Kako ohranjati dobre odnose s sorodniki, ki ne verujejo

Če je človek katoličan, v njegovi razširjeni družini pa je večina nekatoličanov, to lahko povzroči določena trenja. Ko se na petek zberete pri večerji, nihče ne razume, zakaj ne jeste pečenke. Na družinskih počitnicah povzročite neprijetne spremembe v urniku, ker se ne morete odpraviti na raziskovanje novih krajev, dokler ne ugotovite, kdaj je nedeljska maša v najbližji župniji.

Pojavljajo se moralni pomisleki o tem, kako ravnati z brati ali sestrami, ki neporočeni živijo s svojimi partnerji, ali kaj, če sploh, reči teti, ki glasno podpira splav in o tem nenehno govori med božičnim kosilom. Morda se sprašujete, ali je prav, da se stari starši, ki so imeli ob koncu tedna na obisku vaše otroke, v nedeljo z njimi odpravijo k protestantskemu obredu, ali pa morate odločno posvariti svojega brata, naj pred otroki ne zbija šal, uperjenih proti katoličanom.

Za spreobrnjence in katehumene so tovrstne skrbi precej pereče in se lahko celo stopnjujejo v burne prepire. Predvsem v zahodnih državah, kjer je med kristjani veliko pripadnikov protestantskih Cerkva, se starši morda počutijo izdane, ko njihov otrok zapusti Cerkev, v kateri je bil vzgojen, in se pridruži katoliškemu občestvu. V določenih primerih lahko pride celo do razkola v družini. Odnosi se lahko čez nekaj časa umirijo, toda zajedljivi komentarji na račun katoličanov nikoli povsem ne izginejo.

Nekoliko drugačni, toda prav tako resni so pomisleki v katoliških družinah, v katerih so nekateri člani zapustili Cerkev in bodisi povsem opustili versko življenje ali pa se odločili za protestantsko vero. Ti morda včasih malce pokomentirajo, kako slabo so se počutili v Katoliški Cerkvi, in kar ne morejo verjeti, da njihovi sorodniki še vedno vztrajajo v veri. Ali pa so ločeni, načrtujejo novo poroko in ne razumejo, zakaj katoličani v njihovi družini temu nasprotujejo. Morda k maši pridejo le za božič in veliko noč in takrat pristopijo k obhajilu, pa bi bilo dobro, če bi se človek z njimi o tem pogovoril, vendar je vsem skupaj malce neprijetno.

Na kratko: če ste edini dejavni katoličan v družini, zna biti precej pestro – lahko se vrstijo prepiri, obtožbe, pripisovanje krivde, celo prikrito nasilje in občutki izključenosti. Morda se sprašujete, kako se s tem soočiti. Bodo napetosti kdaj izginile?

Po mojih izkušnjah se lahko napetost znatno zmanjša, če se imajo družinski člani resnično radi ter se mirno in odkrito pogovarjajo med seboj. Ko sem se sam spreobrnil, moji starši niso bili pretirano zadovoljni. Pa jih povsem razumem. Kar se njih tiče, sem sprejel slabo odločitev in so me želeli od tega odvrniti, ker me imajo radi. Na začetku smo imeli nekaj napetih pogovorov na to temo in še vedno se občasno pojavi kakšen nesporazum, toda z leti smo se počasi vsi umirili.

Po spreobrnjenju sem dokaj hitro spoznal naslednje: čeprav sem v prvem navdušenem navalu svojega novo odkritega katolištva o tej izkušnji želel govoriti z vsemi, to ni bila pretirano odgovorna tema za pogovor z mojo družino. Moje navdušenje jih je dobesedno odvračalo; morda se jim je zdelo celo pokroviteljsko. Jaz pa katolištva resnično ne bi rad spremenil v nadležno prodajno ponudbo. Tovrstno neobzirno evangeliziranje ljudi navsezadnje samo odvrača od vere. Tudi če sem zadovoljen, da sem "nekaj povedal" in "zagovarjal evangelij", moje samozadovoljstvo ne sme biti bistvo. Bistvo je, da si prizadevam biti glasnik Cerkve, ki bo znal ljudi pritegniti k veri.

Včasih se je težko upreti, da ne izbruhnemo kakšne katehetske resnice ali moralnega očitka, vendar takšen pristop ni nikomur v pomoč. Obstaja pa nekaj smernic, ki jih lahko upoštevamo.

Če želimo, da bi ljudje spremenili svoje mnenje, prepiri niso učinkovito sredstvo. Prepir ima pravzaprav pogosto ravno nasproten učinek. Ko ljudje začutijo, da nekdo ogroža njihova prepričanja, se teh še močneje oklenejo. Morda se zdi zadovoljujoče, če se prepiramo z družinskimi člani, ki niso katoličani, vendar to ne vodi nikamor.

Kaj pa bi dejansko lahko pomagalo? Vaše radostno in srečno življenje. Vaš življenjski način je najboljši argument. Brez odvečnih besed. Ni se vam treba opravičevati za svoja katoliška prepričanja in jasno vam mora biti, da resnica ni subjektivna. Resnica ni vaša, resnica je Božja, toda to ne pomeni, da je pametno, če se o njej nenehno in stresno prepiramo.

Potrpežljivost je nujna. Ljudje znamo biti precej okosteneli. Brez razloga smo trmasti. Ne maramo sprememb. Ne moremo pričakovati, da bodo družinski člani, ki niso katoličani, hitro sprejeli naša prepričanja. Morda jih ne bodo nikoli sprejeli, morda pa bo to trajalo več let. Ni naša naloga, da jih silimo v določen način razmišljanja; naša naloga je, da jih imamo radi.

Večkrat sem poskusil na silo spodbuditi pogovor, toda ugotovil sem, da se bodo pogovori začeli povsem spontano in naravno, če bom potrpežljiv. Morda me bo kakšen sorodnik kaj vprašal, in posledično, ker je on vprašal mene, lahko povsem svobodno na nežen, toda jasen način predstavim katoliški pogled na določeno temo. Ugotovil sem, da potrpežljivo čakanje na takšna povabila obrodi veliko več sadov kot kateri koli drug pristop.

Vsaka družina je drugačna, zato se tudi odnosi med posameznimi sorodniki razlikujejo od družine do družine. Pozorni morate biti na to, kako se na katolištvo odziva vaša družina. Ali se razburjajo, ko govorite o svoji veri, ali si želijo izvedeti več? Ali prisluhnejo, ko jim ponudite moralni nasvet, ali jih to odvrača? Ali jim lahko poveste zahtevne resnice ali je to v preteklosti že škodilo vašemu odnosu?

S pomočjo preudarnosti ugotovite, ali je pogovor dobrodošel ali naj ga bo čim manj. Preudarnost vas bo usmerila tudi do drugih, bolje premišljenih pristopov. Morda so vaši sorodniki bolj odprti za pogovor o katoliški veri z nekom drugim, ne z vami. Morda si želijo povabila k maši, da bi sami videli, kako je tam, tudi če ne želijo razpravljati o teologiji. Če besede ne prinašajo nobene koristi, je morda koristno, če starši, ki niso katoličani, vidijo svoje vnuke, kako uspevajo v katoliški veri in ljubijo Jezusa.

In končno, naša stalnica mora biti molitev. Molitev za nekatoličane in tiste, ki so se oddaljili od Cerkve, je najboljši način za izkazovanje naše ljubezni do njih. Navsezadnje nismo mi tisti, ki bomo kogar koli prepričali o čemer koli, ko gre za verovanje v okviru religije. To bo storil Bog, vse ob svojem času. Naša naloga je, da ljubimo Njega, da ljubimo svoje sorodnike in da zanje molimo.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.