“Če otrok ob tebi začuti, da je pomemben, si zanj naredil ogromno”

Majo Martino Merljak poznamo kot igralko, voditeljico in osebo, ki tudi o težkih temah govori zelo neposredno in brez olepševanja. V zadnjih letih je odkrito spregovorila o izgorelosti, tesnobi in terapiji, ker se ji zdi, da je duševno zdravje še vedno tabu.

Kot mama je močno vpeta tudi v življenje skupnosti, v kateri odraščata njena otroka. Ena od izkušenj, ki jo je v zadnjem času posebej zaznamovala, je projekt Skupaj za mizo.

Gre za skupnostni projekt četrtošolcev Osnovne šole Zalog, staršev, zaposlenih in zunanjih sodelavcev, v okviru katerega so otroci pripravljali Restavracijo za en dan. Projekt je nadaljevanje lanskoletnega sodelovanja med šolo, starši in učenci razreda, ki je na šoli veljal za izjemno problematičnega in katerega učenec je bil tudi Majin starejši sin.

Učenci so v projektu prevzeli zelo konkretne vloge: kuhali so, stregli, pripravljali scenografijo, nastopali, skrbeli za obveščanje javnosti, iskali sponzorje in na različne načine prispevali svoj del. Maja je s ponosom razlagala o projektu, a hkrati ves čas poudarjala, da to ni njen projekt, ampak nekaj, kar je ustvarila skupnost.

Ko sva se pogovarjali o projektu, njenem sodelovanju s šolo in o tem, kako se je vse skupaj začelo, me je presenetil in navdušil njen odgovor: "Najprej je bila težava."

Pri tem je imela v mislih dejstvo, da je bil razred njenega sina označen za izjemno problematičnega, med učenci je prihajalo do nasilja, konfliktov, nezdrave tekmovalnosti …

Ko sta bila z možem že skoraj odločena, da bosta otroka zaradi vseh teh težav prepisala na drugo šolo, sta oba začutila, da ne delata prav. "S tem bi ju naučila, da je od težav najbolje zbežati, kar pa bi bila zelo slaba popotnica za njuno življenje. In kdo lahko zagotovi, da bi bilo na drugi šoli kaj bolje?"

Maja nadaljuje, da težave, ki jih opisuje, niso resničnost enega razreda, ampak zrcalo današnje družbe. "V trenutnem svetu prevladuje individualizem, tekmovalnost, primanjkuje pa nam občutka za skupnost. Potem pa pričakujemo od otrok, da se bodo kakovostnih odnosov naučili kar sami od sebe. Mislim, da je to precej iluzorno."

Priznava, da je bila na sestankih v šoli na začetku tiho in v ozadju, saj si je mislila: "Zakaj bi se obremenjevala, če vem, da moj otrok ni med problematičnimi. S tem naj se ukvarjajo drugi." In prav v tem sedaj vidi problem: "Šola in starši preprosto ne smemo stati na nasprotnih bregovih in potem v nedogled kritizirati en drugega."

Močno jo je nagovorilo predavanje, ki ga je prav na to temo organizirala šola, na katerem so poslušali o prevzemanju odgovornosti in tem, da lahko prav vsak po svojih zmožnostih prispeva k boljšim odnosom. In to čisto konkretno – s svojimi talenti. Predavatelj jih je nagovoril k aktivnemu vključevanju, s katerim bi fokus pozitivno preusmerili iz "kdo je kriv in kdo ne" v skupno iskanje rešitve – na skupno težavo.

Zelo blizu ji je preprost princip: usesti se, pogovoriti se, povedati si stvari. Tudi pri svojih otrocih je že večkrat videla, da se da marsikaj rešiti, če odrasli ne stopijo v pogovor samo kot tisti, ki popravljajo, obtožujejo ali rešujejo, ampak kot tisti, ki ustvarijo prostor, da se lahko otroci izrazijo.

Pri otrocih jo je najbolj nagovorilo to, kako zelo potrebujejo občutek, da so pomembni. Ne pomembni v smislu, da morajo biti najboljši, najglasnejši ali najbolj izpostavljeni, ampak da nekdo vidi njihov prispevek, tudi če je majhen.

"Osnovna ideja je bila pravzaprav zelo preprosta: da se povežemo prek skupnega cilja in da vsak prispeva svoj del." Pri nekaterih otrocih je videla velike korake v osebnostnem razvoju, ker so začutili, da so pomembni in da so del nečesa velikega.

Maja opaža, da otroci od odraslih res močno potrebujejo občutek, da so slišani in da njihovo mnenje tudi šteje.

"Tega ne zaznavam samo pri svojih sinovih, ampak tudi pri njunih prijateljih, ki se pogosto oglasijo pri nas. Navadno brkljam okoli hiše in radi pomagajo, še posebno na vrtu, tako da smo skupaj. In ravno zato, ker sem navadno sredi dela in ne v fazonu 'rešujemo probleme', sem spoznala, kako je res pomembno tako v življenju še posebno pa pri vzgoji, da se čim dlje vzdržimo komentarjev in najprej zares poslušamo. Meni osebno to ne gre zlahka, priznam, ampak počasi prepoznavam, kakšno moč ima poslušanje brez kritike, pridige ali rešitve. Otrokom se kar odpira. Prosto pripovedujejo, kaj jih jezi, kaj jih je prizadelo … Včasih postavim podvprašanje, včasih seveda tudi komentiram, včasih pa mi celo uspe dojeti, da namen tega besednega izliva najverjetneje sploh ni bila želja po komentarju ali rešitvi."

Ko jo vprašam, kaj bi svetovala šolam, preden začnejo z novim šolskim letom, še posebno, če bi se lotili podobnega koncepta, kot so ga zadnji dve leti peljali v OŠ Zalog s programom Skupaj za mizo, skromno pove, da ni ekspert in da lahko govori le iz svoje izkušnje.

"Najprej bi svetovala, da morda ne začnejo z megalomanskim projektom, kot smo ga peljali letos z Restavracijo za en dan, čeprav je bilo zelo lepo in otroci, pa tudi marsikateri starši, so že takoj naslednji dan rekli, da bi takoj ponovili. Vsekakor pa je moje mnenje, da bi morali v kurikulumu ustvariti prostor za aktivno in redno učenje socialnih veščin – ki jih manjka ne samo otrokom, pač pa še bolj odraslim. Vedno me po svoje nasmeji, ko kakšen odrasel človek reče, da se tudi mi nismo tega učili v šoli, pa jih vseeno obvladamo, ker ravno pri njih prepoznavam največji manko v dobri, pozitivni komunikaciji, predvsem pa v pozitivnih odnosih. Glede na to, kako normalno je postalo, da se otroci med sabo prizadenejo in se jih bolečina pogosto sploh ne dotakne več, mislim, da je preprosto nujno, da se v šolah 'uzakoni' prostor za učenje odnosov, socialnih veščin, komunikacije, samoregulacije, pogovora o čustvih. Tega je po mojem v šoli premalo in ne, življenje nas samo ne nauči nujno, kaj so to dobri, zdravi odnosi. In mislim, da kot družba lovimo zadnji vlak za spremembo."

Pravi, da mnogi šolo še vedno vidijo predvsem kot prostor pridobivanja znanja, kar se ji seveda zdi pomembno, a se sprašuje, ali je res dovolj, da otrokom dodajamo nove predmete in novo snov, ob tem pa premalo govorimo o tem, kako živeti drug z drugim.

Maja se je pred nekaj leti soočila z izgorelostjo, ki jo je ustavila in prisilila, da je na življenje in nase začela gledati drugače. Prej so bile pomembne kljukice, kaj vse želi narediti, urediti, potem pa je videla, da to ni vse.

Psihiatrinja, ki jo je spremljala v procesu zdravljenja, ji je dejala: "Maja, kakor te poznam, boš za izkušnjo izgorelosti nekoč hvaležna." Ker je perfekcionistka in vajena, da lahko vse uredi sama, se ji je ta misel v tistem trenutku zdela popolnoma zgrešena. "Skoraj sem jo mislila nekam poslati," prizna, a danes razume, kaj ji je želela sporočiti.

Soočanja z izgorelostjo se je lotila v skladu s svojim značajem – funkcionalno in sistematično. Naredila je vse, kar so ji rekli. Pisala dnevnik, delala vaje, sodelovala v procesu.

"Nekoliko ironično je, ker me je verjetno prav perfekcionizem pripeljal do izgorelosti, po drugi strani pa mi je funkcionalnost tudi pomagala, da sem relativno hitro ozdravela."

In res je začela spoznavati sadove izgorelosti. "Spoznala sem, da so odnosi veliko pomembnejši od funkcionalnosti."

Največji od darov, ki ji jih je dala izgorelost, je spoznanje, da ni nič samoumevno. A to ni prišlo čez noč. Dobila je navodilo, da mora vaditi hvaležnost in na začetku se je tega, spet po svoje, lotila zelo rutinsko in racionalno, ker so ji tako naročili.

"Rekli so mi, naj se zahvaljujem za običajne stvari. In sem začela: 'Hvala za oči. Hvala za to in ono …'"

Potem pa se je začelo čez čas v njej nekaj premikati. Pojavil se je resničen občutek hvaležnosti. "Prav spomnim se tega trenutka. Takrat sem razumela, zakaj ljudje rečejo, da je hvaležnost pot do miru. Ko jo res začutiš, se tvoj pogled razširi. Čisto nič ni samoumevno!"

Hvaležnost zdaj skuša negovati tudi doma. Z otrokoma se pred spanjem pogovarjajo, za kaj so hvaležni. "Starejšemu grem s tem včasih na živce, mlajši je bolj za," pripoveduje v smehu. A vztraja. "Tudi če sta hvaležna samo za to, da ju bom zdaj končno pustila spati, ali za to, da sta na treningu dala veliko golov."

V obdobju, ko se je soočala z izgorelostjo, je hodila na terapijo in s tem nadaljuje še danes. "Da sem dosegla kakšen premik na določenih področjih, je trajalo zelo dolgo, včasih tudi do dve leti," priznava. Kot pravi, je to dolgotrajen proces, v katerem najprej sploh spoznavaš svoje misli, vzorce, odzive, šele nato jih lahko spreminjaš.

Prav zato jo zmoti mnenje nekaterih ljudi, ki so razočarani, ker terapija ne deluje takoj. "To je tako kot trening. Ne moreš reči: 'Saj sem bil petkrat ali desetkrat, pa mi ni pomagalo.' To je bedarija in je tako, kot bi samo povohal telovadnico. Terapija je rešitev, ampak ne instant."

Veliko ljudi jo vpraša, zakaj o svoji izkušnji govori tako odprto. Njen odgovor je preprost: "Zakaj bi me bilo sram? Česa znotraj te izkušnje bi se morala sramovati?"

Bolj kot sram čuti jezo, ker je duševno zdravje še vedno tabu in ker se o tem še vedno premalo govori. "Prepričana sem, da bi lahko veliko smrti preprečili, če bi ljudje prej slišali: 'Nisi edini, nisi čuden, tukaj sem zate, pomagal ti bom poiskati pomoč."

Zdi se ji pomembno tudi, da o vsem tem govori s svojima otrokoma. V obdobju najhujše izgorelosti in tesnobe je odšla tudi na psihiatrično kliniko po odgovor, ali res dela vse prav in ker je sin enkrat želel z njo, ga je vzela s seboj.

Pozneje ji je prav ta izkušnja pomagala, ko je tesnobo občutil on. "Rekla sem mu: 'Se spomniš, ko sva bila v tisti dolgi čakalnici in se skrivala in lovila? Takrat sem tudi jaz čutila zelo močno tesnobo, zato vem, kako se ti zdaj počutiš. In takrat sem šla k tistemu zdravniku, ker sem potrebovala njegovo pomoč. Potrebovala sem pogovor z njim.' Zdi se mi dragoceno, da otrok vidi, da to ni tabu. Vsakemu se lahko zgodi, da potrebuje pomoč in prav je, da jo poišče, saj se vedno da pomagati."

Kot pravi, prav zato govori o vsem tem. Ne zato, ker bi želela govoriti o sebi in iz svoje ranljivosti delati "šov", ampak ker verjame, da lahko njena izkušnja morda odpre kaka vrata in druge opogumi, da poiščejo ustrezno pomoč.