Kaj je mož najbolj občudoval pri sveti Ivani Beretta Molla?

Sveta Ivana Beretta Molla (1922–1962) je bila italijanska zdravnica, žena in mati štirih otrok. Katoliška Cerkev jo časti kot svetnico zaradi njene globoke vere, ljubezni do družine in odločitve, da je med svojo zadnjo nosečnostjo, potem ko so ji odkrili raka na maternici, sprejela zdravljenje, ki je varovalo življenje njenega nerojenega otroka, čeprav je s tem tvegala svoje življenje. Nekaj dni po rojstvu hčerke je umrla. Leta 2004 jo je za svetnico razglasil papež Janez Pavel II.

Pietro Molla se v knjigi svoje žene spominja kot izjemno občutljive, nežne in vesele ženske, ki je znala ljubezen izražati v vsakdanjih drobnih dejanjih. Že na začetku njune zaroke mu je rekla: "Želim te osrečiti. Povej mi, kaj naj storim, da boš srečen." Po njegovih besedah je prav ob njej prvič zares izkusil srečo.

Najbolj sta ga pritegnila njeno navdušenje in veselje. Po poroki pa ga je še bolj prevzela njena materinska ljubezen, notranja moč in veselje, ki ga ni moglo nič omajati. Njeno življenje je opisal kot hvalnico veselju in zahvalo za Božjo milost.

Ivana mu je pokazala tudi drugačen obraz vere. Sam je odraščal v okolju, kjer je bila vera stroga, zaznamovana s prepovedmi in nekoliko žalostnim vzdušjem. Ob njej pa je odkril vedro duhovnost – vero, ki jo človek živi z veseljem in v kateri je vse dobro, če je srce čisto.

Njena vera je bila tesno povezana z občudovanjem stvarstva. Kot pripoveduje Pietro, je "z Jezusom v srcu" v vsem prepoznavala Božji dar ter se z ljubeznijo in spoštovanjem obračala do vseh ustvarjenih bitij.

Velik pomen je pripisovala tudi pisanju pisem. Verjela je, da zapisana beseda ohranja človekove občutke in spomine veliko bolj kot izgovorjene besede. Pietro je njena pisma hranil vse življenje in zapisal, da je imel ob njihovem prebiranju občutek, kakor da znova sliši njen glas.

Ivana je rada skrbela za svoj videz in se lepo oblačila, vendar je njen mož poudarjal, da njena prava lepota ni izvirala iz zunanjosti. Videl jo je v njenem iskrenem značaju, zaupanju v Božjo previdnost, notranjem miru in materinski ljubezni.

To se je odražalo tudi v družinskem življenju. Možu in otrokom je namenjala veliko pozornosti, topline in nežnosti. Vsakodnevne obveznosti je znala usklajevati z veseljem do življenja. Redno je živela svojo vero, hkrati pa si je vzela čas za koncerte, gledališče in smučanje. V njihov dom je prinašala praznično vzdušje.

Tudi drugi so se je spominjali po njenem naravnem šarmu. Pietro je zapisal, da sta jo zaznamovali odgovornost in prijaznost. Čeprav je imela močan značaj in je bila kot zdravnica zelo spoštovana, ni nikoli izgubila nežnosti, dostojanstva in občutljivosti. Prepričan je bil, da je bila prav ta drža odsev Božje milosti, v kateri je živela. Družinski prijatelji so pogosto poudarjali njeno sposobnost, da je znala opaziti potrebe in želje drugih.

Materinstvo je bilo eno najlepših poglavij njenega življenja. Svoje otroke je dojila tako dolgo, dokler je bilo mogoče. Pietro je ob tem razmišljal, da je materinska ljubezen po svoji globini najbolj podobna Božji ljubezni do človeka, saj je mati najtesnejša Božja sodelavka pri skrivnosti življenja.

Pri vzgoji otrok sta bila popolnoma enotna. Ivana je želela vzgajati tako, kot je bila vzgojena sama – s prepričevanjem, nikoli z nasiljem. "Ne morem razumeti, kako lahko mati udari svojega otroka. Svoje otroke moramo znati vzgajati s prepričevanjem, predvsem pa jih že od najzgodnejših let naučiti, da je vse Božji dar in da je treba ta dar spoštovati."

Pietro je tak način vzgoje brez pomislekov sprejel. Tudi sam je odraščal v družini, kjer so ga starši, predvsem oče, učili spoštovanja do bližnjega. To načelo je po njegovih besedah zaznamovalo vse njegovo življenje.

Čeprav je bilo njuno zakonsko življenje polno veselja, ni bilo brez težkih trenutkov. Ivana ga je že med zaroko opozarjala, da se morata pripraviti tudi na preizkušnje.

Največje so bile njene nosečnosti. Šele po njeni smrti je Pietro spoznal, kako zelo je trpela, saj je pred njim skrbno skrivala večino svojih bolečin. Vedel je za bruhanje in hude bolečine v želodcu, o drugih težavah pa mu ni govorila.

Preizkušnje so prinašale tudi življenjske okoliščine. Družina je nekaj časa živela v hiši znotraj tovarniškega kompleksa, kjer je Pietro delal kot direktor. Med stavkami so iz hiše slišali proteste, on pa se je moral vsak dan prebijati skozi množico demonstrantov. Ivana je vse to prenašala mirno, brez pritoževanja. Prav zaradi te notranje moči si je pridobila spoštovanje in naklonjenost ljudi.

Članek je povzet po odlomku iz knjige Gianna. Santa Gianna Beretta Molla nel ricordo del marito (Ivana. Sveta Ivana Beretta Molla v spominih njenega moža).

Članek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie.