Na svetu je toliko lepote in ljubezni, ljudje pa kljub temu včasih občutimo obup. Izgubimo spodbudo upanja in se počutimo ujeti, ne moremo se otresti strahu, da jutrišnji dan ne bo nič boljši od današnjega. Osredinjamo se na vse, kar gre narobe, in izgubimo izpred oči tisto, kar se je srečno izšlo.
Ljudje pogosto pridejo k meni po duhovnikov nasvet, ker jih skrbijo njihovi občutki obupa. Ne morejo se otresti vztrajnega dvoma, ki jim sledi po preteklih neuspehih. Življenje prinaša svoje izzive in zato jih skrbi, da jih Bog nima več rad ali da si ljubezni celo ne zaslužijo.
Drugi ne obupujejo zaradi zunanjih okoliščin, ampak zaradi svoje notranjosti. Bojijo se za svoje zveličanje, ker se ne morejo otresti grešne razvade in so prepričani, da se ne bodo nikoli več mogli spremeniti. Ko se človek tako dolgo bori s slabimi navadami, je skušnjava, da bi nazadnje obupal, zelo velika.
Obup je več kot zgolj doživljanje tesnobe ali žalosti. Obup predstavlja prostovoljno in popolno opustitev upanja. Oseba, ki jo je obup povsem preplavil, se lahko odloči, da ne bo več hodila k spovedi, ali pa namerno opusti poskuse, da bi obvladala svojo razvado. Takšna oseba si bo morda nehala prizadevati, da bi izboljšala svoje življenje, morda bo nehala marljivo delati, ker se ji to zdi nesmiselno. Ker pa je obup pozitivno dejanje volje, ki je v nasprotju z dobrim, je pravzaprav neke vrste greh.
Veliko upanje imam za ljudi, ki mi postavljajo vprašanja o obupu. Že samo dejstvo, da se o tem z menoj pogovarjajo, pomeni, da očitno še niso obupali. Še vedno se borijo. Spodbujam jih, da še zdaleč niso izgubljeni, čeprav so na majavih tleh. Nikogaršnji grehi niso preveliki, da jim ne bi mogli biti odpuščeni, in nikogaršnje grešne razvade niso tako globoko zakoreninjene, da jih ne bi bilo mogoče odpraviti. Tudi ko hodimo po globeli smrtne sence, je Bog z nami.
Vem, da je to res, saj sem se nekoč sam bal, da določenih stvari pri sebi ne bom nikoli zmogel spremeniti. Ne morem vam povedati, kolikokrat sem si obljubil, da se v pogovoru ne bom osredinjal zgolj nase, in se opominjal, naj dejansko prisluhnem sogovorniku ter pokažem zanimanje zanj, in kako sem tudi po takšnem ravnanju z družabnega srečanja odšel slabe volje, ker sem prekršil vsa svoja pravila. Kolikokrat sem si očital, da sem izgovarjal nesmiselne in prevzetne besede, s katerimi sem poveličeval samega sebe? Hotel sem nehati, pa tega nisem zmogel. To je bila nekakšna prisila, ob kateri sem bil povsem nemočen. Izgubil sem upanje, da bom kdaj premagal svoj jaz.
Kako se lahko izognemo obupu in vdaji? Kako naj se znebimo slabih navad, ki so bile tako dolgo del našega življenja?
Sv. Klavdij de la Colombiere ima v svoji knjigi Božja previdnost nekaj odličnih misli. Colombiere je bil nekoč duhovni voditelj sv. Marjete Marije Alacoque in predstavljam si, da mnogi njegovi vpogledi izvirajo neposredno iz izkušnje miru in upanja Presvetega Jezusovega Srca.
1Svoje grehe si predstavljajte kot darove
Njegov prvi nasvet, ki ga nisem zasledil nikjer drugje, je resnično nekaj posebnega. Colombiere svetuje, naj k svojim grehom pristopimo s povsem drugačnim načinom razmišljanja. Namesto da bi obupovali nad razsežnostjo preteklih grehov, misleč, da jih ni mogoče odpustiti, ali da bi opustili prizadevanja za premagovanje trenutnih grehov, Colombiere piše: "Ob smrti, ko me bodo mučili moji znani in neznani grehi, bom vse skupaj zgrabil in jih vrgel pred Gospoda, da jih bo uničil ogenj njegovega usmiljenja. Večji so, hujši se mi zdijo, z večjim veseljem mu jih bom izročil, ker bo moja daritev toliko bolj vredna njegovega usmiljenja."
Naučil se je, da nad velikostjo in resnostjo svojih napak ni obupal, pač pa je nanje gledal kot na še večjo in še boljšo žrtev, ko se jih bo končno znebil. Naše pomanjkljivosti niso breme, temveč priložnost. Vendar le v primeru, če ne obupamo.
2Zaupanje v predajo
Zaupanje v predajo je edina pot do miru in sreče, meni sv. Klavdij de la Colombiere. Tesnoba in obup nas preplavita, ko poskušamo nadzirati vsak vidik samega sebe. Ne moremo nadzirati vsega, zato smo obsojeni na neuspeh, če se pretvarjamo, da je to mogoče.
Če nadzor prepustimo Bogu, potem vse ovire, naj bodo notranje ali zunanje, postanejo odrešilna zdravila ljubečega Očeta. Vsi njegovi načrti za nas so dobri, zakaj bi torej obupali?
3Ohranimo upanje
Če je obup greh proti upanju, je smiselno, da si zavestno prizadevamo za več upanja, saj je to najboljše zdravilo proti obupu. Kljub številnim padcem v pregrehe ali težavam v življenju upanje trdno vzdržuje zavest, da smo ljubljeni in cenjeni. Na tem svetu je veliko lepote in prihodnost bo vedno svetlejša. Če drugega ne, lahko sredi svojih težav ohranjamo upanje, da nas bo Bog odrešil.
Ne obupajte. Obup je duhovna past, zaradi katere se osredinjamo na neuspeh, toda sv. Klavdij de la Colombiere trdno verjame, da upanje celo naše najtežje preizkušnje spremeni v morebitne žrtve ljubezni, ki jih darujemo Bogu. Navsezadnje imajo te žrtve preobrazbeno moč in to, kar bomo nekega dne postali, je razlog za praznovanje.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.















