Mitjeva pot jasno pričuje: “Vsak trenutek življenja ima svoj smisel”

Mitja Kraut je kleni Štajerec, nasmejan in zgovoren. Rad ima druženje in prijateljske pomenke. Življenje mu ni prizanašalo s težkimi trenutki. Tako z vidika izgub oziroma smrti v njegovi ožji in širši družini, na katero je zelo navezan, kot tudi skozi prizmo zdravstvenih preizkušenj. Tudi zato ali pa še posebej zato je neizrekljivo hvaležen, da sploh lahko živi. Skozi leta je do življenja, tako svojega kot od drugih, izoblikoval odnos globokega spoštovanja.

"V življenju ima vsaka stvar svoj smisel. Tako tisti veseli, prijetni trenutki, ki se jih radi spominjamo, kot tudi tisti, ki so manj veseli, manj prijetni ali celo žalostni. Ko prideš do točke, ko bi obupal, poskusi najti eno vsaj stvar na dan, na teden, na mesec, za katero je vredno živeti. Ljudem bi iskreno položil na srce, naj se ne bojijo reči življenju DA," se glasi ena njegovih misli, ki jo je položil na srce bralcem Aleteie. To z veseljem prebira. Ta članek pa je priložnost, da tudi sam razkrije življenjsko zgodbo.

Že začelo se je zapleteno. Rojen je bil pri le šestih mesecih. In že to jemlje kot velikanski razlog za hvaležnost, zastonjski Božji dar, kot pravi: "Ni vsakomur dano, da bi bil rojen s takimi diagnozami in poškodbami možganov (centrov za ravnotežje in fino motoriko), kot sem jih imel sam, kaj šele, da s tem živiš. Če temu dodamo še tri možganske krvavitve, tri operacije na glavi in tri mesece inkubatorja, pa mislim, da se lahko potem pogovarjamo o čudežu oz. skrivnosti Božje volje, ki pa jo ima Bog za vsakega od nas. Nekateri to vzamejo kot samoumevno, jaz kot nezaslužen Božji dar."

Ob naštetih tegobah iz otroštva, ki imajo posledice še v sedanjosti, je Mitja tudi epileptični bolnik, preglavice pa mu povzroča slabovidnost. "Dejstvo, da slabo vidiš, je zelo težko sprejeti. Čez dan še gre, saj se lahko premikaš povsod. Ko se stemni, pa zgolj po okolju, ki ga sam zelo dobro poznaš. Sicer je res težko."

Na srečo ima angele varuhe, tiste nebeške in tudi zemeljske. Eden od slednjih je prijatelj Rok, ki mu je nekoč rešil življenje – preprečil mu je, da s kolesom ni zgrmel v globino z betonske ograje, saj sam te nevarnosti ni opazil.

In kot da vse našteto še ne bi bilo dovolj, je v koronačasu nesrečno padel in si zlomil tri vretenca. Prve mesece ni mogel hoditi brez steznika, potreboval je pomoč pri osebni higieni.

 "Tudi to je bil svojevrsten podvig – ker se naučiš sprejeti pomoč. Potem je veliko lažje sprejeti dejstvo, da je tudi to del skrivnostnega Božjega načrta, ki ga ima On pripravljenega zate. Za to, da se zavedaš, da je tudi to, da preživiš, da ostaneš v gibanju, da ostaneš pri močeh ... Tudi to je milost."

Zaradi vseh ovir Mitja pravzaprav še bolj ceni vsako minuto. "Čeprav včasih življenje živimo kar tako, malo brezglavo, tjavendan, bi si upal trditi, da je še vedno skrivnost. Ne vemo, kaj življenje prinese, je pa najpomembnejše to, da sprejmeš okoliščine, v katerih si se znašel, in da okoliščine sprejme tvoja družina, prijatelji. Potem se nimaš česa bati," je spoznal.

Na vprašanje, kako čuti svoje poslanstvo, je odgovor stresel iz rokava. "Največje poslanstvo je, da lahko živim. Tudi v tem ga vidim, da lahko na svoj način služim Cerkvi. Od birme naprej sem ministrant. Lahko sem tudi blizu ljudem, ki so doživeli podobno situacijo kot jaz. V mislih imam družino Brezovnik, ki ima otroka s posebnimi potrebami. Smo zelo povezani, že dolga leta prijatelji. Na tak način se zaveš, da ne živiš sam zase, da dejansko lahko življenje na tak način podariš drugim, si jim navdih. Ne znam si predstavljati, da bi živel le za to, kar sam želim."

Kot čutečega fanta, tedaj še dečka, so ga močno zaznamovale izgube sorodnikov. Ko je bil star približno šest let, mu je umrl pradedek, s katerim sta bila zelo povezana, in sicer za kostnim rakom. "Bil sem tako rekoč veš čas zraven, le tisti zadnji dan ne zaradi razsajanja pljučnice."

Leta 2020 se je zaradi raka v trebušni votlini poslovila babica in pred dvema letoma za kostnim rakom mama njegove znanke. Zelo blizu si je bil z dedkom, ki je bil 25 let na dializi. "Ja, življenje te ne vpraša. Veš, da se na neki točki življenje zaključi, hkrati pa veš, da na tisto, kar bo življenje prineslo vmes, nimaš vpliva. Kar ti življenje prinese, s tem se soočiš." Zelo ga je prizadelo, ko je njegov stric leta 2012 napravil samomor. Dve leti zatem pa je izgubil še dedka, ki je bil tudi njegov birmanski boter.

"Tedaj sem imel občutek, da se mi majejo tla pod nogami. Izgubiš zaupanje v vse, kar si si gradil, v vse, kjer si zaupanje dobil. Enostavno se ti zdi, da ne obstaja nihče in nič. Vidiš samo globoko žalost svojih najbližjih, hkrati tudi seveda svojo. Ampak se svoje niti ne zavedaš, ker ti je pomembno to, kako se počutijo tvoji domači, kako živijo vsakdan. Kako boš ozavestil, da je življenje še vredno živeti? Kako težko se je nasmejati, ovrednotiti trenutke sreče in zadovoljstva. Tedaj se ti zdi, da se ti v sekundi poruši svet."

Glede na vse te udarce življenja nas je zanimalo, ali je morda kdaj premišljeval, da bi v knjigo življenja postavil piko. Sam. Po kratkem premisleku je Mitja odvrnil: "Sam sem to zelo jasno začutil, ko se je poslovil moj stric. Spraševal sem se: Bog, kje si? Poleg staršev, brata, babice mi je bil v veliko oporo tudi moj prijatelj. Še danes sva zelo povezana. Simon Brezovnik je res človek z dušo in srcem. Bil je vedno z mano, takrat, ko je bilo lepo, ko se je bilo treba nasmejati čisto preprostim stvarem, in tudi takrat, ko mi življenje ni prizanašalo."

"Ob izgubi strica sva se poznala le nekaj mesecev. Takrat je bil na nekem matematičnem tekmovanju. Ampak je še isti večer poklical in takoj, ko je le mogel, prišel k meni na obisk. Bilo je zelo pozno zvečer. Ampak bil je tam. Takrat mi je bilo to v zelo veliko tolažbo in oporo. Še danes se tega zelo rad spomnim, kljub težkim stvarem. Zanj lahko rečem: tudi za takšne prijatelje se splača živeti. Če ne bi bilo teh ljudi, je velika verjetno, da bi nad življenjem obupal."

Dodal je še: "Vsako sekundo, ki jo živiš, je vredno ozavestiti. Predvsem, zakaj živiš. Življenje ni životarjenje. Bogu hvala, kristjani lahko rečemo, da imamo življenje za večnost. Verjamemo, da se s smrtjo na Zemlji ne konča. 'Spremeni, ne uniči,' pravi pogrebni obrednik. Mar življenje smrt res uniči? Če ga je s smrtjo konec, potem hvala lepa za to. Če bi bilo življenje končano z zapisom na nagrobni plošči, si ga ne bi upal živeti niti ga ne bi bil vesel. Vsak trenutek življenja ima svoj smisel, tudi vsaka izguba in priprava nanjo ima svojo vrednost. Tudi ob umirajočih, težko bolnih najdemo smisel."

Ob vseh teh preizkušnjah, izzivih, težkih obdobjih je bila Mitju v oporo vera, ki pa mu ni bila položena ravno v zibelko. Oziroma inkubator. "Moji starši niso verni. Vsaj ne do te mere, da bi hodili vsako nedeljo k maši. Je pa bila zelo verna moja prababica. Ona je bila tista, ki me je nekako vzgajala. Tudi v luči vere. Vikend za vikendom sem preživljal čas z njo. Tudi to je Božji dar."

Umrla je, ko je bil še otrok: "Izgubil sem eno oko, steber vere, ampak hkrati sem veliko pridobil. Upam si reči, da je moja velika priprošnjica pri Bogu. To me spremlja še danes. In verujem, da se bova tam srečala."

Če je bila misel o smislu življenja uvod v pogovor, pa ga še sklenimo v podobnem slogu. Ker je svet lačen smisla, odgovorov. Tudi in še zlasti v težkih trenutkih.

"Vsaka izguba človeka zaznamuje. Ko se zgodi, se spomniš vsega, da so bili ti ljudje s tabo, ko ti je bilo hudo. Smisel je tu: kristjani verujemo, da življenja na Zemlji ni konec, da se življenje v večnosti nadaljuje in da se bom nekoč temu občestvu bratov, sester pridružil tudi sam."

"To je dar. To je vera, ki se včasih tudi zamaje. A če je zgrajena na vogelnem kamnu, ki je Kristus, če ti jo pomagajo zgraditi prijatelji, znanci, sorodniki, na svoj način tudi starši, stari starši, kdorkoli pač, gre za veliko milost. Bogu hvala, da imamo to milost, da vere ne moremo živeti sami. Kdor meni, da lahko vero, molitev, oznanjevanje živi sam, prej ali slej pade. Vprašanje pa je, kako se bo iz tega pobral. Kljub podpori, tolažbi, kljub roki in rami je včasih težko. Če želiš zares živeti vero, je sam ne moreš." Ne bojmo se sporočila smisla in upanja prenašati v svet.