Odločitev je svoboda: Ana Paljk na Madagaskarju

"Kdaj sem se odločila, da grem na Madagaskar? Ne vem. To je bilo ves čas v meni. Oditi v Afriko, pomagati domačinom. Morda idealizirana podoba, a ideja je bila prisotna," pripoveduje Ana Paljk, rojena Golob.

Po mojem bivanju na Madagaskarju sva se srečali v Celju. V njenih modrih očeh še vedno žari tista malgaška želja po življenju – iskrice, ki niso ugasnile. V njih je nekaj podobnega, kar sem prepoznala tudi v Petrovih.

Po srednji šoli je študirala modno modelarstvo v Mariboru in se pripravljala na misijon. "Vseeno mi je bilo, kam. Vedela sem, da me bo pot vodila tja, kjer me potrebujejo." Obiskovala je teološko šolo in se učila francoščino. "Čutila sem močan Božji klic – odločnost poti, ki me je pripeljala na Madagaskar."

Na pot se je nekaj dni po 21. rojstnem dnevu kot laiška misijonarka podala januarja 1993. "Danes, ko je moj prvi otrok star skoraj toliko … vidim, kako neustrašna sem bila."

Tri leta je živela na vasi, kamor civilizacija še ni segla. Preden je prispela na jug, je teden dni živela v Antananarivu. "Peter me je odpeljal na smetišče: kamnolom, gola kapelica, polni tovornjaki in ljudje, ki so se zapodili v odpadke. Brez hiš in vasi, grozni rovi med smetmi, kjer so živeli prašiči, psi, otroci … in grozen smrad."

Na tisoč kilometrov dolgo pot proti jugu je čakala več dni, brez telefonov in interneta. Na pol poti do misijona je zbolela za prvo malarijo. Po dveh dneh je prispela v vas brez elektrike in vode. In ravno tu je nekaj let pred njenim prihodom svojo pot na Madagaskarju začel tudi Peter Opeka. "Ko je odšel prvič v prestolnico, je tam tudi ostal. To so bili začetki Akamasoe." S Petrom se je srečevala enkrat letno. Velik in svet človek je, pravi, ob katerem se vpraša, ali živi, kot je najbolj prav. 

"Karizmatik. Ravno zato, ker se je v celoti (pre)dal Bogu, da lahko dela z njim in prek njega. Je kot prevodnik, ki dopušča, da lahko z njegovo pomočjo spoštuje in ljubi ljudi. Nobena beseda ne more zaobjeti vsega, kar Peter je."

V njej je nenehno odzvanjal kontrast: med bedo in boleznijo ter na drugi strani silovito voljo do življenja. "To je gibanje. Ples. Ko so me otroci naučili novo malgaško besedo, so plesali okoli mene. Ta sla po življenju me je ves čas nagovarjala."

V tretjem letu je vodila gospodinjsko šolo in povabili so jo, naj v oddaljeni postojanki vodi tečaj šivanja. Do tja je šla peš. Petdeset kilometrov. "Ob vikendih so prihajali k meni. 'Ne moremo te pustiti same,' so rekli. 'Mi smo tvoja družina.'"

Malgašem je družina sveta. Niso razumeli, kako je lahko zapustila svojo. Sprejeli so jo šele, ko so videli, da zna živeti kot oni. Ko se je vrnila v Slovenijo, je doživela kulturni šok. Začele so se notranje borbe. Težko je gledala zavrženo hrano. Na Madagaskarju namreč nihče ne vpraša, kaj bo danes za kosilo.

Ob njenem pripovedovanju dojemam, kaj se mi je pravzaprav dogajalo v teh slabih dveh tednih bivanja pri Petru. Ko prehranjevanje postane golo prehranjevanje in ne razmišljaš o tem, kaj bi si želel na krožniku.

"Na misijon sem odšla z denarjem, ki so ga misijonarji zbrali v Sloveniji. Kupili smo šivalne stroje na ročni pogon. Tam namreč ni bilo stolov in elektrike, sedeli smo na tleh."

Učila je tudi krojno risanje, tako moške kot ženske, željne znanja. "Delo misijonarja pomeni biti dober človek, pošten, se truditi za resnico, ne povzročati hudega, vestno odgovarjati za dejanja, ki morajo odzvanjati veliko ljubezni, kot je rekla sv. Mati Terezija." 

Prelistajte knjigo Peter Opeka, ostani z nami

Na misijon ni šla spreobračat ljudi. "Čutila sem Božji klic. In moja pot je bila odgovor nanj. Danes se sprašujem, kdo bo vplival na moje življenje, da bom boljši človek, da bo moje življenje polnejše in plemenitejše. To je širina in širokoglednost, ki sem jo dobila na Madagaskarju."

Ko se je prvič z avtom peljala na drugo postojanko, ji je počila guma, pripoveduje. Pod sedežem je imela dvigalko, a je ni mogla izvleči. V terenskem vozilu je nameravala prenočiti in počakati, da se zdani.

"Kar naenkrat se mi približajo moški, z lopatami v rokah. Vračali so se s polja. Ogledovali so si avto in mene. Z brega so začeli kotaliti veliko skalo. Zapeljala sem s ceste, druga dva pa sta začela kopati jamo pod kolesom. Skalo so nastavili pod glavno os in dvignili avto. Menjala sem gumo, zakopali so luknjo, zahvalila sem se jim in šla naprej."

Rojena je bila v Šentjurju pri Celju. Ko se je po treh letih vrnila z Madagaskarja, so jo zaposlili v Duhovno posvetnem centru Sv. Jožefa v Celju. Nekaj let je vodila priprave za laiške misijone, potem pa se je po desetih letih preselila v Ajdovščino in se poročila. Več kot deset let je kot animatorka delala v domu upokojencev Nova Gorica.

"Zdaj sem vodja v Hiši dobre volje, v dnevnem centru za starejše v Ajdovščini. In tako se moje poslanstvo nadaljuje. Nič manj in nič več vredno, kot je bilo na Madagaskarju."

Tudi njen mož je bil laiški misijonar v Zambiji. Imata štiri otroke, vzgojene z načeli, naj ljubijo življenje in Boga "Rada bi jim dala širino, da bi znali spoštovati in sprejemati človeka takšnega, kakršen je. Odkar sem sama z njimi, se še toliko bolj zavedam, kako dragoceni so prijatelji in močna vera. Želim si, da bi sledili svojemu poslanstvu, bili izpopolnjeni, srečni, predvsem pa dobri ljudje. In če bom to dosegla, bom zase svetnica. Možu v čast in spomin."