Gregor Anton Capuder je eden od petih letošnjih novomašnikov, doma pa prvi sin očetu Romanu in mami Marjeti, ki je bila rojena v Argentini, ter starejši brat Alenki, Marjani, Andreji in Matjažu. Pogovor je nastal za novomašno izdajo revije Naša družina, ki je priloga tednika Družina.
Iz kakšne vzgoje se rodi duhovniški poklic?
Roman: Nikoli nismo stremeli k temu, da bi imeli čim več materialnih dobrin, temveč sva se trudila, da bi se naučili samostojnosti, dela in poštenosti. Otrokom lahko daš bogastvo, a če jim nisi dal osnovnih vrednot, jim nisi dal nič. Mislim, da je treba vzgajati enostavno – slediti vrednotam, ki smo jih že mi prinesli od doma, predvsem preprosto, a globoko vero.
Marjeta: Pri vzgoji sva si prizadevala za poštenost in delavnost. Prihajam iz Argentine, iz Buenos Airesa, kjer sem odraščala v slovenski skupnosti. Zame je župnija tukaj kot slovenska skupnost, ki sem jo imela tam. Normalno se mi je zdelo, da otroci hodijo k verouku, da sodelujejo v cerkvenih pevskih zborih, pri oratoriju … To sem ves čas podpirala in jih iz ozadja spodbujala. Skupaj smo vedno hodili k maši, saj verjamem, da je zgled tisti, ki šteje. Če sam ne hodiš v cerkev, ne moreš tega zahtevati od otrok.
Roman: Marjetina starša sta bila v Buenos Airesu aktivna člana slovenske skupnosti. Oče je velikokrat pomagal duhovnikom, mama pa je kuhala zanje. Tudi pri nas doma je bilo podobno. Moja pokojna sestra Metka, Gregorjeva krstna botra, je bila redovnica.
Je bila Gregorjeva odločitev za vas presenečenje ali ste jo morda celo pričakovali?
Marjeta: Zame je bila novica sprva šok.
Roman: Tudi mene je presenetila. Zadnje dni sem nekako slutil, da gre v to smer, nikoli pa ga nisem naravnost vprašal, o čem razmišlja. Veliko je zadržal zase.
Alenka: Nihče od nas tega ni pričakoval. V naši župniji je bilo na pastoralni praksi precej bogoslovcev. Gregor se je z njimi družil, kar ni bilo nič neobičajnega, ker smo bili vsi del mladinske skupine. Nismo pa pričakovali, da se bo odločil za isti poklic.
Kako ste sprejeli to odločitev?
Marjeta: Sama pri sebi sem rekla: "Če je to to, naj bo! Saj ima šest let študija – bo že videl, ali je to zanj." Vsako leto je bil bolj navdušen in to sem razumela kot Božjo voljo.
Roman: Spoštovala sva njegovo odločitev, verjela sva, da je trezna in gospodarna. Povedala sva mu, da je to lep poklic, ki pa je tudi zelo težek in odgovoren, a če bo v njem našel srečo, jo bova tudi midva.
Gregor: Tisti večer smo zelo lepo zaključili. Starša sta mi povedala, da sem pri tem svoboden. Veliko tolažbo so mi dali tudi z vedenjem, da sem doma vedno dobrodošel.
Alenka: Zelo smo si različni in vsak se je sam odločil, kaj bo počel. Jaz sem računovodkinja, Marjana zaključuje študij glasbene pedagogike, Andreja študira babištvo, Matjaž pa strojništvo. Zdi se mi, da smo prav zato lahko bolj samozavestni in samostojni pri tem, kar delamo. Opazili smo, da je Gregor po tem, ko nam je povedal, da gre v bogoslovje, postal mnogo bolj miren.
Odločila sta se za veliko družino. Kaj je bilo pri tem najlepše in kaj najtežje?
Marjeta: Želela sva si več otrok, nisva pa določila, koliko. Mož izhaja iz družine s šestimi otroki, pri nas smo bili štirje. Normalno se nama je zdelo, da bova imela več otrok. Težje bi bilo, če bi imela samo dva otroka. Naši so se veliko igrali med sabo in nisem imela veliko dela z njimi. Malo več sem vrgla v lonec, pa je bilo skuhano.
Gregor: Ko sta šla mami in ati v službo, sva z Alenko pripravila zajtrk še za mlajše, po šoli pobrala koga v podaljšanem bivanju, pogreli smo si kosilo …
Roman: Skrbeli so drug za drugega. Ne bom rekel, da ni bilo nikoli težko, smo pa vedno znali ukrepati. Imamo tudi vrt in njivo, na kateri pridelujemo zelenjavo. Želela sva, da tudi otroci vidijo motike in da vedo, kako kaj zraste. Ko so prišla na vrsto večja dela, kot je bilo pobiranje krompirja, smo vsi sodelovali.
Alenka: To so lepi spomini, a ko je bilo treba v soboto zjutraj ali med počitnicami na njivo, se nam je to zdelo zelo mučno. Raje bi spali.
Gregor Anton je vajin prvi otrok. Se še spominjata časov, ko ste bili samo trije?
Andreja: Takrat je bilo najlepše. (smeh vseh)
Roman: Ko sem dobil prvega otroka, sem začutil, da smo postali družina.
Marjeta: Življenje se je spremenilo. Poročila sva se skoraj pri tridesetih. Leta 1995 sem prvič prišla na obisk v Slovenijo – moj oče je Moravčan in sem prišla sem spoznavat svoje korenine, kjer sem spoznala Romana, malo sva si dopisovala, nekajkrat preletela ocean, po letu dni pa sva se poročila.
Kaj vam ostaja največja popotnica za življenje, ki ste jo prejeli doma?
Marjana: Od velike družine in bivanja v njej mi ostaja znanje, kako graditi pristne odnose z drugimi in odprtost. Da ne gledaš samo nase, ampak opaziš stisko drugega in poskrbiš zanj.
Andreja: Delavnost. Ne bo nam vedno vse dano, ampak bomo morali v vse vložiti trud.
Gregor: Starša sta nas vedno znala motivirati: namesto pobiranja krompirja smo imeli "krompirček party". Ko smo morali žagati drva, smo imeli "polenček party". Če kdo ni hotel pojesti juhe iz blitve, je juha postala "Shrekova juha". Zdaj, ko ne živim več doma, to prav pogrešam. Znala sta osmisliti stvari, jih narediti unikatne.
Roman, vi ste župnijski ključar. Zakaj se vam zdi pomembno sodelovati v Cerkvi? Pa ostali?
Roman: Če pripadaš neki skupnosti, moraš v njej sodelovati s svojimi talenti. Sem cerkveni pevec, ključar, sodelujem v gospodarskem svetu. Vsako leto skuhamo večerjo za animatorje, pomagamo pri pripravi drv za župnišče in ostalih projektih.
Marjeta: Sama sem članica ženske molitvene skupine in se, ko je treba kaj postoriti v župnišču ali cerkvi, rada odzovem. Punce so katehistinje in skavtske voditeljice, Marjana vodi mladinski pevski zbor, Matjaž je ministrant, vsi so animatorji in člani mladinske skupine.
Gregor: Z vsem tem razvijamo sebe. Ko ti je zaupana majhna odgovornost, jo vzameš za svojo.
Prispevek v daljši obliki je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
