V hribe z otroki: “Svoje želje in ambicije moramo nekoliko potisniti na stran”

Ko Urška Petek govori o gorah, se ne hvali z osvojenimi vrhovi in prehojenimi kilometri. Učiteljica, planinska vodnica, dolgoletna mentorica mladih planincev, žena, mama štirim otrokom in avtorica priročnika o pohodništvu z otroki na vprašanje, koliko vrhov povprečno osvoji v enem letu, z nasmehom odgovori: "Nikoli jih nisem štela. Če le imam čas, grem. Pomembno je, da v tem uživam."

Odraščala je v družini, ki je od nekdaj rada zahajala v hribe. "Največja zasluga za to gre moji primarni družini, s katero smo v hribih preživljali veliko prostega časa in družinskih dopustov. To okolje sem ponotranjila in tam se najbolje počutim."

Zato je bil tudi povsem naraven korak, da je pri 18 letih postala planinska vodnica in začela delati z mladimi planinci. Kot načelnica mladinskega odseka je začela v Planinskem društvu Idrija, pozneje pa se je preselila v Kamnik, kjer je svojo pot nadaljevala kot načelnica mladinskega oddelka.

Nekaj strasti do gora z veseljem prenaša tudi na svoje učence. "Osnovna šola Mengeš, kjer poučujem, je pod Gobavico, in če je le mogoče, preživljamo čas tam. Starše večkrat obvestim, da bomo več časa preživeli zunaj in naj imajo otroci s seboj rezervna oblačila. Sploh v jesenskem in pomladnem času rada izvajam pouk zunaj."

Letos je Urška postala avtorica prvega slovenskega priročnika, ki celovito obravnava družinsko planinstvo. Namenjen je staršem z različnimi planinskimi izkušnjami in ponuja praktične napotke za varno ter prijetno obiskovanje gora z otroki – od dojenčkov do najstnikov. Poleg osnov načrtovanja tur, izbire opreme, orientacije, vremenoslovja in prve pomoči prinaša tudi starosti prilagojene nasvete, kako otroke postopoma uvajati v svet gora ter jih vzgajati v samozavestne in odgovorne planince.

"Pobudo zanj je dal Vladimir Habjan, saj je opazil, da med slovensko literaturo takšnega priročnika še ni. Ostali so bili poenoteni, da bi z vsemi izkušnjami jaz to najlažje uresničila. Najprej sem bila nekoliko skeptična, potem pa je pisanje postalo prijetno."

V gorah, na planinskem taboru, je spoznala tudi svojega sedanjega moža, prav tako predanega planinca, in niti po njegovi hudi gorski nesreči njuna strast do pohodništva ni prav nič usahnila. Urška pravi, da brez hribov enostavno ne moreta.

"Zelo pomemben nama je ta čas za naju oziroma za nas kot družino, pa tudi za vsakega posebej. Tu najdeva mir. Poleg tega je fizična aktivnost tudi hrana za možgane in takrat marsikatero stvar predelaš, o njej razmisliš, dobiš nove ideje in rešitve. V hribih najdeva sebe, se umiriva in hkrati napolniva. Po takšni fizični aktivnosti si zvečer prijetno utrujen, nekaj si naredil zase, hkrati pa si se umiril. To je najino skupno vodilo."

Če odrasle v gore največkrat žene notranja motivacija, je pri otrocih drugače. "Vsakega je treba motivirati na svoj način," pravi Urška Petek. Z možem vzgajata štiri otroke – sedemnajstletnika, petnajstletnico in šestletna dvojčka. Prav starostna razlika se je pri njih izkazala za prednost. "Mlajšima je veliko bolj zanimivo, če ju motivirata starejša dva, kot če to počneva midva."

Seveda tudi pri njih pride trenutek, ko kdo obstane sredi poti in odločno izjavi, da noče več hoditi. "To se dogaja v skoraj vsaki družini," se nasmehne. Takrat ni univerzalnega recepta. Nekoga bo naprej potegnil razgled z vrha, drugega obljubljena malica, tretjega besedna igra ali dobra šala. "Pomembno je, da kot starš poznaš svojega otroka in veš, kaj ga bo spodbudilo. So pa tudi dnevi, ko preprosto ne gre, in to je treba sprejeti."

Motivacija se spreminja z odraščanjem. Če so mlajšim otrokom starši najboljša družba, najstniki vse bolj potrebujejo vrstnike. Zato priporoča, da se na izlete odpravita dve ali več družin ali pa da mladostniki s seboj povabijo prijatelje. "Takrat jih v tistem klepetanju skoraj ne potrebuješ več. Mi smo bolj kompas, ki jih usmerja." Sčasoma si želijo tudi samostojnih tur, kar se ji zdi povsem naravno. "Če smo jim do takrat predali dovolj planinskega znanja in jih naučili odgovornega ravnanja, jih veliko mirneje spustiš na pot. Zaupaš jim, da bodo znali presoditi in se pravilno odzvati, če se znajdejo v zahtevni situaciji."

Sogovornica opaža, da se v zadnjih letih v gorah ni spremenilo le število obiskovalcev, ampak tudi kultura. "Včasih je bilo bolj samoumevno, da se planinci med seboj pozdravijo in spregovorijo kakšno besedo. Danes je tega veliko manj. Zelo je v porastu hribovski turizem, ko vsak le hiti po svoji poti." Otrokom zato rada pokaže, kako prepoznati "pravega planinca". "Pravi planinec si vzame čas, pozdravi, pomaga ali opozori na nevarnost," pravi in dodaja, da se takšni ljudje med seboj hitro prepoznajo in da lahko že prijazna, nevsiljiva opomba marsikomu polepša ali celo olajša pot.

Sama pri izbiri pohodniških tur ostaja zvesta preprostemu načelu: pot mora biti prilagojena človeku in ne obratno. Za družine, ki šele začenjajo odkrivati gore, priporoča dobro označene in nezahtevne poti s planinsko kočo ali kakšno zanimivostjo ob poti. Med takšne prišteva Porezen, Blegoš, Slavnik, Tinjan ali Sabotin, kjer otroci z navdušenjem raziskujejo rove in bunkerje iz prve svetovne vojne. Sama z družino sicer rada zaide tudi na manj obiskane poti, kjer je nekoliko več miru.

Veliko bolj kot vrhovi ji v spominu ostajajo ljudje, s katerimi se je odpravila na pot, in najrazličnejši pripetljaji. Eden takšnih sega v čas, ko sta bila njihova dvojčka še majhna in sta ju s prijateljico nosili v planinskih nahrbtnikih. Eden od njiju je neutolažljivo jokal. "Animirali sva ga na vse mogoče načine, a ni nič pomagalo. Ko sva po naključju zamenjali vrstni red hoje in me je imel ves čas v vidnem polju, se je kar naenkrat umiril," v smehu pripoveduje.

A gore niso le prostor lepih spominov, temveč tudi ponižnosti. Spominja se tabora na Bogatinu, ki so ga za otroke organizirali v okviru planinskega krožka. "Veter na grebenu je pihal tako močno, da smo morali najmanjše otroke močno držati, da jih ni odpihnilo. Namesto da bi jim težili, naj hitro počepnejo, smo iz tega razvili igro. Tako smo vsi varno prečkali greben, ne da bi imeli otroci neprijeten občutek. Šele pozneje smo jim razložili, kako nevarna je bila situacija."

Tudi ob drugih podobnih situacijah jo gore učijo ponižnosti. "Čisto prav je, da imamo do gora nekaj strahospoštovanja. To je naša varovalka, da pravočasno prepoznamo nevarnost in se nanjo odzovemo."

Pri planinskih izletih poudarja še eno pomembno pravilo – nihče ne sme ostati sam. Če je skupina večja in se zaradi različnega tempa razdeli, naj vedno ostaneta skupaj vsaj dva pohodnika, kot skupina pa naj se vnaprej dogovorijo, kje se bodo ponovno srečali. "Hitrejši lahko gredo naprej, vendar je pomembno, da se dogovorimo, kdaj in kje se dobimo. Tudi počasnejši nikoli ne sme ostati sam."

Čeprav ima Urška Petek za seboj leta planinskih izkušenj, tudi sama dobro ve, da ni vsak dan namenjen doseganju vrhov. Tudi njej se je že večkrat zgodilo, da se je sredi ture obrnila nazaj proti dolini. "Včasih pride slab dan ali se te kaj loteva. Poslušati moraš svoje telo. Hribi bodo počakali." Takrat se spomni besed Nejca Zaplotnika: "Cilj naj bo pot, ne vrh." Prav v tem vidi bistvo planinstva – da zna pohodnik sesti na kamen, pogledati okrog sebe in uživati v trenutku.

Sicer pa se začne na dobro turo pripravljati že en večer prej. Skupaj z ostalimi družinskimi člani se pogovorijo o tem, kaj jih čaka, prav tako pripravijo opremo. Od doma se ne odpravijo brez dobrih planinskih čevljev in nahrbtnika, v njem pa je vedno prva pomoč, hrana in pijača, rezervna oblačila, nož, beležka s pisalom, toaletni papir in – kar je najpomembnejše za otroke – "ta hitri bonbončki".

Otroci po njenem mnenju poleg motivacije potrebujejo tudi občutek odgovornosti. Ko dobro shodijo, jim lahko kmalu zaupamo nošenje prvega manjšega nahrbtnika. Sprva v njem nosijo najljubšo igračo in kakšen prigrizek, sčasoma pa mu zaupamo vedno več stvari. "Pomembno je, da nahrbtnik raste skupaj z otrokom in da mu nalagamo le toliko, kolikor zmore."

Poletje Petkovih bo tudi letos namenjeno dogodivščinam. "V načrtu imamo večdnevno pohajkovanje po naših hribih, morda bomo osvojili kakšen višji hrib tudi z najmlajšima. Najstnika bosta počasi že šla po svoje, zato bodo to najverjetneje zadnji podvigi, ko bomo vsi skupaj uživali v družinskem hribolazenju."

Čeprav radi obiščejo tudi kotičke v sosednjih državah, ostajajo zvesti predvsem slovenskim goram. Ne zato, ker bi jih že poznali, ampak zato, ker so prepričani, da jih bodo vedno znova presenetile.

Za konec Urška Petek podčrta sporočilo, ki ga želi staršem predati tudi v svojem priročniku: s planinstvom začnimo postopoma in ne primerjajmo svoje družine z drugimi. "Vsaka družina ima svoj tempo in svoje zmožnosti. Ne primerjajmo se s tem, kaj vse zmorejo drugi."

Ob tem opozarja še na napako: da starši v ospredje postavijo svoje cilje. "Ko gremo na družinski izlet, moramo svoje želje in ambicije nekoliko potisniti na stran. Prisluhniti moramo otroku oziroma, če jih je več, najšibkejšemu členu skupine. Če bomo vztrajali le pri svojih načrtih in tempu, bo izlet hitro postal naporen za vse. Smisel družinskega planinstva ni osvojen vrh, ampak to, da na poti uživamo skupaj."