje med tekmami res fantastično. Stadione imam tako rada, da jih v vsakem mestu, kamor odpotujem na počitnice, obiščem. Te mogočne, ogromne zgradbe dajejo pečat, dušo in smisel velikim mestom.

6. Nogomet prevladuje tudi v romanu, ki ste ga izdali pred kratkim, osredotoča pa se na temnejše plati športa. Kako se je razvijala ideja zanj in kaj vas je vodilo, da s pisanjem vztrajate, četudi ste vmes idejo že nekajkrat opustili?
Ta zgodba je preprosto morala biti zapisana. Če za marsikaterega nogometaša lahko rečemo, da je ustvaril uspešno kariero, zaslužil, si pridobil ugled ter postal vzornik, heroj ali idol, pa se za temi zvezdniškimi imeni skriva tudi nepregledna množica tistih, ki jim ni uspelo. Knjiga pripoveduje eno takšnih zgodb.

Pisanje mi je že od nekdaj blizu. Nekaj let sem pisala tudi nogometni blog in še posebej uživala pri intervjujih z nekdanjimi slovenskimi reprezentanti. Pozneje se je porodila ideja o knjigi, vendar dolgo nisem imela prave zgodbe. To mi je pomagal najti nekdanji nogometaš, ki mi je razkril, kaj vse se je v nogometu dogajalo, pa o tem nihče ni govoril na glas. Zgodba me je pretresla in hkrati potrla, a sem vedela, da ne sme ostati neizrečena.

Pisanje knjige je povsem drugačno od pisanja bloga ali kratkih zgodb. Zahteva doslednost, pozornost do zgodbe, njenega poteka in jezika. Ker založb zgodba ni pritegnila, sem se odločila, da jo izdam v  samozaložbi. Takrat si za vse odgovoren sam. Že iskanje urednika mi je vzelo dve leti, zato je knjiga nastajala kar deset let. Danes sem z rezultatom več kot zadovoljna, saj je točno takšna, kot sem si jo predstavljala. Urednik Žiga Kastelic jo je izpilil do popolnosti, oblikovalec Luka Kuhar pa ji je dal podobo prave umetnine.

7. Kakšni so vaši "nogometni rituali" sedaj, v obdobju svetovnega prvenstva? Katere tekme si najraje ogledate, za katero reprezentanco navijate?
Sem velika navijačica slovenske nogometne reprezentance, zelo blizu pa mi je tudi italijanska. Med klubi navijam za torinski Juventus. Pripadnost klubu ali reprezentanci pomeni predvsem strast in ponos – občutek, da si del skupnosti.

Tekme rada spremljam – pravzaprav katerekoli. V živo, na stadionu, ko si povsem vpet v dogajanje na igrišču, je to eden najlepših načinov preživljanja prostega časa. Pri ogledu nisem izbirčna, saj v vsaki tekmi najdem nekaj zase. Poseben praznik pa so seveda velika tekmovanja. Evropsko in svetovno prvenstvo sta dogodka, ki ju nikoli ne zamudim, in vsakokrat si ogledam čim več tekem. Tudi na trenutnem prvenstvu smo že videli nekaj izjemnih tekem, vse sem spremljala z velikim užitkom, saj čisto nobena ni razočarala.

Ker "mojih" dveh reprezentanc tokrat ni, sem nekoliko razbremenjena pretiranega navijanja in spremljajočih čustvenih vzponov in padcev. Tako lahko neobremenjeno uživam v tekmah, ki so res vrhunske nogometne predstave.

Ko igrajo Slovenija, Juventus ali Italija, tekme vedno doživljam zelo osebno in se vanje mogoče preveč vživim. Ampak ravno zaradi teh emocij je nogomet tako čaroben.

8. Med odraščanjem ste veliko časa preživeli na Blegošu, kjer je bil vaš oče oskrbnik. Kakšna spoznanja vam ostajajo iz tega obdobja?
Z očetom sem na Blegošu preživela šest poletij, ko je pasel krave in skrbel za planinsko kočo. Življenje je bilo takrat povsem drugačno – brez interneta, brez televizije, brez vsega, kar nam ponuja današnje življenje – le živali in narava. To je način življenja, ki si ga moji otroci danes težko sploh predstavijo – in prav je tako. Čas gre naprej, vsaka generacija odkriva svoje poti in ustvarja svoj svet.

Blegoš mi je prebudil radovednost in željo po raziskovanju. Tam sem vzljubila živali, naučila sem se jih opazovati in razumeti, hkrati pa me je ta izkušnja globoko povezala z naravo. Bila je nepozabna, dragocena in v marsičem edinstvena izkušnja, ki me je zaznamovala za vse življenje.

9. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Ponosna sem, da mi je uspelo knjigo dokončati in izdati. Zelo enostavno bi bilo obupati in najti tisoč in en razlog, zakaj ne bi izšla. Lahko bi prenehala pisati, lahko ne bi vztrajala pri iskanju urednika, lahko ne bi vzela kredita za pokritje stroškov. A sem vztrajala – in prav to je do zdaj moja največja osebna zmaga v življenju.

Knjigo sem posvetila svojim trem otrokom, ki so tudi sami vrhunski športniki. Besedilni del knjige je nastajal tudi zaradi njih – v času, ko sem jih vsako popoldne vozila na treninge po Ljubljani. Ker je bilo najlažje počakati v avtu, sem v tistih urah, ko sem čakala, pisala in tekste prav tam tudi dokončala – na prenosnem računalniku med čakanjem na konec treningov.

Hvaležna sem za to izkušnjo, saj sem s tem tudi sama sebi dokazala, da se čas vedno najde. In predvsem, da je v življenju vredno vztrajati ter slediti ciljem, ki si jih postavimo.

10. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Življenje je kot nogometna tekma – včasih zadeneš, včasih zgrešiš, kdaj se konča neodločeno. A vedno je razburljivo in vedno pride priložnost za naslednjo tekmo.

11. Biti ženska je lepo, ker …?
Biti ženska je lepo, ker vedno znova dokazujemo, da imamo v svetu pomembno in močno vlogo – včasih celo večjo, kot se na prvi pogled zdi. Naše mesto ob moških je enakovredno in ga samozavestno zavzemamo tudi na področjih, ki še vedno veljajo za bolj "moška". Ženske znamo igrati dober nogomet, se nanj odlično spoznamo in o njem tudi pišemo – vsaka na svoj, edinstven način.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.