Brata Sebastian in Maksimilijan Žnidaršič, Matej Urbančič, Nace Mehle in Niko Oblak so mladi fantje, ki sestavljajo zasedbo Los Tilos. Vsi imajo slovenska imena in priimke, čeprav so rojeni v Buenos Airesu – pripadajo namreč tretji generaciji Slovencev, ki vztrajajo v slovenstvu na drugi strani sveta.
Pravijo, da pravzaprav niso glasbeniki – s tem želijo povedati, da glasba ni njihov vsakdanji kruh –, a muziciranje jim gre dobro od rok. Maksimiljan študira arhitekturo in se ukvarja z mizarstvom, Mateja poleg glasbe veselita nogomet in branje, Sebastian je pred kratkim postal geodet, Nace pa je študent elektrotehnike.
Ko sem se odpravljala na intervju, nisem natančno vedela, v katerem jeziku se bomo pogovarjali, a hitro mi je postalo jasno, da zelo dobro govorijo slovensko.
Vsi ste rojeni v Argentini. Se počutite bolj Slovenci ali bolj Argentinci?
Sebastian: To je zame zelo težko vprašanje. Rodili smo se v Argentini – tam smo študirali, tam so naše družine in prijatelji, tako da smo pravzaprav Argentinci, ampak slovenskega rodu. Lahko rečemo, da imamo dve domovini.
Matej: Mislim, da smo v celoti Slovenci in v celoti Argentinci. Ne vem, kako to gre, ampak tako čutim.
Kako se spomnite svojega odraščanja v Argentini? Kdo je v vas zasejal željo po ohranjanju slovenstva?
Maksimiljan: Že od otroštva smo se s starši in starimi starši pogovarjali v slovenščini. Zanimivo je, da se je večina od nas najprej naučila govoriti slovensko in šele potem, ko smo šli v vrtec in šolo, špansko. Ob sobotah smo imeli tudi sobotno šolo slovenščine, obiskovali smo tečaje slovenščine, na katerih smo se učili slovnico, brali knjige in pesmi, predelali nekaj slovenske zgodovine, imeli pa smo tudi verouk.
Matej: Ko sem bil majhen, sem mislil samo na nogomet in prijatelje. Če moram izbrati nekaj, kar mi je vzbudilo čut za mojo slovensko identiteto, je to zgled slovenskih mučencev – domobrancev. To mi je pokazalo, da je v slovenstvu nekaj res vrednega – vrednega celega življenja, večnosti.
Spomnim se, ko smo prišli z Rastjo (zaključni letnik maturantov slovenskega tečaja v Argentini, op. a.) v Slovenijo in smo šli v kočevski Rog. Tam nam je gospa Helena Jaklitsch pripovedovala o tem in to je bil zame pomemben trenutek življenja.
Sebastian: Ko so naši stari starši prišli v Argentino, so morali vzeti življenje v svoje roke in začeti delati. Ustanovili so vsa društva, ki so nas vzgojila v slovenščini, v kulturi, pa tudi v vrednotah. Vse, kar se je ohranjalo, je bilo slovensko.
Nace: Moja mama je Argentinka, oče pa je bil Slovenec, zato od malega nisem imel veliko stika s slovensko skupnostjo. Velik vpliv name so imela srečanja z mojo babico, ki je Slovenka, in prav zato sem se začel ukvarjati z glasbo v slovenski skupnosti.
Kako močno je slovenstvo danes prisotno v vašem vsakdanjem življenju?
Matej: Mi doma govorimo nov jezik: pol slovensko, pol špansko. Vsak dan se doma slišijo slovenske besede. Osebno zelo rad poslušam ansambel Lojzeta Slaka in berem poezijo slovenskih pesnikov.
Sebastian: V Argentini imamo veliko proslav, prireditev, ki jih, če želiš, lahko pomagaš oblikovati s svojo prisotnostjo. Vsak mesec je nekaj – če ne kar vsak konec tedna! S slovenstvom smo v stiku v pogovoru z družino ali s prijatelji, na nogometnem turnirju, ki je ob petkih, ali pa pri sveti maši v nedeljo. Stalno smo vključeni v slovensko skupnost.
V kateri slovenski dom v Buenos Airesu pa spadate?
Sebastian: V Buenos Airesu je šest domov, poleg tega pa so tudi v Mendozi in v Bariločah. Mislim, da imamo med 8 in 10 aktivnih slovenskih skupnosti.
Matej: Sebastian in Maksimiljan spadata v Slomškov dom, Nace v Hladnikov dom, Niko in jaz pa v Naš dom San Justo.
Kje pa potem vadite?
Matej: Po domovih. Tisti, ki je gostitelj, pripravi tudi večerjo.
Sebastian: Nace živi na jugu Buenos Airesa in za pot do mene potrebuje dobro uro.
Maksimiljan: Tega smo navajeni. Tudi za pot na fakulteto vsak dan porabim uro vožnje.
Se vam zdi, da je bilo ohranjanje slovenskega jezika doma samoumevno ali je zahtevalo veliko truda?
Sebastian: Ko si otrok, je bolj preprosto, a ko odraščaš, moraš začeti uporabljati več besed, ki jih ne poznaš. Takrat se začne mešanje s španščino. Če ne bi hodili v slovensko šolo in brali v slovenščini, bi bilo težko.
Matej: Mislim, da je bil zelo pomemben trud naših očetov, da se otroci naučimo jezika. Ker je bilo našim staršem to pomembno, so nas uspeli naučiti. Jaz sem najmlajši sin in sem se že doma naučil oba jezika. Moja starejša sestra, ki zdaj živi tu v Sloveniji, pa je morala v argentinsko šolo brez znanja španščine. Od začetka je bilo težko, a otrok se hitro prilagodi.
Sebastian: Ko si otrok, se hitro naučiš jezika. Naši starši so, ko smo začeli hoditi v šolo, začeli tudi doma govoriti oba jezika. Vseeno ne moreš živeti čisto v drugem svetu.
Imate vsi sorodnike v Sloveniji?
Nace: Tu imam dva bratranca, ki sta se iz Argentine preselila nazaj v Slovenijo.
Sebastian: Midva z Maksimiljanom imava sorodnike v Loški dolini, v Kanalskem Lomu, pa tudi v Kamniku.
Matej: Moja sestra je prišla v Slovenijo pred dvema letoma, pa tudi stric, teta, bratranci in sestrične so se naselili tu.
Tudi vi razmišljate o selitvi v Slovenijo?
Sebastian: To je težko. Jaz sem že poročen – moja žena je slovenskega in italijanskega rodu – in ko imaš družino, bi bili vsi radi skupaj. Odločitev za selitev je težka. Ko pridemo sem, vidimo tako lepo naravo in srečujemo prijazne ljudi, a še bolj nas vleče družina, ki je doma.
Zakaj ste svojo glasbeno skupino poimenovali Los Tilos – Lipe?
Maksimiljan: Lipa je slovensko narodno drevo, "los tilos" pa je množinska oblika za lipe v španščini. Ime tako predstavlja našo dvojno narodno identiteto. Argentinske skupine si mnogokrat za svoje ime izberejo imena dreves ali ptic.
Matej: Vsi smo se spoznali v slovenski skupnosti in pravzaprav si je to ime izmislil moj brat. Bilo nam je zelo všeč.
Sebastian: Naši stari starši in prastarši so prišli iz Slovenije in se ukoreninili v Argentini, potem pa so svoja življenja cveteli tam: ustanovili so slovenska društva, nastale so mnoge družine. Tako ima ime "Los Tilos" pomemben simbolni pomen za nas.
Kako izbirate slovenske narodne pesmi, ki jih izvajate? Je kakšna slovenska pesem, ki med argentinskimi Slovenci vedno posebej odmeva?
Matej: Mislim, da je "Rož, Podjuna, Zila" prva slovenska pesem, ki smo se je naučili. Sebastian in Nace sta jo vključila v ritem zambe, argentinske glasbe. Sicer pa nam je, ko izbiramo pesmi, zelo pomembno besedilo.
Sebastian: Matej pa je v to pesem vključil poezijo Alojzija Grozdeta. Samba ima dva dela, mi pa smo v sredino dodali pesem, ki govori o domovini. "Rož, Podjuna, Zila" v sebi nosi čustva do domovine, ki so jo naši starši pogrešali in zelo ljubili.
Maksimiljan: Je kot himna našega potovanja.
Poleg slovenskih pa izvajate tudi argentinske narodne pesmi. Kaj je skupnega argentinski in slovenski narodni glasbi?
Matej: Pravzaprav se v prvi vrsti ukvarjamo s tem – navadno se predstavljamo na argentinskih veselicah. Naša glasba je plesna – kot slovenski valčki in polke.
Sebastian: Če bereš vsebino slovenske in argentinske pesmi, vidiš, da skoraj ni razlike. Vse govorijo o naravi, ljubezni, vinu, o delu na polju, kmetovanju in o občutkih ob vsem tem. Kot bi želeli predstaviti vrednote, ki se morajo ohraniti.
Koliko je med mladimi še zanimanja za slovensko kulturo?
Matej: Ko si mlad, težko ceniš stvari. Mislim, da je treba vztrajati. Ta ideja se pojavlja tudi v pesmih, ker je povsod isto – tudi v Sloveniji. A ker vemo, da so to pomembne stvari, jih moramo vztrajno poudarjati.
Je kdo od vas prvič v Sloveniji?
Nace: Jaz sem prvič. Najbolj me je presenetilo zelenje, gore, doline. Ljudje so zelo potrpežljivi, ker ne znam dobro govoriti slovensko. Nekajkrat smo že nastopali in argentinska glasba je tu zelo dobro sprejeta.
Sebastian: Vidimo, da je ljudem res všeč glasba. Na koncu pridejo in nam povejo, da je dobro zvenelo! Ko smo pripravljali pesmi za to turnejo, smo mislili na to: naredimo nekaj, kar nas lahko povezuje. Mi govorimo v glasbenem jeziku, ki ga vsi razumemo.
Katera slovenska beseda vam je najbolj všeč?
Maksimiljan: Hm, toliko besed je …
Nace: Morda "Zdravljica" ali "zbogom".
Sebastian: Potica.
Kaj pa najljubša jed?
Maksimiljan: Včeraj smo poskusili trojanske krofe. Bili so zelo veliki in odlični. Pa tudi tradicionalna potica, ki jo pečemo tudi doma v Argentini.
Nace: Flancati.
Sebastian: Zame je pražen krompir vrhunska jed.
Matej: Kremšnita.
Kaj pa bi svetovali Slovencem, če gredo v Argentino? Česa ne smejo izpustiti?
Nace: Morajo si ogledati slapove Iguazu in ledenik Perito Moreno, v Buenos Airesu pa Teatro Colón.
Maksimiljan: Mislim, da morajo iti na "peña folklórica", ki je kakor gasilska veselica tukaj, da spoznajo tradicionalno argentinsko glasbo.
Sebastian: Poskusiti pa morajo asado – argentinsko meso.
Kaj mislite, da bi rekli vaši stari starši, če bi danes sedeli na vašem koncertu?
Matej: Mislim, da bi bili veseli, da ohranjamo slovenstvo. Še posebej veseli bi bili, da počasi razumemo ali skušamo razumeti vse, kar so oni doživeli. Morda je včasih težko svojim potomcem posredovati vse, kar si živel. Mislim, da bi bili veseli, da napredujemo v tem, da spoznavamo, kaj je glasba, kaj je slovenstvo, kaj je resnica.
Nace: Mislim, da bi bili ponosni na nas.
Sebastian: Zelo smo hvaležni društvu Slovenija v svetu, ker so nam pomagali in bili stalno v stiku z nami. Hvala tudi Uradu Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki so podprli ta projekt.
